Raketoplan, ki je poletel samo enkrat
Sovjeti so izdelali kopijo ameriškega shuttla, ki pa je v marsičem prekašala izvirnik
Odpri galerijo
Raketoplan Buran na nosilni raketi Energija pred prvim in edinim poletom v vesolje. Foto arhiv Smithsonian
Plovilo OK 1K1 je 15. novembra 1988 izvedlo svoj prvi in edini polet v vesolje, ki je potekal brez posadke in tako popolnoma avtomatično. V vesolje ga je ponesla posebej zanj razvita močna superraketa Energija. Zemljo je v treh urah in 25 minutah obkrožil dvakrat, nato pa zelo natančno pristal v bližini izstrelišča v Bajkonurju.
Buran, »snežni metež« po rusko, je bil prvo sovjetsko vesoljsko letalo, ki so ga izdelali v nekdanji Sovjetski zvezi. Različni viri navajajo oznake OK 1K1, Orbiter1, OK 1.01 in celo Shuttle 1.01. Z imenom Buran je označen tudi celoten sovjetski in deloma tudi ruski program vesoljskih letal istega imena.
Sovjeti so ga začeli razvijati že sredi sedemdesetih kot odgovor na program ameriškega shuttla. Izdelave so se lotili leta 1980 in ga dokončali štiri leta pozneje. Pred krstnim poletom so preizkusili več pomanjšanih različic brez posadke, ki so opravile več obkroženj planeta. Prvemu poletu Burana s posadko naj bi poveljeval Igor Volkov, njegov namestnik bi bil Anatolij Levčenko, a so program leta 1993 opustili zaradi finančnih težav.
Buran je bil na videz zelo podoben ameriškemu shuttlu, a je imel popolnoma drugačno pogonsko zasnovo: sestavni del shuttla so bili namreč trije močni pogonski motorji, buran pa ob vzletu ni uporabljal lastnih motorjev, temveč ga je v orbito kot tovor ponesla raketa Energija. Za manevriranje v orbiti in druge dejavnosti je buran prav tako kot shuttle uporabljal manjše raketne motorje.
Zaradi velike podobnosti med obema vesoljskima prevoznima sistemoma in sedemletnega zamika med poletom prvega ameriškega shuttla Columbia ter burana je bil sovjetski program deležen številnih kritik in zbadljivk. Mnogi so pri tem spomnili na prav tako veliko podobnost med angleško-francoskim nadzvočnim letalom concorde in sovjetskim tupoljevom Tu-144 in zatrjevali, da je imelo tudi pri razvoju Burana odločilno vlogo vohunjenje. Vendar nekatere pomembne razlike kažejo, da je bilo sovjetsko letalo v marsičem naprednejše od ameriškega.
Sovjetski vesoljski strokovnjaki najprej niso z navdušenjem sodelovali pri razvoju plovila, ki je bilo že na prvi pogled tako podobno ameriškemu, a se je izkazalo, da je preverjena ameriška zasnova res najboljša. Obveščevalna služba KGB se je dokopala do večine podatkov o ameriškem tekmecu, kar ni bil prehud zalogaj, glede na to, da njegov razvoj ni bil označen kot zaupni vesoljski program.
Sovjeti so se za tako drag program, najdražji v svoji zgodovini, odločili, ker so sumili, da bi Američani shuttle lahko uporabili v vojaške namene. Pri tem se seveda niso motili, saj je ameriška vojska za to plovilo zgradila posebno vojaško izstrelišče pri letalskem oporišču Vandenberg v Kaliforniji, a ga za izstreljevanje shuttlov ni nikoli uporabila.
Sovjeti so načrtovali in deloma že izdelali drugo plovilo OK 1K2, ki so ga poimenovali Ptička. Tudi ta bi sprva opravljal polete v vesolje brez posadke, sledil pa bi mu tretji shuttle, imenovan Bajkal. Načrtovali so polete s posadko do takrat precej nove postaje Mir, ki je bila v tistem času največje vesoljsko oporišče. Do leta 1993 naj bi za program odšteli 20 milijard rubljev ali dobrih 71,5 milijona dolarjev, kar je verjetno krepko prenizka ocena vseh stroškov.
Dvanajstega maja 2002 se je v Bajkonurju med vzdrževalnimi deli zrušila streha hangarja, v katerem je bil spravljen prvi Buran, ki je bil pri tem tudi uničen. Umrlo je osem delavcev. Na dveh plovilih tipa buran se še vedno nabirajo prah in ptičji iztrebki v velikanskem hangarju v Bajkunurju in nista več v lasti ruske države. Ta jih je namreč prodala zasebnemu rusko-kazahstanskemu podjetju.
Žal v novi Rusiji vesoljski program ni bil več tako pomemben, kot je bil v Sovjetski zvezi. Zamisel, da bi obudili razvoj rakete Energija in plovila Buran, se je v Rusiji večkrat pojavila, a je ostalo pri pobudah in željah.
––––––––
Miloš Krmelj je predstavnik Mednarodne vesoljske univerze (ISU) za Slovenijo in regionalni sekretar Mednarodne akademije za atronavtiko (IAA).
Buran, »snežni metež« po rusko, je bil prvo sovjetsko vesoljsko letalo, ki so ga izdelali v nekdanji Sovjetski zvezi. Različni viri navajajo oznake OK 1K1, Orbiter1, OK 1.01 in celo Shuttle 1.01. Z imenom Buran je označen tudi celoten sovjetski in deloma tudi ruski program vesoljskih letal istega imena.
Delo
BURAN : SHUTTLE
- dolžina 36,37 m : 27,24 m
- razpon kril 23,92 m : 23,79 m
- teža ob izstrelitvi 105 t : 110 t
- nosilnost v nizko orbito 30 t : 25 t
Sovjeti so ga začeli razvijati že sredi sedemdesetih kot odgovor na program ameriškega shuttla. Izdelave so se lotili leta 1980 in ga dokončali štiri leta pozneje. Pred krstnim poletom so preizkusili več pomanjšanih različic brez posadke, ki so opravile več obkroženj planeta. Prvemu poletu Burana s posadko naj bi poveljeval Igor Volkov, njegov namestnik bi bil Anatolij Levčenko, a so program leta 1993 opustili zaradi finančnih težav.
Podobnosti ni skrival
Buran je bil na videz zelo podoben ameriškemu shuttlu, a je imel popolnoma drugačno pogonsko zasnovo: sestavni del shuttla so bili namreč trije močni pogonski motorji, buran pa ob vzletu ni uporabljal lastnih motorjev, temveč ga je v orbito kot tovor ponesla raketa Energija. Za manevriranje v orbiti in druge dejavnosti je buran prav tako kot shuttle uporabljal manjše raketne motorje.
Razlike med sovjetskim in ameriškim raketoplanom
- Buran ni imel svojih pogonskih raketnih motorjev, trije raketni motorji shuttla pa so bili del orbiterja in jih je bilo po poletu mogoče znova uporabiti.
- Osrednja stopnja pogonske rakete Energija je bila opremljena z lastnim sistemom za vodenje, navigacijo in nadzor, medtem ko je bil v shuttlu celoten nadzorni sistem v orbiterju.
- Energijo je bilo mogoče uporabiti tudi kot samostojno nosilno raketo. V največkrat uporabljeni obliki je lahko v nizko orbito spravila več kot sto ton tovora.
- Štiri bočne rakete Energije so za gorivo uporabljale kerozin in kot oksidator tekoči kisik, shuttle je pri obeh bočnih raketah uporabljal raketi na trdno gorivo.
- Bočne rakete Energije niso bile sestavljene iz segmentov, zato pri njih ni bilo mogoče puščanje tesnilnih obročev, kar je povzročilo nesrečo Challengerja.
- Raketa Energija ni bila pokrita s peno, ki bi pri izstrelitvi odpadala iz velikega rezervoarja za gorivo, kar je bilo krivo za nesrečo shuttla Columbia.
- Buran je bil zasnovan tako za polet s posadko kot tudi za samodejni polet. Pri shuttlu so to možnost vpeljali kasneje in le za nujne primere.
- Buran je v vesolje lahko spravil 30 ton tovora, shuttle 27,5 tone, v resnici pa še nekoliko manj.
- Buran je za pristajanje uporabljal malo zaviralno padalo. Tega shuttle najprej ni imel, namestili so ga šele kasneje.
- Buran bi lahko v vesolje popeljal deset kozmonavtov. Shuttle je v enem primeru v vesolje spravil osem astronavtov, izjemoma bi lahko sprejel še nekaj več vesoljskih potnikov.
Zaradi velike podobnosti med obema vesoljskima prevoznima sistemoma in sedemletnega zamika med poletom prvega ameriškega shuttla Columbia ter burana je bil sovjetski program deležen številnih kritik in zbadljivk. Mnogi so pri tem spomnili na prav tako veliko podobnost med angleško-francoskim nadzvočnim letalom concorde in sovjetskim tupoljevom Tu-144 in zatrjevali, da je imelo tudi pri razvoju Burana odločilno vlogo vohunjenje. Vendar nekatere pomembne razlike kažejo, da je bilo sovjetsko letalo v marsičem naprednejše od ameriškega.
Sovjetski vesoljski strokovnjaki najprej niso z navdušenjem sodelovali pri razvoju plovila, ki je bilo že na prvi pogled tako podobno ameriškemu, a se je izkazalo, da je preverjena ameriška zasnova res najboljša. Obveščevalna služba KGB se je dokopala do večine podatkov o ameriškem tekmecu, kar ni bil prehud zalogaj, glede na to, da njegov razvoj ni bil označen kot zaupni vesoljski program.
Sovjeti so se za tako drag program, najdražji v svoji zgodovini, odločili, ker so sumili, da bi Američani shuttle lahko uporabili v vojaške namene. Pri tem se seveda niso motili, saj je ameriška vojska za to plovilo zgradila posebno vojaško izstrelišče pri letalskem oporišču Vandenberg v Kaliforniji, a ga za izstreljevanje shuttlov ni nikoli uporabila.
Neslaven konec burana
Sovjeti so načrtovali in deloma že izdelali drugo plovilo OK 1K2, ki so ga poimenovali Ptička. Tudi ta bi sprva opravljal polete v vesolje brez posadke, sledil pa bi mu tretji shuttle, imenovan Bajkal. Načrtovali so polete s posadko do takrat precej nove postaje Mir, ki je bila v tistem času največje vesoljsko oporišče. Do leta 1993 naj bi za program odšteli 20 milijard rubljev ali dobrih 71,5 milijona dolarjev, kar je verjetno krepko prenizka ocena vseh stroškov.
Dvanajstega maja 2002 se je v Bajkonurju med vzdrževalnimi deli zrušila streha hangarja, v katerem je bil spravljen prvi Buran, ki je bil pri tem tudi uničen. Umrlo je osem delavcev. Na dveh plovilih tipa buran se še vedno nabirajo prah in ptičji iztrebki v velikanskem hangarju v Bajkunurju in nista več v lasti ruske države. Ta jih je namreč prodala zasebnemu rusko-kazahstanskemu podjetju.
Žal v novi Rusiji vesoljski program ni bil več tako pomemben, kot je bil v Sovjetski zvezi. Zamisel, da bi obudili razvoj rakete Energija in plovila Buran, se je v Rusiji večkrat pojavila, a je ostalo pri pobudah in željah.
––––––––
Miloš Krmelj je predstavnik Mednarodne vesoljske univerze (ISU) za Slovenijo in regionalni sekretar Mednarodne akademije za atronavtiko (IAA).
