Rdeče nogavice so lahko tudi rjave
Mož, ki je ugotovil, da vidi barve drugače, je bil John Dalton.
Odpri galerijo
Katero število vidite?
Februarja 1794 je John Dalton pisal prijatelju: »Pravkar se ukvarjam z zelo zanimivo raziskavo. Lansko poletje sem nedvoumno ugotovil, da vidim barve drugače kot večina.«
»Cvetove krvomočnic vidim podnevi skorajda povsem enako modre kot nebo, čeprav drugi zatrjujejo, da so temno vijolične. Ko pa sem eno nekoč ponoči pogledal ob svetlobi sveče, se mi je zdela skoraj rumena, z nadihom rdeče, čeprav nihče drug ni trdil, da bi se mu zdela njena barva ponoči drugačna, razen mojega brata, ki, kot vse kaže, vidi enako kot jaz.«
Johna Daltona se spominjamo predvsem kot znanstvenika, ki je na moderne temelje postavil staro atomsko teorijo o zgradbi snovi ter odkril veliko fizikalnih in kemijskih zakonitosti, a njegovo ime je danes sinonim tudi za težave, ki jih imajo nekateri ljudje z zaznavanjem barv. Daltonizem je strokovni izraz za barvno slepoto.
Dalton je leta 1798 objavil razpravo Nenavadna dejstva o gledanju barv, v kateri je natančno opisal, kako je prišel do zaključka, da vidi barve drugače kot večina, in kaj bi lahko bil vzrok za to. Njegovo pojasnilo, zakaj sam vidi svet malo drugače, je bilo nenavadno: prepričan je bil, da tekočina v njegovih očeh ni brezbarvna, kot je običajno, ampak obarvana. Prav zato, ker naj bi zaradi barvila v očeh vseskozi gledal v svet skozi barvni filter, naj bi imel težave z razločevanjem barv, ki jih drugi niso zaznali.
Da je nekaj narobe z njegovim zaznavanjem barv, so slutili tudi znanci, saj je kdaj prišel k maši v živo rdečih nogavicah, prepričan, da so rjave. Čeprav je bil Dalton samotar, ki se ni nikoli poročil in je imel zelo ozek krog prijateljev, se je ob njegovi smrti leta 1844 na pogrebu zbrala velika množica. Poleg tega, da so ga že takrat razglasili za enega od očetov sodobne kemije, je bil ugledna javna osebnost. A bolj kot Daltonova popularnost je zanimiv poskus, ki ga je predvidel za dan po svoji smrti.
Zdravniku Josephu Ransomu je naročil, naj mu izreže oči in preveri, ali je v njih res obarvana tekočina. Ransom je dan po Daltonovi smrti v resnici izvedel obdukcijo, a ni odkril nič nenavadnega. Čeprav je tkivo zelo natančno proučil in tudi sam pogledal skozi leče, barvnih nepravilnosti ni opazil. Daltonove oči so bile vsaj na videz povsem enake kot pri kateremkoli drugem ostarelem človeku. Sledu obarvanja ni bilo zaznati, kar je pomenilo, da je bila Daltonova teorija o vzroku barvne slepote napačna.
Oči velikega znanstvenika je Ransom skrbno shranil, zato so se ohranile vse do današnjih dni. Leta 1990 je poskusila skupina strokovnjakov iz ostankov Daltonovih oči z analizo genskega zapisa ugotoviti, za katero od več vrst barvne slepote je trpel slavni učenjak. Raziskava je pokazala, da Dalton v očesu ni imel zelenih čepkov, ampak je bilo na njihovih mestih le več rdečih.
Danes vemo, da so najbolj razširjene motnje zaznavanja barv povezane prav z napakami pri delovanju rdečih in zelenih čepkov. Ta dva receptorja svetlobe sta poleg modrih čepkov ključna za zaznavanje barv. Prav tako se skorajda vsi primeri rdeče-zelene barvne slepote pojavijo pri moških. Gena za rdeče in zelene receptorje ležita namreč blizu skupaj na kromosomu X. Ker imamo moški par spolnih kromosomov XY, medtem ko imajo ženske par XX, mora imeti ženska okvarjena oba kromosoma X, da razvije barvno slepoto te vrste, medtem ko je pri moškem dovolj že, da ima okvarjen en in edini kromosom X.
Vzrok, da pri delovanju rdečih in zelenih receptorjev bistveno pogosteje nastanejo napake kot pri modrih receptorjih, je v dejstvu, da sta skoraj identična, hkrati pa na kromosomu ležita blizu skupaj. Ko se v ženskem zarodku tvorijo nova jajčeca, se naključno medsebojno pomešajo deli obeh kromosomov X. Vsako jajčece ima tako malo drugačen kromosom X, kar je dobro, saj so potomci bolj raznoliki in je zato manj verjetnosti, da bi vse pokosila kaka bolezen. Težava pa je, da lahko pride pri tem procesu do napak. Zato ni presenečenje, da je večina vseh težav z barvno slepoto povezanih prav z napakami v teh genih.
Petnajstega novembra 1875 se je na Švedskem zgodila huda železniška nesreča. Trčila sta ekspresna vlaka, pri čemer je, kot je kazalo, eden od strojevodij spregledal rdečo luč. Dogodek je spodbudil švedskega fiziologa Alarika Frithiofa Holmgrena, profesorja na uppsalski univerzi, da je za barvno slepoto testiral 266 zaposlenih na železnici. Presenetljivo je ugotovil, da jih ima kar 13 težave z razločevanjem med zeleno in rdečo.
Čeprav vzrok za to nesrečo ni bila barvna slepota, so v naslednjih letih uvedli obvezno testiranje za barvno slepoto pri vseh železniških in drugih prometnih uslužbencih, za katere je razločevanje med rdečo in zeleno bistveno. Danes so ti testi del zdravniškega pregleda za mnogo poklicev in pridobitev vozniškega dovoljenja, a ni povsem jasno, ali so v resnici tako pomembni, kot se je sprva zdelo.
Barvno slepi ljudje namreč razvijejo druge metode, da ločijo barve na semaforju. Če gori na primer luč na vrhu semaforja, vedo, da je to rdeča. Neki angleški barvno slep ladijski kapitan se je pritožil, ker so mu zavrnili licenco, potem ko so na zdravniškem pregledu ugotovili, da ne razloči dobro vseh barv. Kasneje je dovoljenje kljub vsemu dobil, saj je pred pričami dokazal, da lahko brez težav plove po Temzi in pravilno razpozna vso prometno signalizacijo.
–––––
Sašo Dolenc je urednik Kvarkadabre, spletnega časopisa za popularizacijo znanosti.
»Cvetove krvomočnic vidim podnevi skorajda povsem enako modre kot nebo, čeprav drugi zatrjujejo, da so temno vijolične. Ko pa sem eno nekoč ponoči pogledal ob svetlobi sveče, se mi je zdela skoraj rumena, z nadihom rdeče, čeprav nihče drug ni trdil, da bi se mu zdela njena barva ponoči drugačna, razen mojega brata, ki, kot vse kaže, vidi enako kot jaz.«
Johna Daltona se spominjamo predvsem kot znanstvenika, ki je na moderne temelje postavil staro atomsko teorijo o zgradbi snovi ter odkril veliko fizikalnih in kemijskih zakonitosti, a njegovo ime je danes sinonim tudi za težave, ki jih imajo nekateri ljudje z zaznavanjem barv. Daltonizem je strokovni izraz za barvno slepoto.
Zdravniku Josephu Ransomu je naročil, naj mu izreže oči in preveri, ali je v njih res obarvana tekočina.
Barvilo v očesu?
Dalton je leta 1798 objavil razpravo Nenavadna dejstva o gledanju barv, v kateri je natančno opisal, kako je prišel do zaključka, da vidi barve drugače kot večina, in kaj bi lahko bil vzrok za to. Njegovo pojasnilo, zakaj sam vidi svet malo drugače, je bilo nenavadno: prepričan je bil, da tekočina v njegovih očeh ni brezbarvna, kot je običajno, ampak obarvana. Prav zato, ker naj bi zaradi barvila v očeh vseskozi gledal v svet skozi barvni filter, naj bi imel težave z razločevanjem barv, ki jih drugi niso zaznali.
Da je nekaj narobe z njegovim zaznavanjem barv, so slutili tudi znanci, saj je kdaj prišel k maši v živo rdečih nogavicah, prepričan, da so rjave. Čeprav je bil Dalton samotar, ki se ni nikoli poročil in je imel zelo ozek krog prijateljev, se je ob njegovi smrti leta 1844 na pogrebu zbrala velika množica. Poleg tega, da so ga že takrat razglasili za enega od očetov sodobne kemije, je bil ugledna javna osebnost. A bolj kot Daltonova popularnost je zanimiv poskus, ki ga je predvidel za dan po svoji smrti.
Zdravniku Josephu Ransomu je naročil, naj mu izreže oči in preveri, ali je v njih res obarvana tekočina. Ransom je dan po Daltonovi smrti v resnici izvedel obdukcijo, a ni odkril nič nenavadnega. Čeprav je tkivo zelo natančno proučil in tudi sam pogledal skozi leče, barvnih nepravilnosti ni opazil. Daltonove oči so bile vsaj na videz povsem enake kot pri kateremkoli drugem ostarelem človeku. Sledu obarvanja ni bilo zaznati, kar je pomenilo, da je bila Daltonova teorija o vzroku barvne slepote napačna.
Genetika zaznavanja barv
Oči velikega znanstvenika je Ransom skrbno shranil, zato so se ohranile vse do današnjih dni. Leta 1990 je poskusila skupina strokovnjakov iz ostankov Daltonovih oči z analizo genskega zapisa ugotoviti, za katero od več vrst barvne slepote je trpel slavni učenjak. Raziskava je pokazala, da Dalton v očesu ni imel zelenih čepkov, ampak je bilo na njihovih mestih le več rdečih.
Danes vemo, da so najbolj razširjene motnje zaznavanja barv povezane prav z napakami pri delovanju rdečih in zelenih čepkov. Ta dva receptorja svetlobe sta poleg modrih čepkov ključna za zaznavanje barv. Prav tako se skorajda vsi primeri rdeče-zelene barvne slepote pojavijo pri moških. Gena za rdeče in zelene receptorje ležita namreč blizu skupaj na kromosomu X. Ker imamo moški par spolnih kromosomov XY, medtem ko imajo ženske par XX, mora imeti ženska okvarjena oba kromosoma X, da razvije barvno slepoto te vrste, medtem ko je pri moškem dovolj že, da ima okvarjen en in edini kromosom X.
Vzrok, da pri delovanju rdečih in zelenih receptorjev bistveno pogosteje nastanejo napake kot pri modrih receptorjih, je v dejstvu, da sta skoraj identična, hkrati pa na kromosomu ležita blizu skupaj. Ko se v ženskem zarodku tvorijo nova jajčeca, se naključno medsebojno pomešajo deli obeh kromosomov X. Vsako jajčece ima tako malo drugačen kromosom X, kar je dobro, saj so potomci bolj raznoliki in je zato manj verjetnosti, da bi vse pokosila kaka bolezen. Težava pa je, da lahko pride pri tem procesu do napak. Zato ni presenečenje, da je večina vseh težav z barvno slepoto povezanih prav z napakami v teh genih.
Barvno slepi vozniki
Petnajstega novembra 1875 se je na Švedskem zgodila huda železniška nesreča. Trčila sta ekspresna vlaka, pri čemer je, kot je kazalo, eden od strojevodij spregledal rdečo luč. Dogodek je spodbudil švedskega fiziologa Alarika Frithiofa Holmgrena, profesorja na uppsalski univerzi, da je za barvno slepoto testiral 266 zaposlenih na železnici. Presenetljivo je ugotovil, da jih ima kar 13 težave z razločevanjem med zeleno in rdečo.
Čeprav vzrok za to nesrečo ni bila barvna slepota, so v naslednjih letih uvedli obvezno testiranje za barvno slepoto pri vseh železniških in drugih prometnih uslužbencih, za katere je razločevanje med rdečo in zeleno bistveno. Danes so ti testi del zdravniškega pregleda za mnogo poklicev in pridobitev vozniškega dovoljenja, a ni povsem jasno, ali so v resnici tako pomembni, kot se je sprva zdelo.
Barvno slepi ljudje namreč razvijejo druge metode, da ločijo barve na semaforju. Če gori na primer luč na vrhu semaforja, vedo, da je to rdeča. Neki angleški barvno slep ladijski kapitan se je pritožil, ker so mu zavrnili licenco, potem ko so na zdravniškem pregledu ugotovili, da ne razloči dobro vseh barv. Kasneje je dovoljenje kljub vsemu dobil, saj je pred pričami dokazal, da lahko brez težav plove po Temzi in pravilno razpozna vso prometno signalizacijo.
–––––
Sašo Dolenc je urednik Kvarkadabre, spletnega časopisa za popularizacijo znanosti.
