Rusi se nočejo odpovedati Luni
Velikopotezni načrti: Pristanek napovedujejo že leta 2030 – Tekma z Ameriko in Kitajsko
Odpri galerijo
Federacija naj bi leta 2023 poletela proti Mednarodni vesoljski postaji. FOTO: Roskozmos
Pred nekaj dnevi je imel generalni direktor ruske vesoljske agencije Roskozmos Dimitrij Rogozin dolg govor na moskovski univerzi, v katerem je omenil tudi potencialni pristanek ruskih kozmonavtov na Luni leta 2030.
Rogozin je študentom opisoval zveneč vesoljski program, očitno z namenom, da bi jih navdušil za kariero v letalsko-vesoljskem sektorju, zamolčal pa je poročila o slabih plačah, nizki morali in pomanjkanju finančnih sredstev in podpore. Posebej je poudaril načrte za lunarni program, v okviru katerega naj bi prvi kozmonavti pristali na Luni leta 2030. Glede na trenutno stanje ruskega vesoljskega programa je težko verjeti, da bi Rusija lahko uresničila načrte, a že napoved je bila dovolj za govorice o trojni tekmi za Luno med Ameriko, Rusijo in Kitajsko.
Rogozin je napovedal, da namerava Rusija najprej razviti zmogljivo nosilno raketo, ki bi lahko v nizko Zemljino orbito poslala 103 tone, proti Luni pa 27 ton tovora, in bi bila primerljiva z Nasino raketa SLS Block 1. Omenjajo tudi super močno raketo Jenisej, ki bi v nizko orbito lahko ponesla 180 ton tovora. Rusi imajo še vedno v razvojni fazi raketi Angara in Sojuz 5.
Načrt vključuje razvoj vesoljske ladje s posadko do leta 2022 in prvi polet do Mednarodne vesoljske postaje leto pozneje. Imenovala se bo Federacija, po obliki in zasnovi pa naj bi bila podobna ameriškemu Orionu. Na prve polete do Mednarodne vesoljske postaje jo bo v vesolje predvidoma ponesel prav Sojuz 5. Polet v Lunino orbito načrtujejo leta 2029, ko bi preizkusili tudi dva modula, pristajalnega in napihljivega, ki bo prvi del oporišča na Luni. Pristanek posadke naj bi sledil leta 2030.
Še pred tem bi Rusi na Luno radi poslali nekaj svojih sond: že leta 2021 načrtujejo pristanek na južnem polu, leto kasneje naj bi v Lunino orbito utirili satelit, leta 2024 naj bi sondo zopet poslali na južni pol, od koder naj bi na Zemljo prinesla vzorce. Zadnja ruska oziroma takrat sovjetska vesoljska sonda, Luna 24, je na Zemljinem satelitu pristala 9. avgusta 1976, pobrala vzorce in jih pripeljala na Zemljo.
Rogozin je v govoru presenetil z oceno, da Luna ni zanimiva z vidika pridobivanja surovin, temveč kot oporišče za obrambo pred kometi in asteroidi, ni pa podrobneje pojasnil, kako naj bi to delovalo.
Vse glasnejše so sicer govorice o Rogozinovi prihodnosti na čelu Roskozmosa. Ruski letalsko-vesoljski analitik Vadim Lukaševič je bil zelo neposreden, ko je dejal, da je govor Dimitrija Rogozina kaplja čez rob in da je njegova odstavitev le še vprašanje časa. »Za vesoljski program prihajajo zelo težki časi,« je bil črnogled.
S težavami se ubadajo že zdaj, od neuspešnih izstrelitev do negotovega partnerstva z Naso in finančne podhranjenosti, zato si je težko predstavljati, da bo Rusija do leta 2030 izpeljala ambiciozen program pristanka človeka na Luni.
–––––
Miloš Krmelj je predstavnik Mednarodne vesoljske univerze za Slovenijo in regionalni sekretar Mednarodne akademije za astronavtiko.
Rogozin je študentom opisoval zveneč vesoljski program, očitno z namenom, da bi jih navdušil za kariero v letalsko-vesoljskem sektorju, zamolčal pa je poročila o slabih plačah, nizki morali in pomanjkanju finančnih sredstev in podpore. Posebej je poudaril načrte za lunarni program, v okviru katerega naj bi prvi kozmonavti pristali na Luni leta 2030. Glede na trenutno stanje ruskega vesoljskega programa je težko verjeti, da bi Rusija lahko uresničila načrte, a že napoved je bila dovolj za govorice o trojni tekmi za Luno med Ameriko, Rusijo in Kitajsko.
Napihljivo oporišče
Rogozin je napovedal, da namerava Rusija najprej razviti zmogljivo nosilno raketo, ki bi lahko v nizko Zemljino orbito poslala 103 tone, proti Luni pa 27 ton tovora, in bi bila primerljiva z Nasino raketa SLS Block 1. Omenjajo tudi super močno raketo Jenisej, ki bi v nizko orbito lahko ponesla 180 ton tovora. Rusi imajo še vedno v razvojni fazi raketi Angara in Sojuz 5.
Načrt vključuje razvoj vesoljske ladje s posadko do leta 2022 in prvi polet do Mednarodne vesoljske postaje leto pozneje. Imenovala se bo Federacija, po obliki in zasnovi pa naj bi bila podobna ameriškemu Orionu. Na prve polete do Mednarodne vesoljske postaje jo bo v vesolje predvidoma ponesel prav Sojuz 5. Polet v Lunino orbito načrtujejo leta 2029, ko bi preizkusili tudi dva modula, pristajalnega in napihljivega, ki bo prvi del oporišča na Luni. Pristanek posadke naj bi sledil leta 2030.
Še pred tem bi Rusi na Luno radi poslali nekaj svojih sond: že leta 2021 načrtujejo pristanek na južnem polu, leto kasneje naj bi v Lunino orbito utirili satelit, leta 2024 naj bi sondo zopet poslali na južni pol, od koder naj bi na Zemljo prinesla vzorce. Zadnja ruska oziroma takrat sovjetska vesoljska sonda, Luna 24, je na Zemljinem satelitu pristala 9. avgusta 1976, pobrala vzorce in jih pripeljala na Zemljo.
Rogozin na prepihu
Rogozin je v govoru presenetil z oceno, da Luna ni zanimiva z vidika pridobivanja surovin, temveč kot oporišče za obrambo pred kometi in asteroidi, ni pa podrobneje pojasnil, kako naj bi to delovalo.
Vse glasnejše so sicer govorice o Rogozinovi prihodnosti na čelu Roskozmosa. Ruski letalsko-vesoljski analitik Vadim Lukaševič je bil zelo neposreden, ko je dejal, da je govor Dimitrija Rogozina kaplja čez rob in da je njegova odstavitev le še vprašanje časa. »Za vesoljski program prihajajo zelo težki časi,« je bil črnogled.
S težavami se ubadajo že zdaj, od neuspešnih izstrelitev do negotovega partnerstva z Naso in finančne podhranjenosti, zato si je težko predstavljati, da bo Rusija do leta 2030 izpeljala ambiciozen program pristanka človeka na Luni.
–––––
Miloš Krmelj je predstavnik Mednarodne vesoljske univerze za Slovenijo in regionalni sekretar Mednarodne akademije za astronavtiko.
