Saša Svetina, 90-letnik

Znanost je v svojem bistvu kolektivna dejavnost, saj vsi »stojimo na ramenih velikanov«, a vseeno razvoj posameznih znanstvenih ved včasih povezujemo s konkretnimi imeni. Razvoj biofizike v Sloveniji je tako neločljivo povezan z imenom akademika prof. dr. Saše Svetine, ki praznuje 90. rojstni dan.

Zgodovinsko gledano je razvoj biofizike težko ločiti od razvoja fizike, saj so že Galileja zanimala tudi povsem biološka vprašanja, na primer, zakaj imajo velike živali neproporcionalno debele kosti v primerjavi z majhnimi. Zanimive biološke probleme so kasneje preučevali še mnogi priznani fiziki – od Hermanna von Helmholtza, ki je sredi 19. stoletja postavljal temelje sodobne fiziologije, prek Erwina Schrödingerja, ki je leta 1943 napisal sijajno knjigo Kaj je življenje, pa do Francisa Cricka, ki je v povojnih letih sodeloval pri odkritju strukture molekule DNK in s tem pomagal sprožiti največjo znanstveno revolucijo v sodobnem času.

Kljub temu v Sloveniji raziskovalno delo na področju biofizike ni bilo od nekdaj samoumevno. Tako smo lahko še v 70. letih od priznanih slovenskih fizikov slišali zbadljive pripombe, češ da biofizika v nasprotju s fiziko ni resna veda. Zapleteno družinsko razmerje med fiziko in biofiziko je lepo ponazarjala tudi stara jugoslovanska (bio)fizikalna šala: Ko biofizika vprašajo, kaj je po poklicu, se ta predstavi z besedami »Ja sam bio-fizik«. Kar v srbohrvaščini pomeni »Jaz sem biofizik«, hkrati pa tudi »Jaz sem bil fizik«. Skratka, ko se fizik začne ukvarjati z biološkimi problemi, se izloči iz kluba pravih fizikov.

Prof. Svetina se je med prvimi v Sloveniji zavedal pomena biofizike kot samostojne vede o življenju, ki lahko bistveno pripomore k razumevanju pojavov v biologiji in medicini. Po diplomi (leta 1959) in doktoratu pri akad. prof. dr. Robertu Blincu na Univerzi v Ljubljani (leta 1965) je raziskovalno delo nadaljeval na Oddelku za fiziko UL, Institutu Jožef Stefan ter inštitutu Roswell Park Memorial Institute v Buffalu, ZDA. Leta 1972 se je zaposlil na Medicinski fakulteti v Ljubljani, kjer je začel s sistematičnimi biofizikalnimi raziskavami lastnosti sesalskih celic in celičnih membran.

Prof. Svetina je s tipično biofizikalno širino raziskoval široko paleto bioloških in medicinskih vprašanj. V 80. letih je z akad. prof. dr. Boštjanom Žekšem pomembno prispeval k utemeljitvi sedaj splošno sprejetega opisa fizikalnih lastnosti celičnih membran, na osnovi katerega lahko razložimo oblike in obnašanje marsikatere celične strukture: od značilne bikonkavne oblike eritrocitov pa do oblike Golgijevega aparata v celici. S svojim širokim znanjem o membranah je kasneje prispeval tudi k raziskavam začetkov življenja na Zemlji. Po eni od hipotez se je namreč življenje na Zemlji začelo s samourejanjem lipidnih molekul v membrane in posledičnim nastankom prvih membranskih kompartmentov, v katerih so se lahko začeli odvijati procesi, ločeni od okolja. Analiza prof. Svetine je pokazala, da se lahko taki membranski kompartmenti pod določenimi pogoji spontano podvojujejo in da bi lahko imelo to podvojevanje že nekatere značilnosti naravne selekcije.

Raziskave so ga nato vodile v preučevanje oblikovanja tkiv med embrionalnim razvojem, pri čemer je med prvimi uvidel, da oblikovanje tkiv nadzorujejo podobne fizikalne zakonitosti kot oblikovanje lipidne membrane. V zadnjih letih se posveča predvsem raziskavam mehanosenzornega membranskega proteina PIEZO1, ki je eden zadnjih odkritih senzornih proteinov (za njegovo odkritje je bila leta 2021 podeljena Nobelova nagrada). O širini njegovega pristopa priča tudi dejstvo, da je prav pod njegovim vodstvom na Inštitutu za biofiziko leta 1975 biologinja doc. dr. Urška Batista vzpostavila prvi raziskovalni laboratorij za gojenje celičnih kultur v državi.

Z neutrudnim raziskovalnim in pedagoškim delom je prof. Svetina sodeloval pri vzgoji več generacij biofizikov in postavljanju temeljev »slovenske šole biofizike«, ki je danes priznana povsod po svetu. Biofizika je tako danes trdno zasidrana na Institutu Jožef Stefan in Kemijskem inštitutu v Ljubljani ter na treh slovenskih univerzah – Univerzi v Mariboru, Univerzi v Novi Gorici in Univerzi v Ljubljani, kjer delujejo močne biofizikalne raziskovalne skupine na Medicinski fakulteti, Fakulteti za matematiko in fiziko, Zdravstveni fakulteti ter na Fakulteti za elektrotehniko.

Za svoje delo je leta 1982 prejel nagrado sklada Borisa Kidriča, leta 1993 pa nagrado Republike Slovenije za vrhunske dosežke na področju biofizike. Od leta 2001 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, po upokojitvi leta 2012 je prejel tudi naziva zaslužni znanstvenik IJS in zaslužni profesor na Medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kljub častitljivi starosti je raziskovalno še vedno dejaven – tako se je le malo pred 90. rojstnim dnem aktivno udeležil velike mednarodne konference Biomembrane days v Berlinu, na kateri je tudi vodil sekcijo o mehanskih lastnostih membran.

----

Jure Derganc, Inštitut za biofiziko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani