

Ema Štarkl je mlada raziskovalka na Centru za eksperimentalno, formalno in teoretično jezikoslovje (CEFT) in asistentka na Fakulteti za humanistiko Univerze v Novi Gorici.
Ukvarjam se s tvorbenim jezikoslovjem, kar pomeni, da raziskujem jezik kot pojav, ki je del človeškega uma. Zanima me, kako lahko otroci tako zapleten sistem spontano usvojijo in ga nato kot odrasli tako učinkovito rabijo in razumejo. To je popolnoma drugače kot na primer matematika, ki se jo moramo usmerjeno učiti in še vedno delamo napake. A ker uma ne moremo izmeriti z instrumenti, ga lahko opazujemo le posredno. Moji raziskovalni podatki so zato sodbe naravnih govorcev o sprejemljivosti jezikovnih izrazov – tukaj normativni predpisi niso pomembni, saj me zanima naravni jezik. Sklepamo lahko, da sodbe govorcev o besedah ali povedih razkrivajo značilnosti uma, zato prek njih skušamo bolje razumeti, kako deluje človeški jezik. Moj najbolj dragoceni instrument je torej čut za opazovanje jezika.
Naša temeljna hipoteza je, da se ljudje že rodimo z osnovo za usvajanje jezika – univerzalno slovnico. Podobno kot se rodimo z osnovami za vid, hojo in prepoznavanje obrazov. S tem pojasnimo presenetljive podobnosti, ki jih odkrivamo v popolnoma nesorodnih jezikih po celem svetu, pa tudi to, da dojenčki že takoj po rojstvu ločijo jezikovne zvoke od vseh drugih. Sama raziskujem predvsem skladenjske značilnosti jezika: kako se manjši koščki povezujejo v večje zgradbe. Odkriti skušam univerzalne značilnosti te izgradnje med različnimi jeziki, izhodišče za to pa je pogosto tudi slovenščina.
Ker me uči biti potrpežljiva, pozitivno sprejemati kritiko, zaupati v svoje zmožnosti in ne obupati ob prvem izzivu.
Večkrat slišimo, da je jezikoslovje trenutno na točki, na kateri je bila kemija, ko se je že vedelo, da obstaja nekaj kot kisik, vodik, ogljik, ni pa se še poznalo periodnega sistema elementov. Težko torej napovemo, v kaj vse bi se lahko tvorbeno jezikoslovje razvilo v prihodnje, vsekakor pa se njegovi uvidi že danes uporabljajo pri jezikovni politiki, pedagogiki, forenziki, medicini ...
Da se bom ukvarjala z jeziki, je napovedala že vzgojiteljica v vrtcu, ki je bila slavistka in je z otroki govorila knjižno. Baje sem stalno spraševala, zakaj govori drugače kot moji starši doma. K moji izvorni odločitvi za karierno pot je največ pripomogel nekdanji mentor Sašo Živanović, ki je že od začetka dodiplomskega študija videl v meni potencial in me spodbujal k raziskovanju. Ogromno me je naučil, tudi o tem, kaj pomeni biti raziskovalec. Neizmerno pa sem hvaležna trenutnemu mentorju Roku Žaucerju in sodelavcem na našem centru, saj so mi tukaj omogočeni izredno kakovosten študij, karierni in tudi osebni razvoj. Ne da bi se morala preseliti v tujino, sem vsak dan v stiku z izvrstnimi, mednarodno priznanimi jezikoslovci in jezikoslovkami, za katere imam srečo, da jim lahko rečem kolegi oziroma kolegice.

Sem ustanovna članica društva Ba kanal, s katerim v Celju prirejamo koncerte z mladimi slovenskimi glasbenimi izvajalci. Njihove nastope posnamemo, z obdelanimi skladbami pa gradimo knjižnico sodobne slovenske avtorske glasbe. V zadnjem času lahko preberete tudi kakšno moje besedilo o glasbi.
Da ni čustveno navezan na svoje ideje, metode, hipoteze, teorije in tradicije.

Nikakor. Niti na letalu še nisem bila. Izredno cenim Zemljo in si želim, da bi se bolj zavedali, na kakšnem biseru živimo, ter ga temu primerno ščitili pred kapitalskimi interesi.
Na to področje se ne spoznam prav dobro. Vsekakor bi moral biti solidaren do ljudi in planeta.
Jezikoslovje je dovolj majhno, da skoraj lahko rečemo, da se vsi poznamo. Imam mnogo kolegic in kolegov, po katerih se zgledujem, a nam razkropljenost po svetu ne dopušča veliko srečanj. Zgrabila bi vsako priložnost za kavo z njimi.
Priporočam esej The usefulness of useless knowledge Abrahama Flexnerja. Čeprav je bil objavljen že leta 1939, je še kako aktualen.
Da tvorbeno jezikoslovje uvrščamo med naravoslovne oziroma empirične znanosti, po delu s podatki in načinu modeliranja jezika pa je blizu matematiki.
Komentarji