Skrivnost Jupitrovih bliskov
Sonda je med mimoletom posnela nevihtne bliske v zgornjih plasteh oblakov.
Odpri galerijo
Kapljice raztopine amonijaka in vode padajo proti spodnjim plastem in pri tem trkajo z dvigujočimi se ledenimi kristali ter tako naelektrijo oblake. Foto Nasa/Jpl
Jupiter imamo na teh straneh radi, saj je verjetno najbolj fotogeničen planet. Njegov plinski ovoj namreč spominja na abstraktno umetniško platno. Najnovejši rezultati Nasine odprave Juno razkrivajo še eno njegovo posebnost: plitve bliske – nepričakovane razelektritve v oblakih iz raztopine amonijaka in vode, ki se oblikujejo v zgornjih plasteh atmosfere in med silovitimi nevihtami proti notranjosti planeta pošiljajo točo z amonijakom obogatenih ledenih kep.
Razelektritve globoko pod Jupitrovim oblačnim pokrovom je prvi razkril Voyager 1 leta 1979, znanstveniki pa so bili dolgo prepričani, da jih v zgornjih plasteh ni, saj so menili, da se bliski na Jupitru oblikujejo po enakem principu kot pri nevihtah na Zemlji, v razmerah, kjer voda obstaja v vseh treh agregatnih stanjih, kot led, tekočina in plin. V Jupitrovi atmosferi takšne razmere s temperaturami okoli nič stopinj Celzija vladajo od 45 do 65 kilometrov pod vidno mejo oblakov, zato je bilo veliko presenečenje, ko je sonda Juno med bližnjimi mimoleti posnela manjše in zelo plitve strele.
Astrofiziki iz Nasinega laboratorija za reaktivne pogone so zdaj v reviji Nature objavili članek, v katerem pojasnjujejo ta pojav. Zračni tokovi globokih Jupitrovih neviht po njihovi teoriji v zgornje z amonijakom bogate plasti dvignejo ledene kristale vode, tam se stalijo in oblikujejo v kapljice raztopine vode in amonijaka. Slednji v višjih plasteh, kjer je temperatura minus 88 stopinj Celzija, deluje kot sredstvo proti zamrzovanju, kar omogoča oblikovanje oblakov. Kapljice raztopine padajo proti spodnjim plastem in pri tem trkajo z dvigujočimi se ledenimi kristali ter tako naelektrijo oblake.
Razelektritve globoko pod Jupitrovim oblačnim pokrovom je prvi razkril Voyager 1 leta 1979, znanstveniki pa so bili dolgo prepričani, da jih v zgornjih plasteh ni, saj so menili, da se bliski na Jupitru oblikujejo po enakem principu kot pri nevihtah na Zemlji, v razmerah, kjer voda obstaja v vseh treh agregatnih stanjih, kot led, tekočina in plin. V Jupitrovi atmosferi takšne razmere s temperaturami okoli nič stopinj Celzija vladajo od 45 do 65 kilometrov pod vidno mejo oblakov, zato je bilo veliko presenečenje, ko je sonda Juno med bližnjimi mimoleti posnela manjše in zelo plitve strele.
Astrofiziki iz Nasinega laboratorija za reaktivne pogone so zdaj v reviji Nature objavili članek, v katerem pojasnjujejo ta pojav. Zračni tokovi globokih Jupitrovih neviht po njihovi teoriji v zgornje z amonijakom bogate plasti dvignejo ledene kristale vode, tam se stalijo in oblikujejo v kapljice raztopine vode in amonijaka. Slednji v višjih plasteh, kjer je temperatura minus 88 stopinj Celzija, deluje kot sredstvo proti zamrzovanju, kar omogoča oblikovanje oblakov. Kapljice raztopine padajo proti spodnjim plastem in pri tem trkajo z dvigujočimi se ledenimi kristali ter tako naelektrijo oblake.
