»Smo res tako nevidne, da nas morajo popisati?!«

Dr. Saša Novak Krmpotič poziva k pravičnejšemu predlaganju kandidatov in kandidatk za Zoisove ter Puhove nagrade in priznanja.

Objavljeno
16. april 2020 07.41
Posodobljeno
16. april 2020 07.41
Dr. Saša Novak Krmpotič je leta 2013 dobila Zoisovo priznanje za znanstvene dosežke na področju fuzijskih materialov. Foto Tomi Lombar
Smilja Štravs
Smilja Štravs
Konec februarja je izšel javni razpis za Zoisovo nagrado, Zoisovo priznanje, Puhovo nagrado, Puhovo priznanje in priznanje ambasador znanosti RS. Rok za predložitev vlog je bil 5. maj, a bo zaradi izrednih razmer podaljšan. Skladno z zakonom o enakih možnostih moških in žensk ter uravnoteženi zastopanosti spolov razpis že vrsto let še posebej vabi k predlaganju kandidatk. S prof. dr. Sašo Novak Krmpotič, prejemnico Zoisovega priznanja, raziskovalko, znanstveno svetnico na Institutu Jožef Stefan, profesorico na Mednarodni podiplomski šoli Jožefa Stefana in koordinatorko projekta za promocijo znanosti Znanost na cesti, smo se pogovarjali o tem, zakaj je treba raziskovalno skupnost zavestno opozoriti, naj za nagrade predlagajo več žensk kot v preteklih letih.
 

Ste članica komisije za enake možnosti na področju znanosti. Če najprej postreževa s kratko statistiko zadnjih dveh let, koliko omenjenih priznanj je bilo podeljenih moškim in koliko ženskam?


Leta 2019 sta bili med 18 prejemniki Zoisovih nagrad in priznanj dve nagrajenki. Priznanje za življenjsko delo je prejela tudi Alenka Šelih, a doslej so to priznanje dobile le štiri prejemnice od skupno 31 prejemnikov. Nagrado za vrhunske dosežke pa je ob 13 nagrajencih prejela le ena nagrajenka, Nives Ogrinc. Zoisovega priznanja lani ni prejela nobena znanstvenica, prav tako ne Puhove nagrade ali priznanja.
 

Velikokrat poudarjamo, da morajo ženske same prevzeti pobudo in delovati proaktivno, skratka, naj se nominirajo same, če jih ne bodo drugi. Je to sploh mogoče?


Predlagatelj je lahko pravna ali fizična oseba, predlog s svojim mnenjem utemeljita dva strokovnjaka s področja. Ne vem pa, ali imata predloga enako težo pri ocenjevanju. Razpis eksplicitno ne izključuje samokandidature, vendar ne verjamem, da je že kdaj kdo predlagal sebe. Vprašanje je tudi, kako bi komisija sprejela in ocenila tako vlogo. Poleg tega menim, da raziskovalec ali raziskovalka težko objektivno oceni svojo vlogo, zato se mi zdi prav, da to stori nekdo drug iz strokovnega okolja.

»Razloga za majhno število nagrajenk gotovo ne smemo iskati v njih samih.«


 

Predsednik odbora za podelitev nagrad Janez Plavec je lani opozoril, da je treba v nominacije vključiti več žensk. Bi morali uvesti kvote?


18

Zoisovih
nagrad
je bilo
podeljenih
lani, od tega
sta samo
dve šli
ženskama
Predsednik odbora je v poročilu za leto 2019 navedel, da je bilo v 62 vlogah 85 kandidatov za nagrade, od tega le 13 žensk. Nominacij žensk je bilo torej že na začetku premalo. Nagrade je prejelo 18 raziskovalcev, od tega dve ženski. Delež raziskovalk v Sloveniji je približno tretjinski, v visokošolskem sektorju jih je celo okoli 40 odstotkov, zato bi bilo gotovo lahko več nominacij. Ženske so torej preprosto spregledane. Mislim, da bi do boljšega uravnoteženja lahko prišli brez kvot, toda apel predsednika odbora na podelitvi nikakor ni dovolj. Poziv k pravičnejšemu predlaganju kandidatov in kandidatk mora biti jasen in pravočasen – v času, ko se »kuhajo« nominacije. Torej zdaj!
 

Sami ste bili prejemnica Zoisove nagrade, kdo vas je nominiral?


Leta 2013 sem dobila Zoisovo priznanje za znanstvene dosežke na področju fuzijskih materialov. Predlagala me je tedanja vodja odseka, ki je zelo dobro poznala moje delo in vpetost v projekte, predlog pa sta utemeljila dva strokovnjaka iz drugih raziskovalnih skupin. Že sama nominacija in še posebej Zoisovo priznanje sta mi veliko pomenila, kot gotovo vsem. Ne verjamem, da bi raziskovalke take predloge odklanjale. Vsa omenjena priznanja so velika čast, prestiž, zajemajo tudi denarno nagrado, vse to pa ženskam pomeni prav toliko kot moškim, kajne? Razloga za majhno število nagrajenk zato gotovo ne smemo iskati v njih samih.
 

Kako sploh poteka nominacija za prestižna priznanja v znanosti, glede na to, da je znanstveno raziskovalno delo zelo hierarhično organizirano?


Objavljen je javni razpis, med starejšimi raziskovalci se začne šušljati, verjetno tudi kupčkati in preračunavati, potem nekdo v ožjem raziskovalnem okolju, na primer v programski ali raziskovalni skupini, na glas predlaga kandidata ali kandidatko. Kdo je nominiran, pa je verjetno res zelo odvisno od hierarhične strukture. Znanstvenoraziskovalno delo sicer ni nujno organizirano strogo hierarhično; v nekaterih raziskovalnih skupinah je hierarhija po položaju jasna in niti ne vedno najbolj etična, nekatere skupine pa prav dobro funkcionirajo po principu raziskovalne avtonomije. Sama sem k sreči večino svojega raziskovalnega dela opravljala v okolju, kjer je bilo cenjeno predvsem dobro delo. Kot pravim, večino: ko se je vmes zataknilo, sem šla v drugo raziskovalno skupino. To ni enostavno, je pa včasih potrebno, da delo teče bolj učinkovito.

»Ženske verjetno večinoma manj agresivno branimo svoje pozicije. Vcepili so nam, da se vsiljujemo v svet, ki nam ni namenjen.«


 

Imamo vrsto sposobnih raziskovalk v znanosti. Zakaj po vašem mnenju ženske težko prodrejo na najvišje položaje in sežejo po najvišjih priznanjih v znanosti – ker jim moški »ne pustijo«, ali ker smo ženske bolj nagnjene k temu, da spotikamo druga drugo, kot da bi držale skupaj, kot to znajo moški?


Ta stereotip o nagnjenosti k medsebojnemu spotikanju sploh ne drži. Ženske, vsaj v znanosti, prav lepo držimo skupaj in se podpiramo vsaj toliko kot moški. Je pa res, da je žensk »na vrhu« bolj malo in je zato podpora manj učinkovita. Verjetno ženske večinoma manj agresivno od moških kolegov branimo svoje pozicije. Nekako so nam vcepili, da se vsiljujemo v svet, ki nam ni namenjen, kar res lahko deluje kot neka notranja zavora.
 

Ste koordinatorka projekta Znanost na cesti. Ko razmišljate, koga bi povabili k sodelovanju, ali se morate kdaj zavestno odločiti, da boste povabili žensko?


Najprej smo predavatelje res vabili kar po navdihu, iskali smo zanimive teme in dobre govorce. Čez čas pa smo se zavedeli, da med nastopajočimi prevladujejo moški, in zdaj delamo drugače: najprej iščemo dobre raziskovalke in potem še raziskovalce. Priznam, ko sama razmišljam o predavateljih, mi vedno najprej pridejo na misel moški. Bolj so opazni, bolj izpostavljeni, bolj vsenavzoči. Ampak tipično je v njihovi okolici, še bolje rečeno, v njihovi senci, tudi kakšna zelo dobra znanstvenica. Samo malo je treba pogledati in jo najdete.
 

Kako se tega problema lotevajo v tujini, na primer v ZDA, Veliki Britaniji, v EU pri razpisih projektov, organizaciji konferenc? Kaj kažejo primeri dobre prakse?


866

moških je
dobilo
Nobelovo
nagrado,
žensk pa le

53

To res težko komentiram. Kot vemo, so Nobelove nagrajenke izredno redke. Nobelova nagrada je bila podeljena 597-krat, od tega 866 moškim in 53 ženskam ter 24 organizacijam! V prijavah na razpise Obzorja 2020 je sicer treba navesti spol sodelujočih v predlaganem projektu, vendar to ne vpliva na oceno in možnost pridobitve projekta. Verjetno služi komisiji tudi pri oceni deleža žensk in vloge v projektih; zanimivo bi bilo pogledati rezultate. V zadnjem času so se začeli organizatorji znanstvenih konferenc truditi, da bi bilo med plenarnimi predavatelji več žensk. S tem namenom nastajajo spisku znanstvenic z različnih področij, kar naj bi organizatorjem olajšalo delo. Grozljivo! Kaj smo res tako nevidne, da so za to potrebni spiski? Zadeva se je tako izjalovila, da dobim po nekem »naključju« vsak teden nekaj vabil na konference z zelo različnimi, meni tujimi tematikami.

»V senci znanstvenikov je tipično tudi zelo dobra znanstvenica, samo malo je treba pogledati.«


 

Kako bi lahko izboljšali situacijo? Kaj bi lahko naredile ženske, kaj bi lahko ali morali narediti moški? Kakšna sta odnos in odgovornost vodstev institucij?


Na delež nagrajenk vpliva predvsem število nominacij, verjetno pa tudi sestava ocenjevalnega odbora. Ta se je v zadnjih letih močno popravil v korist žensk, vendar ob premajhnem deležu nominirank odbor najbrž ne more kaj dosti izboljšati situacije. Raziskovalke pa gotovo lahko spodbudijo nominacije svojih kolegic, zato apeliram: naj se sliši vaš glas! Tudi če vodilni v vašem raziskovalnem okolju spet spregledajo odlične raziskovalke, opozarjajte nanje!

Čeprav bodo nekateri spet vihali nos, bom vseeno dodala še to: slovenski jezik ločuje med spoloma in v razpisu, kjer v oklepaju piše »v nadaljnjem besedilu: raziskovalec«, ne kliče ravno k nominacijam raziskovalk. Saj besedilo ne bi bilo bistveno daljše, če bi ves čas naslavljalo oba spola. Mislim, da bi se v zameno za enakovrednost večina raziskovalk z veseljem odpovedala vljudnemu odpiranju vrat in pomoči pri oblačenju plašča ali prenašanju knjig.

»V zameno za enakovrednost bi se večina raziskovalk z veseljem odpovedala odpiranju vrat in pomoči pri oblačenju plašča.«



Na temo enakih možnosti pa še ena misel: redka so področja, kjer raziskovalec uspe sam, večinoma gre za skupinsko delo. Zato bi bilo prav, da bi bili poleg nosilca nekega področja deležni priznanja tudi (vsaj) najbolj zaslužni sodelavci raziskovalne skupine. Zakaj bi se bali gneče na odru? Pa še prav zanimivo bi bilo videti sestavo, saj so v veliko skupinah v drugih vrstah ženske.