Evropska sonda Giotto je od blizu opazovala Halleyjev komet. Marca 1986 se je jedru kometa približala na manj kot 600 kilometrov in na Zemljo poslala okoli 2000 posnetkov. V drzni odpravi so jo bičali koščki ledu in kamenja, ki jih komet pušča za seboj, a kljub temu je poškodovano plovilo odpotovalo naprej in se julija 1992 približalo še Grigg-Skjellerupovemu kometu.

To je bila prva evropska odprava v globoko vesolje, prvič so znanstveniki dobili posnetke jedra kometa in dokaze o organskih spojinah, ki jih prenašajo ti vesoljski kamni.

Giotto je bila sicer le ena izmed petih odprav pod skupnim imenom Halleyjeva armada, saj so v istem mesecu obiskale znamenito nebesno telo. Vesoljske agencije so se namreč podvizale, da ujamejo priložnost, saj komet v bližino Zemlje pripotuje le enkrat na 75 let. Tako so ga obiskale še ruski Vega 2 in Vega 1 ter japonski Suisei in Sakigake. A nobena se kometu ni približala tako kot evropska sonda.



Giotto je bil majhno, okoli 960-kilogramsko plovilo, pri katerem je za inženirje glavni izziv predstavljal ščit. Komet in sonda sta drvela drug proti drugemu s skupno hitrostjo 245.000 kilometrov na uro. Pri tej hitrosti bi se 0,1-gramski prašni delec v kos aluminija z lahkoto zarinili osem centimetrov globoko. Uporabili so tehnični predlog Freda Whippleja iz leta 1947, ko se vesoljska doba sploh še ni začela. Ščit je bil v dveh delih – zunanji aluminijasti del je bil debel en milimeter, notranji iz sintetične tkanine kevlar 12 milimetrov –, med njima je bilo 23 centimetrov prostora, kar je bilo dovolj, da je vzdržalo majhne, še niti ne gram težke delce.





Plovilo so izstrelili 2. julija 1985. Po osmih mesecih potovanja se je srečalo s prvim kometom. Že dva dni pred najbližjim obletom 12. marca 1986 je zaznalo vodikove ione. Takrat je bila sonda oddaljena 7,8 milijona kilometrov od kometa, od Zemlje pa skoraj 150 milijonov kilometrov. 122 minut pred najbližjim srečanjem so našteli že 12.000 trkov s prašnimi delci. Število trkov je strmo naraščalo. Nato pa skorajšnja katastrofa: 7,6 sekunde pred najbližjim srečanjem je plovilo zadel »velik« – en gram težak delec in plovilo je nekontrolirano zavrtelo. Bali so se najhujšega, nato pa so v evropski nadzorni center v Darmstadtu v Nemčiji začeli pritekati novi podatki.



Plovilo je preživelo trk in v naslednjih 32 minutah se je umirilo in znova začelo delovati brez večjih težav. V tem času se je zgodilo tudi bližnje srečanje, ko je bila sonda le 596 kilometrov od jedra kometa. Dan kasneje so njegove instrumente ugasnili. 

A preostalo mu je 60 kilogramov goriva in plovilo je bilo pripravljeno na še eno poglavje vznemirljivega potovanja. Napotili so ga proti matičnemu planetu.



Drugega aprila 1986 so ga hibernirali, pet let po izstrelitvi pa je Giotto znova pripotoval do Zemlje. Februarja 1990 so ga začeli prebujati (sonda je bila prva, ki so jo hibernirali in reaktivirali), njegovi ekipi se sanjalo ni, v kakšnem stanju je. A dve uri po poslanem ukazu je Nasina mreža radijskih anten Deep Space Network v Madridu prejela šibek signal. V nekaj tednih se je izkazalo, da trije znanstveni instrumenti delujejo brezhibno, štirje so bili delno poškodovani, a uporabni. Nepopravljivo pa so delci kometa poškodovali kamero. Vse to je bilo dovolj za odločitev, da sondo še enkrat pošljejo v boj s prašnimi delci. Julija 1990 je Zemljina gravitacija sondi znova dala potreben pospešek za pot po vesolju in 9. julija 1992 je Giotto pripotoval do kometa Grigg-Skjellerup. Sonda je bila od Zemlje oddaljena 215 milijonov kilometrov, ko je bila nad jedrom kometa le vsega od sto do 200 kilometrov in ob tem zbrala kup zanimivih informacij. 



Odpravo so sklenili 23. julija 1992. Giotto je nato Zemlji z oddaljenosti 219.000 kilometrov še enkrat pomahal 1. julija 1999. Sonda, ki je dobila ime po italijanskem slikarju Giottu di Bondoneju, ki je leta 1301 opazoval Halleyjev komet in ga upodobil kot zvezdo nad Betlehemom na freski Poklon Svetih treh kraljev, še vedno kroži na orbiti okoli Sonca.