Naša peklenska soseda je znova v središču pozornosti,
saj ima v atmosferi fosfin, ki je do zdaj veljal za odtis življenja. Znanstveniki želijo, da bi proti njej čim prej odpotovala kakšna nova sonda, da bi lahko dobili odgovor, ali gre za življenje ali ne. Prvi je Venero leta 1962 uspešno obiskal
ameriški Mariner 2, veliko pa so se od 60. do 80. let prejšnjega stoletja z njo ukvarjali v Sovjetski zvezi v programih Venera in Vega.
Prva zares uspešna odprava v programu Venera je bila štirica. Plovilo je 18. oktobra 1967 uspešno vstopilo v atmosfero in analiziralo njeno kemično sestavo. Pokazalo se je, da je večinoma sestavljena iz ogljikovega dioksida, nekaj odstotkov dušika, manj kot odstotka kisika in vodne pare. Venera 4 je tako postala prva sonda, ki je opravila in-situ analizo okolice na drugem planetu. Delovanje na površju ni bilo načrtovano.
Njena predhodnica, Venera 3, pa je 1. marca 1966 strmoglavila na planet. To je bil prvi človeški predmet, ki je vstopil v atmosfero in padel na površje drugega planeta. Komunikacijski sistem sonde je odpovedal še pred vstopom v atmosfero, zato ni mogel vrniti kakšnih uporabnih podatkov. Tudi Veneri 5 in 6 sta uspešno zbirali podatke v atmosferi, kjer sta 16. maja 1969 in 17. maja 1969 delovali 53 in 51 minut.
Izstrelitev: 17. avgusta 1970
Pristanek: 15. decembra 1970
Delovanje na površju Venere: 23 minut
Masa celotne sonde: 1180 kg
Masa pristajalnika: 490 kg
Velikost padala pristajalnika: 2,5 m2
Venera 7 je bila ena od dveh enakih sond, ki ju je Sovjetska zveza izstrelila avgusta 1970 s kozmodroma Bajkonur. Njena dvojčica Kozmos 359 se je zataknila že v Zemljini atmosferi. Za cilj so si začrtali pristanek na površju in ga 15. decembra 1970 tudi dosegli. Venera 7 je v vesoljsko zgodovino vpisana kot prva sonda, ki je nežno pristala na drugem planetu.
Po obliki je bila zelo podobna predhodnicama, bila je tudi trdno grajena, da je prenesla visok tlak in peklenske temperature, hkrati pa vzdržala trk s površjem. Sferični pristajalnik je bil izdelan iz titana in je imel maso 490 kilogramov. Opremljen je bil z 2,5 kvadratnega metra velikim padalom. Pristajalna sonda se je pred vstopom v atmosfero ohladila na minus osem stopinj Celzija, od matičnega plovila se je ločila na nočni strani planeta ob 4.58.44 UTC.
Na višini okoli 60 kilometrov nad površjem se je odprlo padalo, razprla se je tudi antena za pošiljanje podatkov. Po šestih minutah se je padalo raztrgalo, še 29 minut je sonda padala proti površju, ki ga je dosegla ob 5.34.10 UTC s hitrostjo 17 metrov na sekundo. Pristanek je preživela, a vseeno je približno 23 minut od nje prihajal zelo šibek signal. Poznejša analiza je pokazala, da se je verjetno odbila od tal in dokončno pristala na boku, zato antena ni bila usmerjena naravnost proti Zemlji. Senzorji za tlak so med pristajanjem odpovedali, a so znanstveniki dognali, da je bil tlak na površju 92 barov (takšen je v oceanu okoli 800 metrov globoko), termometer je nameril 475 stopinj Celzija na površju. Izmerili so tudi hitrost vetra, ki je takrat pihal 2,5 metra na sekundo.
Naslednje odprave v programu so bile še uspešnejše in so na Zemljo posredovale tudi prve fotografije s površja planeta, ki je dobil ime po rimski boginji lepote in ljubezni.
