Pred dnevi je mimo Venere, ki je drugo najsvetlejše nebesno telo na nočnem nebu,
švignila ameriška sonda Parker, ki ima pod drobnogledom Sonce. Venero pa pobliže raziskuje orbiter Akacuki, prva uspešna japonska odprava, ki proučuje drug planet.
Naša najbližja soseda, v premeru le za nekaj sto kilometrov manjša od Zemlje, je peklenska. Zaradi svetlosti je znana že od antičnih časov, še posebej je bleščeča ob jutranji zori ali večerni zarji. Prvič, ker nam je blizu, drugič, ker je prekrita z v povprečju 20 kilometrov debelo plastjo oblakov, sestavljenih iz žveplove kisline. Oblaki, ki zastirajo naš pogled v nižje plasti atmosfere in na površje, odbijajo kar 80 odstotkov sončne svetlobe.
Venera tako prejme polovico manj energije s Sonca kot Zemlja. Toda atmosfera je sestavljena večinoma iz ogljikovega dioksida, planetu se je zgodil pobegli učinek tople grede in na površju so temperature okoli 460 stopinj Celzija. Planet nima magnetnega polja ali tektonskih plošč, še vedno ni potrjeno, ali so na njem aktivni vulkani, več vprašanj je tudi o naelektrenosti ozračja in strelah. In ravno vreme oziroma podnebje in vulkanska dejavnost sta v ospredju proučevanja japonske odprave, ki je skoraj propadla.
Izstrelitev: 20. maja 2010
Prvi poskus utirjenja: 6. decembra 2010
Uspešno utirjenje: 7. decembra 2015
Masa: 320 kg
Orbita: med 1000 in 330.000 km
Satelit so izstrelili 20. maja 2010 z japonsko raketo H-IIA, v tovoru je bil tudi Ikaros, japonsko solarno jadro. Do Venere je Akacuki potoval pol leta. Utirjenje se je začelo 6. decembra, motorji so se prižgali pravilno, nato pa ga zemeljske ekipe po predvidenem mrku, ko se je skril za planet, niso mogle priklicati. Sonda se je ponastavila v varni način. Japonska vesoljska agencija Jaxa je v naslednjih dneh sporočila, da utirjenje ni uspelo, ker so motorji goreli le tri minute od predvidenih 12. Okvara je nastala zaradi nabrane soli, zaradi katere se ni pravilno odprl ventil med različnimi rezervoarji. Zaradi nepravilnega izgorevanja so visoke temperature nadalje poškodovale sistem potisnikov.
Plovilo se je tako napotilo na petletno potovanje okoli Sonca. Podatki so kazali, da sistem potisnikov ni uničen, in Jaxa je skovala načrt za vnovičen poskus utirjenja decembra 2015. Sondo so uspavali, da bi obvarovali baterije in druge instrumente, načrtovane za življenjsko dobo dobrih štirih let. Sedmega decembra 2015 so štirje motorji, ki sicer niso bili predvideni za takšen manever, goreli 20 minut in tokrat je bila sonda uspešnejša. A orbita je precej drugačna od sprva načrtovane: prvotno so načrtovali 30-urno orbito z apsidnima točkama 300 in 80.000 kilometrov, zdaj satelit za krog okoli Venere potrebuje dobrih devet dni, najbolj se ji približa na 1000 kilometrov in se nato od nje oddalji na 360.000 kilometrov.
Orbiter je opremljen s petimi kamerami, ki Venero proučujejo v infrardeči, vidni in ultravijolični svetlobi. Akacuki med drugim skuša razvozlati tako imenovano superrotacijo. Navadno atmosfera kroži enako hitro kot površje planeta. Venera se okoli osi (dan) zavrti v 243 zemeljskih dneh, najvišja plast atmosfere pa se vrti precej, kar 60-krat hitreje, tako okoli osi zaokroži v 96 urah oziroma v štirih zemeljskih dneh. Kaj jo poganja, še ni znano.
Japonska sonda med drugim proučuje meteorološke pojave, kar bo morda pomembno za prihodnost Zemlje, saj si nikakor ne želimo podobne usode. Tudi na Veneri so bili morda pred milijardami let oceani, podobni našim. Po glavni teoriji je voda, ker je Venera bližje Soncu kot Zemlja, hitreje in v večjih količinah izhlapevala. Vodna para je seveda najbolj potenten toplogredni plin. Ker ni oceanov, se ogljikov dioksid ni mogel raztapljati v vodi, kot se to dogaja na našem planetu, in se je tako, kot predvidevajo, nakopičil v velikih količinah. In začarani krog je bil sklenjen.
Odprava je predvidena za delovanje do konca leta 2020, glede na stanje satelita se bodo pri Jaxi odločili, ali jo bodo podaljšali. Goriva ima dovolj še za vsaj eno leto.
