Sovjetski randevu v vesolju

Pred pol stoletja so Sovjeti v treh dneh v vesolje poslali kar tri plovila in sedem astronavtov

Objavljeno
14. november 2019 00.00
Posodobljeno
14. november 2019 00.00
Na krovu zadnjega od treh plovil, Sojuza 7, so bili trije kozmonavti: Anatolij Filipčenko, Vladimir Volkov in Viktor Gorbatko. Foto Roskozmos
Leto, ko je človek prvič stopil na Luno, je bilo tudi leto, ko je bila vesoljska tekma na vrhuncu. Američani in Sovjeti so si podajali vesoljsko prvenstvo, in ko so prvi s programom Apollo postavili nekaj mejnikov, predvsem obkroženje Lune s posadko, so v Kremlju odgovorili z velikopoteznim programom – skupinskim poletom treh vesoljskih ladij.

Sovjeti so v letih 1962 in 1963 že opravili dva dvojna poleta vesoljskih ladij Vostok. Kasneje so program zaključili oziroma preimenovali v Voshod, v okviru tega so izvedli dva uspešna poleta veččlanskih posadk in prvi sprehod po vesolju. Vmes pa so se začeli intenzivno ukvarjati z novo vesoljsko ladjo Sojuz, ki je bila sprva namenjena lunarnemu programu.
 

Skoraj usodno varjenje


Prvi polet treh vesoljskih ladij so Sovjeti začeli načrtovati februarja 1969, izpeljali pa so ga že oktobra istega leta, a že po tem, ko so Američani s pristankom na Luni pobrali glavno nagrado v vesoljski tekmi.

Med varjenjem je Kubasov skoraj prežgal stene bivalnega modula in katastrofa ni bila daleč.
Pri hkratnem poletu treh vesoljskih ladij z izstrelišča Bajkonur je sodelovalo sedem kozmonavtov, kar je takrat pomenilo rekordno število ljudi v vesolju. Prvi je 11. oktobra pred petdesetimi leti poletel Sojuz 6 in se utiril v orbito približno 215 kilometrov visoko. Na krovu sta bila novinca v vesolju – kozmonavta Georgij Šonin in Valerij Kubasov. Njuna naloga je bila fotografirati in posneti manevre približevanja in združevanja drugih dveh plovil, Sojuza 7 in 8, ter spremljati izstrelitve balističnih raket.

Dosežki skupinskega poleta Sojuzov 6, 7 in 8

  • prvič v vesolju tri plovila s človeško posadko
  • prvič v vesolju sedem ljudi
  • prvo varjenje
  • prvo opazovanje izstrelitve balističnih raket
  • dve zaporedni izstrelitvi z istega izstrelišča v dveh dneh


Šonin in Kubasov sta izvedla tudi prve poskuse varjenja v vesolju z robotsko varilno napravo Vulkan, ki je bila nameščena v ločenem bivalnem ali orbitalnem modulu. Preizkusila sta več metod: z laserskim žarkom, obločnim plamenom pod močnim pritiskom in s klasično elektrodo. Med varjenjem je Kubasov skoraj prežgal stene bivalnega modula in katastrofa ni bila daleč. Kozmonavta sta se umaknila v pristajalni modul in tam ostala do konca poleta.

Sojuz 7 je poletel dan kasneje – 12. oktobra, z izstrelišča številka 1, od koder sta v vesolje poletela tudi prvi umetni satelit Sputnik 1 in Jurij Gagarin. Na krovu so bili trije kozmonavti, Anatolij Filipčenko, Vladimir Volkov in Viktor Gorbatko, in za vse tri je bil to prav tako prvi polet v vesolje. Njihova naloga je bila srečanje in združitev s sestrsko vesoljsko ladjo, Sojuzom 8, ter prehod članov posadke iz enega plovila v drugo.
 

Spojitev ni uspela


4

dni in 22 ur je vseh sedem astronavtov preživelo v vesolju
Zadnjo vesoljsko ladjo izmed treh, Sojuz 8, so Sovjeti izstrelili naslednji dan, torej 13. oktobra 1969. Na krovu sta bila Vladimir Šatalov in Aleksej Jelisejev, oba sta imela več izkušenj od preostalih štirih novincev, saj sta bila pred tem že enkrat v kozmosu. Srečanje in spojitev Sojuzov 7 in 8 nista uspela zaradi tehničnih težav z navigacijsko opremo. Sta se pa vesoljski ladji večkrat približali na kilometrsko razdaljo, Sojuz 6 pa se jima je približal na manj kot kilometer.

Vsi kozmonavti so v vesolju preživeli 4 dni in 22 ur in so varno pristali približno 150 kilometrov od Karagande v Kazahstanu. Dan po pristanku zadnjega para so se srečali z državno komisijo in opisali prve vtise. Tako kot predhodniki se je Šonin pritožil, da je v ladji preveč prahu. Volkov je pristavil, da bi med opremo lahko imeli sesalnik za prah. Glavna tema pa je bila seveda neuspešna združitev Sojuzov. Sklep je bil, da bodo naslednja plovila potrebovala boljše merilnike razdalje in več goriva za manevriranje.

------------
Miloš Krmelj je predstavnik Mednarodne vesoljske univerze (ISU) in regionalni sekretar Mednarodne akademije za astronavtiko (IAA).