Sprehod nad Zemljo in srhljiva pot nazaj

Kozmonavti so opravili prvo spajanje plovil s posadko in sprehod med ploviloma.

Objavljeno
10. februar 2019 10.00
Posodobljeno
10. februar 2019 10.00
Med sprehodom je bilo kar nekaj težav, še več pa med vrnitvijo Sojuza 5 na Zemljo. FOTO: Lunokhod 2/Wikimedia
Sovjeti so 14. januarja 1969 izstrelili Sojuz 4 z Vladimirjem Šatalovom, naslednji dan je v orbito poletel še Sojuz 5 z Borisom Voljnovom, Aleksejem Jelisejevom in Jevgenijem Hrunovom. Štirje kozmonavti so imeli drzno nalogo: združitev obeh vesoljskih plovil in vesoljski sprehod iz ene ladje v drugo.

Plovili so spojili naslednji dan, 16. januarja, z za današnje standarde razmeroma preprostim mehanizmom brez povezovalnega predora. Hrunov in Jelisejev sta nato med 35. obletom Zemlje izstopila iz Sojuza 5 in odlebdela v sosednje plovilo. To je bil drugi sprehod po vesolju, prvega so Sovjeti izvedli že leta 1965, ko je Aleksej Leonov izstopil iz vesoljske ladje Voshod 2.

Kozmonavta sta imela med sprehodom kar nekaj težav, med drugim se je eden zapletel v varnostno vez, izgubila sta tudi filmsko kamero. Kljub temu sta po eni uri pozdravila Šatalova, ki ju je pričakal v orbitalnem delu svoje vesoljske ladje, ki je v tem primeru služil kot zračna zapora. Med sprehodom sta nosila vesoljska oblačila vrste jastreb, ki jih je pomagal zasnovati prav Leonov. Sam je imel namreč med prvim, zgodovinskim sprehodom precej preglavic z napihovanjem obleke in se je z velikimi težavami vrnil v plovilo.

Sojuz 4 in 5 sta se po dobrih štirih urah ločila, nato je prvi 17. januarja pristal pri Karagandi v Kazahstanu. Veliko bolj burno in nevarno se je nadaljevala odprava Sojuza 5, v katerem je ostal Voljnov. Med vračanjem na Zemljo se ob vstopu v atmosfero in vžigu zaviralnega raketnega motorja namreč od ladje ni ločil servisni modul. Preveliko in okorno plovilo se med spustom ni postavilo v pravilen položaj, tako da je bil modul za pristajanje izpostavljen aerodinamičnim obremenitvam na mestu, kjer ga je ščitila samo lahka kovinska vstopna loputa. Zaradi pregrevanja je kabino napolnil dim in ogrozil kozmonavta, a na srečo so prav zaradi visoke temperature popustile vezi med servisnim in pristajalnim modulom. Prvi je odletel, drugi pa se je s tem postavil v pravilen položaj za spust.

Toda težav za nesrečnega kozmonavta še ni bilo konec. Med pristajanjem so se deloma zapletle vezi pristajalnega padala, nato so odpovedale še male rakete, ki bi morale ublažiti pristanek, tako da si je Voljnov polomil nekaj zob. Poleg tega je zgrešil kraj pristanka v Kazahstanu in namesto tega pristal v gorah Urala, kjer je bila temperatura 38 stopinj Celzija pod ničlo. Ker je vedel, da pomoči ne bo dočakal še vsaj nekaj ur, se je v snegu peš odpravil iskat zatočišče in ga nekaj kilometrov naprej našel pri nekem kmetu.
Preizkus je bil za Sovjete pomemben zaradi načrtovanega lunarnega programa, pri katerem so predvidevali, da bo moral kozmonavt v Lunini orbiti izstopiti iz Sojuza in se sprehoditi do lunarnega modula, s katerim bi nato pristal na površini Lune.

Armstrongov srečni dan
Prvo združevanje vesoljskih plovil sta opravila Američana Neil Armstrong in David Scott 16. marca 1966, ko sta modul Gemini pripojila plovilu brez posadke Ageni. Pri tem sta nameravala opraviti vesoljski sprehod, a sta morala takoj po združitvi zaradi okvare ustaviti odpravo, z veliko spretnosti in improviziranja pa jima je kljub skoraj izgubljenemu položaju uspelo pristati v Tihem oceanu.

–––
Miloš Krmelj je predstavnik Mednarodne vesoljske univerze (ISU) za Slovenijo in regionalni sekretar Mednarodne akademije za astronavtiko (IAA)