Stroški zaradi nastlane orbite naraščajo
Možnost trčenja v vesolju vse večja, odprave pa se zato dražijo.
Odpri galerijo
Statistično se večje trčenje zgodi enkrat na pet let. FOTO: Esa
Vsako leto v zemeljske orbite pošljemo več satelitov, zato se povečuje možnost trčenja. Ta pustijo za sabo veliko vesoljskih smeti – večjih in manjših kosov, ki v orbiti krožijo z veliko hitrostjo, zato so lahko tudi le nekaj centimetrov veliki kosi usodni za delujoča plovila.
Zadnje večje trčenje se je zgodilo leta 2009, ko se je neaktivni ruski satelit Cosmos 2251 okoli 800 kilometrov nad Sibirijo s hitrostjo 36.000 kilometrov na uro zaletel v ameriški komunikacijski satelit Iridium 33.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je nedavno objavila prvo poročilo o stroških vesoljskih smeti: »Za zaščito in umikanje upravljavci satelitov že zdaj porabijo nezanemarljivo veliko denarja. Če bomo vesoljske smeti pustili brez nadzora, bodo v prihodnosti postale eno glavnih tveganj in vir stroškov. Nekatere orbite bi lahko postale za človekovo dejavnost neuporabne.«
Podjetja porabijo veliko denarja za zaščito pred nevarnimi smetmi že pri oblikovanju satelitov, kasneje pa stroški naraščajo še pri nadzoru in spremljanju ter v skrajnem primeru menjavi satelitov. Po oceni OECD za ta namen porabijo od pet do deset odstotkov celotnega proračuna odprave v geostacionarni orbiti, delež sredstev za zaščito satelita v nizkozemeljski orbiti pa je lahko še večji.
Brez ukrepov bi se lahko na posameznih višinah prej ali slej zgodilo verižno trčenje, ko bi vedno novi delci onesposobili vedno več satelitov ter v skrajnem primeru povsem zapolnili orbito, ki bi bila tako neuporabna. To bi pomenilo veliko oviro za pomembna opazovanja, med drugim bi bila lahko ogrožena nepogrešljiva opazovanja vremena, podnebja in površja, prav tako komunikacijski kanali. Povečalo bi se tveganje za smrtne žrtve, v nevarnosti bi se znašla tudi mednarodna vesoljska postaja, povečal bi se pritisk na druge orbite, na Zemlji pa bi se to poznalo v zmanjšanem investiranju v to panogo.
Niso vse orbite enako zasedene, večina smeti je po podatkih Nase do višine 2000 kilometrov. Največja verjetnost, da bo plovilo nekaj zadelo, je na višini od 800 do 1000 kilometrov. Statistično pričakujemo eno večje trčenje vsakih pet let, ugotavljajo pri Esi.
Vesoljska podjetja morajo tako upoštevati nekatere smernice, med drugim se morajo izogibati namernemu ustvarjanju smeti. To pomeni, da vojske ne smejo izvajati protisatelitskih vaj, pri katerih sestreljujejo odslužene satelite. Poleg tega za nizkozemeljsko orbito velja pravilo deorbitizacije, ki lastniku satelita nalaga, da odsluženo plovilo usmeri v atmosfero, kjer zgori, na geostacionarni orbiti pa mora takšne satelite parkirati v tako imenovano pokopališko orbito.
Vsa podjetja in države se tega ne držijo, zato agencije razmišljajo tudi o vesoljskih »čistilnih servisih«. Evropska tako načrtuje odpravo ClearSpace 1, s katero nameravajo iz orbite odstraniti zgornjo stopnjo rakete vega, ki so jo izstrelili leta 2013. Ostanek z maso 100 kilogramov je velik kot manjši satelit, je precej preproste oblike in nelomljiv. Odprava je predvidena za leto 2025.
Zadnje večje trčenje se je zgodilo leta 2009, ko se je neaktivni ruski satelit Cosmos 2251 okoli 800 kilometrov nad Sibirijo s hitrostjo 36.000 kilometrov na uro zaletel v ameriški komunikacijski satelit Iridium 33.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je nedavno objavila prvo poročilo o stroških vesoljskih smeti: »Za zaščito in umikanje upravljavci satelitov že zdaj porabijo nezanemarljivo veliko denarja. Če bomo vesoljske smeti pustili brez nadzora, bodo v prihodnosti postale eno glavnih tveganj in vir stroškov. Nekatere orbite bi lahko postale za človekovo dejavnost neuporabne.«
5–10 % proračuna odprave satelita je namenjeno zaščiti pred vesoljskimi smetmi.
Podjetja porabijo veliko denarja za zaščito pred nevarnimi smetmi že pri oblikovanju satelitov, kasneje pa stroški naraščajo še pri nadzoru in spremljanju ter v skrajnem primeru menjavi satelitov. Po oceni OECD za ta namen porabijo od pet do deset odstotkov celotnega proračuna odprave v geostacionarni orbiti, delež sredstev za zaščito satelita v nizkozemeljski orbiti pa je lahko še večji.
Preberite še:
Smetišče na robu vesolja
Vesoljske smeti
Smetišče na robu vesolja
Vesoljske smeti
Kataklizmično verižno trčenje
Brez ukrepov bi se lahko na posameznih višinah prej ali slej zgodilo verižno trčenje, ko bi vedno novi delci onesposobili vedno več satelitov ter v skrajnem primeru povsem zapolnili orbito, ki bi bila tako neuporabna. To bi pomenilo veliko oviro za pomembna opazovanja, med drugim bi bila lahko ogrožena nepogrešljiva opazovanja vremena, podnebja in površja, prav tako komunikacijski kanali. Povečalo bi se tveganje za smrtne žrtve, v nevarnosti bi se znašla tudi mednarodna vesoljska postaja, povečal bi se pritisk na druge orbite, na Zemlji pa bi se to poznalo v zmanjšanem investiranju v to panogo.
ℹKje je največja gneča
Niso vse orbite enako zasedene, večina smeti je po podatkih Nase do višine 2000 kilometrov. Največja verjetnost, da bo plovilo nekaj zadelo, je na višini od 800 do 1000 kilometrov. Statistično pričakujemo eno večje trčenje vsakih pet let, ugotavljajo pri Esi.
Vesoljska podjetja morajo tako upoštevati nekatere smernice, med drugim se morajo izogibati namernemu ustvarjanju smeti. To pomeni, da vojske ne smejo izvajati protisatelitskih vaj, pri katerih sestreljujejo odslužene satelite. Poleg tega za nizkozemeljsko orbito velja pravilo deorbitizacije, ki lastniku satelita nalaga, da odsluženo plovilo usmeri v atmosfero, kjer zgori, na geostacionarni orbiti pa mora takšne satelite parkirati v tako imenovano pokopališko orbito.
Vsa podjetja in države se tega ne držijo, zato agencije razmišljajo tudi o vesoljskih »čistilnih servisih«. Evropska tako načrtuje odpravo ClearSpace 1, s katero nameravajo iz orbite odstraniti zgornjo stopnjo rakete vega, ki so jo izstrelili leta 2013. Ostanek z maso 100 kilogramov je velik kot manjši satelit, je precej preproste oblike in nelomljiv. Odprava je predvidena za leto 2025.
