Ti si moj najboljši prijatelj... na facebooku!

Kdo se še ni znašel sredi debate, ali družbena omrežja poneumljajo ali izboljšujejo svet? Psihologi, antropologi, biologi, informatiki –  strokovnjaki vseh vrst razpravljajo o učinkih, ki jih prinaša največji razmah neosebnega komuniciranja v zgodovini. Bolj konservativni verjamejo, da smo na poti do dokončnega razkroja družbe, liberalni pa v facebooku in instagramu vidijo priložnost, da zadržimo stik z ljudmi, ki so nam nekoč veliko pomenili, a jih zaradi različnih ovir ne vidimo tako pogosto, kot bi si želeli.

Človek ima lahko hkrati približno 150 prijateljev, je v začetku devetdesetih zapisal priznani razvojni psiholog in antropolog Robin Dunbar. Britanec, ki je raziskoval povezavo med velikostjo možganov različnih primatov in številčnostjo njihove socialne skupine, je imel v mislih ljudi, s katerimi imamo »stabilne družbene odnose«, preprosteje povedano tiste, ob katerih nam ne bi bilo nerodno, če bi se jim nepovabljeni pridružili na pijači.

Število variira od sto do 250, seveda pa nismo z vsemi ljudmi enako povezani. Približno petdeset je bližnjih znancev, petnajst dobrih in pet najboljših prijateljev ter v povprečju osebi in pol zaupamo skoraj vse. Na drugi strani imamo petsto znancev, tisoč petsto obrazov pa znamo povezati z imeni.

Če v okviru teh števil, pa naj za nas veljajo ali ne, dojemamo družabna omrežja, se nam ta pokažejo v drugačni luči. S facebookom ni nič narobe (razen tega, da naše informacije podaja tretjim stranem), a ta platforma pač ni namenjena globokim prijateljstvom, temveč vzdrževanju stikov z znanci.

Povezani, a osamljeni

Večja težava nastane, če začne navidezno življenje vplivati na resničnost. Že Emil Durkheim je kot najpogostejši vzrok za samomor navedel pretirano individualizacijo, v njegovih časih značilno predvsem za protestantske skupnosti. O naraščanju števila samomorov smo pred kratkim poročali v Delu, v centru za raziskovanje samomora pa opozarjajo tudi na pozitivni vidik povezovanja na spletu: »Zadnja leta lahko opazimo večjo povezanost ljudi prek družbenih omrežij, tudi stališča do samomora in do iskanja pomoči so se spremenila – ljudje več govorijo o svojih stiskah in načinih reševanja svojih težav.«



Rezultati ankete General Social Survey so pokazali, da so Američani leta 2004 imeli enega zaupnega prijatelja manj kot leta 1985 (dva proti tri). V tem času se je uveljavil svetovni splet, družbenih omrežij pa še ni bilo – Mark Zuckerberg je Facebook ustanovil februarja 2004. Če je kdo pričakoval, da se bo položaj zaradi vse več časa, preživetega za zasloni, poslabšal, se je uštel – če verjamemo raziskovalcem z univerze v Pensilvaniji, ki so leta 2011 ugotovili, da je danes socialne izolacije manj kot pred tridesetimi leti.

Na drugi strani nas razmah družbenih omrežij včasih tako rekoč prisili, da smo povezani. Ljudje, ki imajo pametne telefone, po katerih prijateljem pošiljajo sporočila in na spletu objavljajo fotografije, imajo kar 34 odstotkov bolj razširjeno socialno mrežno od tistih, ki vsega naštetega ne počnejo, poroča New York Times. Dobro vemo, kako pomemben je v današnjih časih socialni kapital. V ameriškem časniku so se spraševali tudi, ali so prijatelji na družbenih omrežjih naši pravi prijatelji. Enopomenskega odgovora niso našli.

Kot v resničnostnem šovu

Povprečen uporabnik je imel marca na facebooku 338 prijateljev. Ni nam treba biti detektiv, da ugotovimo, da se med dvema milijardama uporabnikov najdejo velika odstopanja.

Carlin Flora, avtorica knjige Friendfluence: The Surprising Ways Friends Make Us Who We Are, ugotavlja, da družbena omrežja ohranjajo naš stik s preteklostjo. Vsak dan vidimo, kaj počnejo ljudje, ki jih že leta nismo videli ali z njimi izmenjali nekaj besed. »Če moj prijatelj iz srednje šole na facebooku nenehno objavlja, kaj počne, se počutim, kot da spremljam resničnostni šov ali življenje nekega zvezdnika. To je varljivo, saj se naši možgani zmedejo, kadar pogosto beremo o neki osebi, in mislijo, da to osebo dobro poznamo,« je dejala Flora.

Mišljenje, da ljudi spoznamo prek objav na spletu ali fotografij paparacev, je zmotno. Všečkanje objav še ne vzpostavi pravega stika, kaj šele poznanstva. Zahteva tudi manj poguma, kot da človeku v živo priznamo, da nam je kaj na njem všeč. To po drugi strani koristi nesamozavestnim ljudem, ugotavlja Flora. Ker imajo na splošno težave pri navezovanju stikov, jim manj tvegana možnost zelo odgovarja, da nagovorijo osebo, ki je sicer ne bi.



Po Dunbarjevem mnenju družbena omrežja upočasnjujejo propadanje odnosov na daljavo, a hkrati zmanjšujejo kakovost odnosov s tistimi, ki jih vsak dan srečujemo. Poenostavljeno: stara prijateljstva zavirajo nastanek novih. »Če s kom dalj časa niste v stiku, boste prej ali slej izpadli iz kroga 150 ljudi in postali 'nekdo, ki sem ga nekoč poznal'. Na voljo imate omejeno količino časa, od vas pa je odvisno, ali ga boste porabili za stik iz oči v oči ali za komuniciranje na internetu,« pravi Dunbar.

Izguba čuta za empatijo

Milenijci so zadnja generacija, ki se je socializirala ob medosebnih stikih, zato virtualno povezovanje zanje ne predstavlja tolikšne nevarnosti kot za tiste, ki so odrasli ob družbenih omrežjih. Strokovnjaki, še bolj pa starši se bojijo, da bo ta generacija izgubila čut za empatijo, saj ne bo znala dojeti, kaj njihovi prijatelji resnično mislijo in občutijo, kar se ujema s tezo Carlin Flore: ljudi okoli sebe začnemo dojemati kot zvezdnike s popolnim življenjem, ne pa navadne smrtnike iz mesa in krvi.

Kdor nima facebooka, instagrama in snapchata, lahko hitro zaide v moraliziranje, kako te platforme ljudi poneumljajo. Ob tem pa pozabi, da marsikdo nima izbire. V natrpanem urniku »modernega« človeka pride še kako prav možnost resda neosebnega, a kljub vsemu hitrega komuniciranja. To nam omogoča, da smo hkrati nostalgiki in pragmatiki.