Tihi proces balkanizacije spleta

Je spletni carinik poklic prihodnosti?

Objavljeno
01. junij 2019 06.00
Posodobljeno
01. junij 2019 10.09
Vse več držav hoče nadzor nad podatki, zato promet preusmerjajo na svoje strežnike. FOTO: Thomas White/Reuters
Dare Hriberšek
Dare Hriberšek
Konec aprila, med terorističnimi napadi na Šrilanki, so tamkajšnji uporabniki nenadoma ostali brez dostopa do priljubljenih družabnih omrežij. Vlada je v strahu pred širjenjem dezinformacij in netenjem sovraštva ponudnikom spleta preprosto zaukazala blokado facebooka, whatsappa in twitterja. Po desetletjih nebrzdane svobode so tudi nekatere druge države internetu začele vgrajevati tipko za vklop in izklop.

Ruska duma je pred tedni sprejela zakon, ki bo državi dal precej več nadzora nad podatkovnim tokom državljanov. Zakon namreč nalaga ponudnikom spleta, da namestijo opremo, ki bo v primeru nuje pretok podatkov preusmerjala izključno na strežnike znotraj države, in to prek peščice strateških vozlišč, na katerih bo lahko preverjala njegovo vsebino. In potem sta tu še Kitajska in Severna Koreja. Države torej težijo k temu, da bi na svojih fizičnih mejah zgradile nekakšne informacijske carinarnice. V devetdesetih, v času razpadanja naše nekdanje države, se je procesa prijelo ime balkanizacija interneta.


Odprti splet


Splet, kot ga poznamo od njegovih začetkov, je bil zasnovan odprto. Organizacije, ki bedijo nad njegovim delovanjem, denimo ICAAN (Internet Corporation for Assigned Names and Numbers), delujejo naddržavno in neprofitno. Protokoli podatke prenašajo ne glede na njihovo vsebino, ne zanima jih, od kod prihajajo in kam so namenjeni. Večinoma gre samo za to, da bo podatkovni tok najhitreje prišel od pošiljatelja do naslovnika. Tako brezvladje, malone anarhija, je za nekatere seveda moteče.
Politika je internet vedno sprejemala dvolično. Na zunaj z navdušenjem, ker so s tem pokazali svojo mladostnost in širino, v resnici pa z nekoliko stisnjenimi zobmi. Če so prej volivce nagovarjali iz tradicionalnih, počasnejših in lažje nadzorovanih medijev, so se morali zadnja desetletja redno udeleževati tudi precej bolj neposrednih in predvsem bolj nepredvidljivih razprav na družabnih omrežjih. Poleg tega so se njihovi državljani začeli navzemati tujih, pogosto preveč naprednih pogledov na demokracijo in človekove pravice.

image
Popolnoma zaprt internet ima samo Severna Koreja, pa še to le zato, ker je s tujimi omrežji povezana prek ene same povezave. FOTO: Carlos Barria/Reuters


Da splet postaja resno geostrateško orodje, je dokončno postalo jasno okoli leta 2010. Pojavili so se sumi o vpletanju v demokratične procese, po tretjem svetu so vznikale barvne revolucije, o katerih so njihova vodstva včasih bolj, včasih manj upravičeno sumila, da za njimi stojijo vlade zahodnih, razvitejših držav. Da te resnično v ozadju počnejo, kar se jim zahoče, pa naj gre za nasprotnike ali zaveznike, so nam odprla oči razkritja Edwarda Snowdna.


Zaprti splet


Nekaterim nadzor uspeva skoraj stoodstotno, tak primer je Severna Koreja, ki je popolno zaprtost lahko dosegla samo zato, ker je država s tujimi omrežji povezana prek ene same povezave. A tudi to je mogoče le zato, ker je splet tam dostopen samo eliti z družbenega vrha. Druge države z razvejeno informacijsko mrežo večinoma sploh nimajo pregleda, kdaj podatki prečkajo njihove meje in kje.

image
Globalni internet trenutno poganja 13 korenskih strežnikov​ DNS, deset jih je v ZDA, po eden pa na Japonskem, Švedskem in Nizozemskem. FOTO: Reuters


Podobno je svojo infrastrukturo zasnovala Kitajska, le da njihov »internetni veliki zid« ne temelji toliko na popolni zaprtosti omrežja – v resnici tudi Kitajska dobro nadzoruje točke, kjer podatki prihajajo in odhajajo iz države – pač pa na doslednem nadzoru nad vsebinami, torej cenzuri. Gre za nepredstavljivo zapleten sistem prepovedanih iskalnih poizvedb, spletnih mest in drugih vsebin, ki ga izvajajo tako stroji kot ljudje in ki si ga lahko privošči le država z relativno neomejenimi finančnimi in človeškimi viri. A tudi ta sistem se z nekaj malega znanja da obiti.


Nacionalni DNS


Prav zato se zdijo ruska prizadevanja nekoliko sizifovska. Rusija v nasprotju s Kitajsko in Severno Korejo svoje informacijske infrastrukture namreč ni že od začetka gradila na zaprtosti. Na prelomu tisočletja se je z veseljem odpirala kulturni in ekonomski izmenjavi s tujino, prebivalstvo in gospodarstvo sta večinoma posvojili zahodno programsko opremo, njene meje prečka brez števila podatkovnih vodov. Toda zdi se, da so v Kremlju vendarle našli tretjo pot – svoj rezervni nacionalni sistem​ DNS.

Strežniki DNS so nekakšna telefonska centrala interneta. Na njem smo subjekti identificirani z IP-številkami, ena takih je denimo 195.178.118.200. A tako naslavljanje in zlasti pomnjenje številk bi človeškim uporabnikom povzročalo težave, zato strežniki ​ DNS v svojih bazah hranijo sezname IP-številk s pripadajočimi domenami oziroma imeni gostiteljev. Prej navedena IP-številka denimo pripada Delu.si. Globalni internet trenutno poganja 13 korenskih strežnikov​ DNS, od tega jih je fizično deset v ZDA, po eden pa na Japonskem, Švedskem in Nizozemskem. Teoretično bi država lahko postavila svoje lastne strežnike DNS, ki bi domačim uporabnikom zavračali poizvedbe na tuje IP-številke oziroma jih preusmerjali na domače ekvivalente. Namesto iskalnika google bi na primer uporabniku prikazali rusko ustreznico yandex.

image
Poskusni odklop od svetovnega spleta so Rusi načrtovali v aprilu, a so ga preložili na jesen. FOTO: Stringer Shanghai/Reuters


Poskusni odklop od svetovnega spleta so Rusi načrtovali v aprilu, a so ga preložili na jesen, svetovna inženirska javnost pa eksperiment pričakuje z velikim zanimanjem. Teoretično bi vse skupaj zares lahko delovalo, a ne brez posledic. Kot rečeno, je rusko gospodarstvo vpeto v globalne tokove, zlasti bančništvo in druga finančna industrija bi se s tem vrnila v srednji vek. Prav gotovo bi zavrelo tudi pri prebivalstvu, ki se je navadilo facebooka, googla in drugih dobrot.


Ne le Rusi, Kitajci in Korejci


Trend razbitja interneta na obvladljive koščke je v nekoliko milejših oblikah opazen tudi drugod; takšnih idej o nadzoru nimajo samo države z demokratičnim primanjkljajem. EU je z razvpito uredbo GDPR uvedla nekakšno informacijsko suverenost na svojem ozemlju in postavila pravila, ki se jih morajo držati tudi drugi. Tudi Slovenija že vrsto let na podlagi zakona o igralništvu svojim prebivalcem blokira dostop do spletnih stavnic in igralnic. Motivi naše države sicer ne temeljijo na sumničavosti do lastnih državljanov, pač pa na ohranjanju državnega monopola pri igrah na srečo, katerega legitimnost opravičuje z varovanjem interesov potrošnikov. V sili pa, kot vemo iz prakse, legitimnosti takega početja vedno prideta prav še terorizem in otroška pornografija.

Geopolitična situacija na planetu ter naša ozaveščenost in družbena moč, ki jo zemljani premoremo – to so ključni dejavniki, ki bodo v prihodnjih nekaj letih izoblikovali splet, kakršnega bomo pustili zanamcem.
Poskusni odklop od svetovnega spleta so Rusi načrtovali v aprilu, a so ga preložili na jesen.