Tudi možgani morajo telovaditi
Odkrivanje in zdravljenje demence: Obetavna zdravila in novi pristopi za zgodnje diagnosticiranje.
Odpri galerijo
Dr. Vojko Kavčič, slovenski kognitivni nevroznanstvenik in raziskovalec v ZDA, se v aktualnem projektu loteva zgodnjega odkrivanja znakov alzheimerjeve bolezni pri Afroameričanih v njihovem domačem okolju. FOTO: Jože Suhadolnik
Z alzheimerjevo boleznijo je zaznamovano življenje 50 milijonov ljudi, že v dvajsetih letih se to število lahko podvoji. Za boljše obvladovanje te najpogostejše nevrodegenerativne bolezni v svetu razvijajo številne pristope, metode in orodja za zgodnejše odkrivanje dejavnikov tveganja in hitrejše ukrepanje. Enega takih, to je petletni projekt, ki ga podpira Ameriški nacionalni inštitut za zdravje (NIH) v vrednosti 2,5 milijona dolarjev, vodi slovenski nevroznanstvenik dr. Vojko Kavčič s sodelavci na univerzi Wayne v Detroitu.
Dr. Vojko Kavčič se je po diplomi iz psihologije na ljubljanski univerzi in doktorskem študiju eksperimentalne psihologije na teksaški univerzi posvetil kognitivni nevroznanosti. Na inštitutu za gerontologijo pri omenjeni univerzi v Detroitu je poleg zgodnje diagnostike alzheimerjeve bolezni začel intenzivno raziskovati zaznavno in spoznavno staranje pri zdravih starostnikih. Opravil in objavil je številne raziskave, zelo odmevna pa je bila tudi njegova knjiga s pomenljivim naslovom Umovadba – za bistre možgane v poznih letih.
Kot pojasnjuje, je posebnost aktualnega raziskovalnega projekta v tem, da se s svojo skupino loteva zgodnjega odkrivanja znakov alzheimerjeve bolezni pri Afroameričanih v njihovem domačem okolju. O pripadnikih takih skupnosti, ki pretežno živijo v strnjenih naseljih, kakršna so značilna tudi za Detroit, namreč strokovnjaki ugotavljajo, da so na splošno slabše vključeni v širše organizirane projekte oziroma raziskave, zato rezultati ne kažejo vselej dejanskega stanja. Po drugi strani pa so, kot dodaja sogovornik, znani podatki, da je med temnopoltimi prebivalci v omenjenih skupnostih v primerjavi s svetlopoltimi skoraj dvakrat večje tveganje za razvoj alzheimerjeve bolezni.
Zakaj je tako, še ni povsem jasno. Verjetno je eden od razlogov metabolni vidik, torej uživanje manj primerne hrane oziroma nezdrav življenjski slog. Na to kažejo tudi podatki, da je med temi prebivalci veliko čezmerno težkih in dvakrat več sladkornih bolnikov.
Razvijanje ekonomsko in socialno sprejemljivih metod za zgodnje odkrivanje bolezenskih, v tem primeru kognitivnih sprememb je tako po sogovornikovih besedah lahko pomembno za izboljšanje kakovosti pridobljenih podatkov.
V preliminarnem delu raziskovalnega projekta so v lokalnem okolju zbrali in analizirali podatke za 130 Afroameričanov, starejših od 65 let, s povečanim tveganjem za razvoj alzheimerjeve bolezni. To so ocenili na podlagi odgovorov o subjektivno občutenih kognitivnih motnjah, potem pa izvedli še več drugih testov in opravili obširen medicinski in nevropsihološki pregled ter elektroencefalografske meritve (EEG). Testiranje so izvedli s standardiziranimi testi, kakršne uporabljajo v ameriških kliničnih in raziskovalnih središčih za obravnavo alzheimerjeve bolezni. Nato so se strokovnjaki s prenosno opremo odpravili v lokalna okolja in tako uspešneje pritegnili k sodelovanju ljudi, ki se sicer slabše odzivajo na raziskovalne in preventivne programe.
Preiskovanci so po Kavčičevih besedah naklonjeno sprejeli predloge raziskovalne skupine za testiranje, snemanje z EEG ter nasvete o bolezni. Vendar pa, kot poudarja, ne gre le za to, da z dobro premišljenim pristopom dosežejo boljši odziv, temveč so z razmeroma preprosto prenosno opremo ocenjevali uporabnost te metodologije za odkrivanje in merjenje kognitivnega upada med starejšimi.
Med opremo za zdaj sicer ni na voljo prenosnih naprav za računalniško tomografijo in slikanje z magnetno resonanco, a kljub temu kaže, da so rezultati takšnega »terenskega pristopa« primerljivi z rezultati, ki jih dobijo s preiskavami PET in drugo sodobno opremo za odkrivanje možganskih sprememb in zgodnjih kognitivnih motenj oziroma tveganj za alzheimerjevo bolezen. To po sogovornikovem mnenju dokazuje, da je njihova metoda primerna, predvsem pa je vsaj dvajsetkrat cenejša. Upajo, da bodo to potrdili še na večji skupini, to je petsto nad 65 let starih pripadnikov omenjene skupnosti, ki živijo na širšem območju Detroita in jih bodo sistematično spremljali pet let.
Kavčič je sodeloval tudi na nedavni največji konferenci svetovnega združenja za alzheimerjevo bolezen v Čikagu. S sodelavcema dr. Rokom Požarjem s primorske in dr. Brunom Giordanijem z michiganske univerze so predstavili učinkovito rabo računalniško prirejenih kognitivnih testov in meritev EEG za zgodnje odkrivanje bolezni.
Tako kot 5600 udeležencev z vsega sveta je tudi Kavčiča zanimalo, kakšne so ugotovitve in napovedi o zdravljenju alzheimerjeve bolezni z zdravili. Do zdaj je bilo namreč razvitih več kot tristo zdravil, a nobeno ni doseglo težko pričakovanega cilja, (o)zdravljenja oziroma preprečevanja bolezni.
Tokrat je precejšnje zanimanje vzbudilo zdravilo, za zdaj z oznako BAN2401, ki so ga razvili v japonski farmacevtski družbi Eisai v sodelovanju z ameriško družbo Biogen. V študijo je bilo vključenih 865 pacientov iz ZDA, Evrope in Japonske. Preiskovanci so imeli simptome zgodnjega kognitivnega upada in so jim diagnosticirali bodisi blago kognitivno motnjo bodisi začetno stopnjo alzheimerjeve bolezni. Pri vseh pa so ugotovili tudi veliko amiloidno obremenitev v možganih, kar je osnova za nastanek lepljivih oblog ali plakov.
Prostovoljce so razdelili v pet skupin, glede na odmerek zdravila, ki so ga prejemali v obliki injekcij na dva tedna; v kontrolni skupini s placebom je bilo 247 preiskovancev. Pri 81 odstotkih preiskovancev iz skupine, ki je dobivala največji odmerek, 10 miligramov na kilogram telesne teže, so ugotovili opazno zmanjšanje amiloidov v možganih in tudi 30-odstotno upočasnitev upadanja kognitivnih sposobnosti v primerjavi z bolniki, ki so jemali placebo.
Kavčič, ki je spremljal predstavitve raziskav, poudarja, da so se pozitivni rezultati pokazali šele poldrugo leto po začetku študije, pozitiven trend pa so zaznali po šestih mesecih. Podobne, a manj izrazite trende so opazili tudi pri 253 pacientih v skupini, ki so jo zdravili z nekoliko manjšim odmerkom. O neželenih učinkih je poročalo manj kot 10 odstotkov pacientov. Raziskovalci napovedujejo nadaljevanje študije.
»Izkušnje s kopico neučinkovitih zdravil so pokazale, da je tudi pri 'vedno znova obetavnih zdravilih' nujno nekaj zdrave skepse in previdnosti pri napovedih,« opozarja Kavčič. Poleg tega je treba upoštevati različne tipe alzheimerjeve bolezni, ki še vedno ni povsem raziskana, prav tako vzročno-posledični vpliv spremljajočih stanj in obolenj, kot so srčno-žilne bolezni in sladkorna. Tako je razumljivo, poudarja, da določeno zdravilo ni dovolj učinkovito za številne vrste in podvrste demence. Morda bodo nadaljnje raziskave spremenile pogled na že več kot 30 let staro teorijo o razvoju alzheimerjeve bolezni, ki je povezana z amiloidno kaskado, to je kopičenjem amiloidov, nastajanjem plakov in pentelj v možganih. Plaki so neugodne amiloidne beljakovine beta v možganih, ki poškodujejo nevrone, pentlje pa nastajajo znotraj nevronov in jih nepopravljivo poškodujejo. Na tem izhodišču temeljijo tudi farmacevtski pristopi, pri katerih razvijajo predvsem zdravila, ki naj bi preprečevala nastanek plakov ali, še pogosteje, razbijala in odstranjevala nakopičene amiloide. »Vendar pa kopičenje amiloidov ni značilno samo za alzheimerjevo bolezen. To se dogaja tudi pri downovem sindromu, pri bolnikih z epilepsijo in pri starostnikih z motnjami spanja. Poleg tega je znano, da ima kar 20 do 30 odstotkov starejših, ki so kognitivno in sicer povsem brez očitnih zdravstvenih težav, v možganih že nakopičene amiloide. Tako še vedno ni jasno, ali so nakopičeni amiloidi res poglavitni vzrok za nastanek alzheimerjeve bolezni,« komentira aktualno strokovno dogajanje na tem področju dr. Vojko Kavčič.
Kot še dodaja, kar nekaj raziskav potrjuje, da so učinkovite kombinacije farmakoloških in nefarmakoloških ukrepov. Predvsem nekateri nefarmakološki ukrepi lahko prispevajo k zmanjšanju tveganja za razvoj alzheimerjeve bolezni oziroma upočasnijo njeno napredovanje.
Tako so na Finskem pred kratkim predstavili raziskavo, v katero so vključili dva tisoč prostovoljcev, razdeljenih v dve skupini: pasivno in aktivno oziroma intervencijsko. Druga je bila deležna multimodalne ali celovite obravnave, ki je vključevala različne oblike izobraževanja, telesne aktivnosti in predvsem umovadbe, intenzivnega kognitivnega treninga za krepitev fluidnih sposobnosti, to je kratkoročnega, delovnega spomina in hitrosti obdelovanja informacij. Potrdili so, da je takšen pristop najbolj učinkovit. Pri tem igra pomembno vlogo tako imenovana kognitivna rezerva, s katero se človek dlje časa upira alzheimerjevi bolezni. Ta zlata rezerva pa se z različno možgansko aktivnostjo gradi in krepi že od otroštva in vse aktivno življenje. In pri tem po besedah dr. Kavčiča niso učinkoviti le vrhunski intelektualni napori. Možgane zaposlujejo tudi druge psihične in telesne dejavnosti, druženje v socialni mreži, številne vsakodnevne aktivnosti. Možganom nikoli ne smemo pustiti, da bi se polenili …
Dr. Vojko Kavčič se je po diplomi iz psihologije na ljubljanski univerzi in doktorskem študiju eksperimentalne psihologije na teksaški univerzi posvetil kognitivni nevroznanosti. Na inštitutu za gerontologijo pri omenjeni univerzi v Detroitu je poleg zgodnje diagnostike alzheimerjeve bolezni začel intenzivno raziskovati zaznavno in spoznavno staranje pri zdravih starostnikih. Opravil in objavil je številne raziskave, zelo odmevna pa je bila tudi njegova knjiga s pomenljivim naslovom Umovadba – za bistre možgane v poznih letih.
Kot pojasnjuje, je posebnost aktualnega raziskovalnega projekta v tem, da se s svojo skupino loteva zgodnjega odkrivanja znakov alzheimerjeve bolezni pri Afroameričanih v njihovem domačem okolju. O pripadnikih takih skupnosti, ki pretežno živijo v strnjenih naseljih, kakršna so značilna tudi za Detroit, namreč strokovnjaki ugotavljajo, da so na splošno slabše vključeni v širše organizirane projekte oziroma raziskave, zato rezultati ne kažejo vselej dejanskega stanja. Po drugi strani pa so, kot dodaja sogovornik, znani podatki, da je med temnopoltimi prebivalci v omenjenih skupnostih v primerjavi s svetlopoltimi skoraj dvakrat večje tveganje za razvoj alzheimerjeve bolezni.
Zakaj je tako, še ni povsem jasno. Verjetno je eden od razlogov metabolni vidik, torej uživanje manj primerne hrane oziroma nezdrav življenjski slog. Na to kažejo tudi podatki, da je med temi prebivalci veliko čezmerno težkih in dvakrat več sladkornih bolnikov.
Razvijanje ekonomsko in socialno sprejemljivih metod za zgodnje odkrivanje bolezenskih, v tem primeru kognitivnih sprememb je tako po sogovornikovih besedah lahko pomembno za izboljšanje kakovosti pridobljenih podatkov.
50 milijonov ljudi z demenco je na svetu, v 20 letih bi se število lahko podvojilo. FOTO: Kirstypargeter Getty Images/istockphoto
Z ljudmi v njihovem okolju
V preliminarnem delu raziskovalnega projekta so v lokalnem okolju zbrali in analizirali podatke za 130 Afroameričanov, starejših od 65 let, s povečanim tveganjem za razvoj alzheimerjeve bolezni. To so ocenili na podlagi odgovorov o subjektivno občutenih kognitivnih motnjah, potem pa izvedli še več drugih testov in opravili obširen medicinski in nevropsihološki pregled ter elektroencefalografske meritve (EEG). Testiranje so izvedli s standardiziranimi testi, kakršne uporabljajo v ameriških kliničnih in raziskovalnih središčih za obravnavo alzheimerjeve bolezni. Nato so se strokovnjaki s prenosno opremo odpravili v lokalna okolja in tako uspešneje pritegnili k sodelovanju ljudi, ki se sicer slabše odzivajo na raziskovalne in preventivne programe.
Preiskovanci so po Kavčičevih besedah naklonjeno sprejeli predloge raziskovalne skupine za testiranje, snemanje z EEG ter nasvete o bolezni. Vendar pa, kot poudarja, ne gre le za to, da z dobro premišljenim pristopom dosežejo boljši odziv, temveč so z razmeroma preprosto prenosno opremo ocenjevali uporabnost te metodologije za odkrivanje in merjenje kognitivnega upada med starejšimi.
»Kar 20 do 30 odstotkov starejših, ki so kognitivno in sicer povsem brez očitnih zdravstvenih težav, ima v možganih že nakopičene amiloide.«
Med opremo za zdaj sicer ni na voljo prenosnih naprav za računalniško tomografijo in slikanje z magnetno resonanco, a kljub temu kaže, da so rezultati takšnega »terenskega pristopa« primerljivi z rezultati, ki jih dobijo s preiskavami PET in drugo sodobno opremo za odkrivanje možganskih sprememb in zgodnjih kognitivnih motenj oziroma tveganj za alzheimerjevo bolezen. To po sogovornikovem mnenju dokazuje, da je njihova metoda primerna, predvsem pa je vsaj dvajsetkrat cenejša. Upajo, da bodo to potrdili še na večji skupini, to je petsto nad 65 let starih pripadnikov omenjene skupnosti, ki živijo na širšem območju Detroita in jih bodo sistematično spremljali pet let.
Zdravila – za zdaj obetavna …
Kavčič je sodeloval tudi na nedavni največji konferenci svetovnega združenja za alzheimerjevo bolezen v Čikagu. S sodelavcema dr. Rokom Požarjem s primorske in dr. Brunom Giordanijem z michiganske univerze so predstavili učinkovito rabo računalniško prirejenih kognitivnih testov in meritev EEG za zgodnje odkrivanje bolezni.
Tako kot 5600 udeležencev z vsega sveta je tudi Kavčiča zanimalo, kakšne so ugotovitve in napovedi o zdravljenju alzheimerjeve bolezni z zdravili. Do zdaj je bilo namreč razvitih več kot tristo zdravil, a nobeno ni doseglo težko pričakovanega cilja, (o)zdravljenja oziroma preprečevanja bolezni.
Tokrat je precejšnje zanimanje vzbudilo zdravilo, za zdaj z oznako BAN2401, ki so ga razvili v japonski farmacevtski družbi Eisai v sodelovanju z ameriško družbo Biogen. V študijo je bilo vključenih 865 pacientov iz ZDA, Evrope in Japonske. Preiskovanci so imeli simptome zgodnjega kognitivnega upada in so jim diagnosticirali bodisi blago kognitivno motnjo bodisi začetno stopnjo alzheimerjeve bolezni. Pri vseh pa so ugotovili tudi veliko amiloidno obremenitev v možganih, kar je osnova za nastanek lepljivih oblog ali plakov.
Prostovoljce so razdelili v pet skupin, glede na odmerek zdravila, ki so ga prejemali v obliki injekcij na dva tedna; v kontrolni skupini s placebom je bilo 247 preiskovancev. Pri 81 odstotkih preiskovancev iz skupine, ki je dobivala največji odmerek, 10 miligramov na kilogram telesne teže, so ugotovili opazno zmanjšanje amiloidov v možganih in tudi 30-odstotno upočasnitev upadanja kognitivnih sposobnosti v primerjavi z bolniki, ki so jemali placebo.
Za možgansko kondicijo in upočasnitev demence je poleg zdravil pomembna tudi nefarmakološka obravnava. FOTO: Guliver/Thinkstock
Kavčič, ki je spremljal predstavitve raziskav, poudarja, da so se pozitivni rezultati pokazali šele poldrugo leto po začetku študije, pozitiven trend pa so zaznali po šestih mesecih. Podobne, a manj izrazite trende so opazili tudi pri 253 pacientih v skupini, ki so jo zdravili z nekoliko manjšim odmerkom. O neželenih učinkih je poročalo manj kot 10 odstotkov pacientov. Raziskovalci napovedujejo nadaljevanje študije.
Še veliko skrivnosti demence
»Izkušnje s kopico neučinkovitih zdravil so pokazale, da je tudi pri 'vedno znova obetavnih zdravilih' nujno nekaj zdrave skepse in previdnosti pri napovedih,« opozarja Kavčič. Poleg tega je treba upoštevati različne tipe alzheimerjeve bolezni, ki še vedno ni povsem raziskana, prav tako vzročno-posledični vpliv spremljajočih stanj in obolenj, kot so srčno-žilne bolezni in sladkorna. Tako je razumljivo, poudarja, da določeno zdravilo ni dovolj učinkovito za številne vrste in podvrste demence. Morda bodo nadaljnje raziskave spremenile pogled na že več kot 30 let staro teorijo o razvoju alzheimerjeve bolezni, ki je povezana z amiloidno kaskado, to je kopičenjem amiloidov, nastajanjem plakov in pentelj v možganih. Plaki so neugodne amiloidne beljakovine beta v možganih, ki poškodujejo nevrone, pentlje pa nastajajo znotraj nevronov in jih nepopravljivo poškodujejo. Na tem izhodišču temeljijo tudi farmacevtski pristopi, pri katerih razvijajo predvsem zdravila, ki naj bi preprečevala nastanek plakov ali, še pogosteje, razbijala in odstranjevala nakopičene amiloide. »Vendar pa kopičenje amiloidov ni značilno samo za alzheimerjevo bolezen. To se dogaja tudi pri downovem sindromu, pri bolnikih z epilepsijo in pri starostnikih z motnjami spanja. Poleg tega je znano, da ima kar 20 do 30 odstotkov starejših, ki so kognitivno in sicer povsem brez očitnih zdravstvenih težav, v možganih že nakopičene amiloide. Tako še vedno ni jasno, ali so nakopičeni amiloidi res poglavitni vzrok za nastanek alzheimerjeve bolezni,« komentira aktualno strokovno dogajanje na tem področju dr. Vojko Kavčič.
»Izkušnje s kopico neučinkovitih zdravil so pokazale, da je pri 'vedno znova obetavnih zdravilih' nujno nekaj zdrave skepse in previdnosti pri napovedih.«
Kot še dodaja, kar nekaj raziskav potrjuje, da so učinkovite kombinacije farmakoloških in nefarmakoloških ukrepov. Predvsem nekateri nefarmakološki ukrepi lahko prispevajo k zmanjšanju tveganja za razvoj alzheimerjeve bolezni oziroma upočasnijo njeno napredovanje.
Tako so na Finskem pred kratkim predstavili raziskavo, v katero so vključili dva tisoč prostovoljcev, razdeljenih v dve skupini: pasivno in aktivno oziroma intervencijsko. Druga je bila deležna multimodalne ali celovite obravnave, ki je vključevala različne oblike izobraževanja, telesne aktivnosti in predvsem umovadbe, intenzivnega kognitivnega treninga za krepitev fluidnih sposobnosti, to je kratkoročnega, delovnega spomina in hitrosti obdelovanja informacij. Potrdili so, da je takšen pristop najbolj učinkovit. Pri tem igra pomembno vlogo tako imenovana kognitivna rezerva, s katero se človek dlje časa upira alzheimerjevi bolezni. Ta zlata rezerva pa se z različno možgansko aktivnostjo gradi in krepi že od otroštva in vse aktivno življenje. In pri tem po besedah dr. Kavčiča niso učinkoviti le vrhunski intelektualni napori. Možgane zaposlujejo tudi druge psihične in telesne dejavnosti, druženje v socialni mreži, številne vsakodnevne aktivnosti. Možganom nikoli ne smemo pustiti, da bi se polenili …
