Alzheimerjeva bolezen je ena najbolj perečih bolezni našega časa, katere pojavnost se zaradi vse daljše življenjske dobe prebivalstva nenehno povečuje. Žal kljub številnim raziskavam pravega zdravila zanjo še ni. Na ljubljanski veterinarski fakulteti raziskujejo kognitivne motnje pri psih, ki bi lahko razkrile tudi mehanizem nastanka alzheimerjeve bolezni in s tem pospešile iskanje zdravil.



Eden od pomembnih dejavnikov pri tem je dejstvo, da vzroke, ki privedejo do bolezni, še vedno slabo poznamo. Čeprav vemo, da je pri bolnikih z alzheimerjevo boleznijo značilno nalaganje beljakovin amiloid beta okrog možganskih celic (amiloidni plaki) ter pojavljanje nevrofibrilarnih pentelj, sestavljenih iz beljakovin tau, v možganskih celicah, še ni jasno, ali je to dejansko vzrok bolezni ali pa so to le posledice nekega še neznanega procesa, ki se dogaja v možganih in je osnovni vzrok alzheimerjeve bolezni.

Tako se pojavljajo hipoteze, po katerih so primarni vzroki bolezni drugje. Precej pozornosti sta v zadnjih letih vzbudili predvsem dve. Ena govori o tem, da imajo pomembno vlogo pri zgodnjem razvoju alzheimerjeve bolezni zelo majhne poškodbe krvnih žil, zaradi česar se poškoduje tako imenovana krvno-možganska prepreka, ki preprečuje prehod večine snovi iz krvi v možgane. Druga hipoteza domneva, da alzheimerjevo bolezen primarno sprožijo nekateri mikroorganizmi, kot so virusi ali bakterije, saj so te odkrili v možganih obolelih. Vendar prav tako ni jasno, ali bi bili virusi in bakterije lahko dejanski vzrok bolezni ali pa jih najdemo v možganih le kot posledico sprememb v prepustnosti krvno-možganske bariere, ki omogoči mikroorganizmom, da vstopijo v možgane. Nobena od teh hipotez še nima trdnih temeljev in jima bodo raziskovalci v prihodnosti zagotovo namenili še veliko pozornosti.
 

Pri
laboratorijskih
glodavcih,
ki se
najpogosteje
uporabljajo
za raziskave,
se nevro-
degenerativne
bolezni, kot sta
alzheimerjeva
in parkinsonova,
spontano,
v starosti,
ne pojavljajo.

Vse živali nimajo alzheimerja

Za slabo poznavanje vzrokov alzheimerjeve bolezni je vsaj delno krivo dejstvo, da v preteklosti nismo poznali ustreznih živalskih modelov, ki bi omogočili podrobnejše raziskave. Pri laboratorijskih glodavcih, ki se najpogosteje uporabljajo za raziskave, se nevrodegenerativne bolezni, kot sta alzheimerjeva in parkinsonova, spontano, v starosti, ne pojavljajo. Zakaj je tako, za zdaj ne vemo. Eden od morebitnih vzrokov je enostavno prekratka življenjska doba miši in podgan, možni pa so še drugi, na primer drugačno delovanje možganskih celic. V laboratorijih po svetu so sicer razvili več modelov laboratorijskih miši, pri katerih jim je s spremembami v genih uspelo sprožiti nekatere bolezenske znake in poškodbe v možganih, podobne kot pri alzheimerjevi bolezni, a ker so to miši, ki so jim spremenili gene, je vprašanje, koliko je potek teh bolezenskih znakov dejansko podoben spontanemu nastanku in poteku alzheimerjeve bolezni pri ljudeh.

Vendar to ne pomeni, da se bolezni, podobne alzheimerjevi, ne pojavljajo pri nekaterih drugih živalih. Psi, za katere večkrat rečemo, da so naši najboljši prijatelji, si poleg našega življenja z nami delijo tudi številne bolezni. V starosti pogosto obolevajo za boleznijo, imenovano kognitivna motnja psov. Ta je med lastniki psov in tudi veterinarji še precej neznana, čeprav se pojavlja pogosto in ima vrsto podobnosti z alzheimerjevo boleznijo pri ljudeh.
 

Psi s kognitivno motnjo izgubijo sposobnost orientacije, ne najdejo izhoda iz stanovanja, posode s hrano, postavijo se pred steno in nepremično zrejo vanjo, spremeni se jim cikel spanja in budnosti, ne prepoznajo več lastnika in drugih članov družine, nek

Pes, ki ne spozna lastnika

Po nekaterih podatkih se kognitivna motnja pojavlja pri več kot polovici psov, starih nad 12 let. Ker so znaki v začetnih fazah zelo podobni znakom običajnega staranja psov, tako lastniki kot veterinarji marsikdaj ne pomislijo, da gre za bolezen, ki v marsičem spominja na alzheimerjevo: psi izgubijo sposobnost orientacije, ne najdejo izhoda iz stanovanja, postavijo se pred steno in nepremično zrejo vanjo, ne najdejo posode s hrano, spremeni se jim cikel spanja in budnosti, ne prepoznajo več lastnika in drugih članov družine, nekateri postanejo agresivni, drugi si želijo več stika z lastnikom, brez vzroka lajajo, ponoči težko zaspijo, cvilijo in so nemirni. V možganih psov s kognitivno motnjo so ugotovili podobne spremembe kot pri ljudeh z alzheimerjevo boleznijo – nalaganje beljakovin amiloid beta okoli živčnih celic, umiranje živčnih celic in zmanjševanje celotne mase možganov. Manj pogosto pa se, glede na objavljene raziskave, pri psih pojavlja nalaganje beljakovine tau v obliki nevrofibrilarnih pentelj, čeprav to še ni dobro raziskano.

Podobno kot pri ljudeh še nimamo zdravil, s katerimi bi lahko takšnim psom pomagali. Pri nekaterih, tako kot pri ljudeh z alzheimerjevo boleznijo, pomagajo zdravila, ki povečujejo aktivnost možganskih celic na način, da preprečujejo razkroj posebnih prenašalnih molekul, s katerimi se možganske celice med seboj sporazumevajo, nevrotransmiterjev. Raziskave so pokazale, da tako kot pri ljudeh tudi pri psih h kasnejšemu in predvsem počasnejšemu razvoju bolezni pripomore, če so aktivni, tako fizično kot umsko. Redni sprehodi ter izvajanje nalog, ki zahtevajo možgansko aktivnost, lahko upočasnijo potek bolezni, a ozdraviti kognitivne motnje psov, tako kot alzheimerjeve bolezni, še ne znamo. Podobno kot pri alzheimerjevi bolezni je tudi pri kognitivni motnji psov eden glavnih razlogov za neuspešno zdravljenje preslabo poznavanje dejavnikov, ki vodijo v nastanek bolezni ter vplivajo na njeno napredovanje.


 

V iskanju zdravila

Vsekakor si kognitivna motnja psov zasluži pozornost raziskovalcev. Enako kot pri ljudeh se pri psih z boljšo prehrano, oskrbo in zdravljenjem zvišuje starost, ki jo dočakajo, zaradi česar se povečuje tudi število živali s kognitivno motnjo. In prav tako kot si želimo za svoje bližnje, da bi imeli čim bolj kvalitetno življenje čim dlje, si vsi lastniki psov želijo, da bi njihovi štirinožni prijatelji doživeli prijazno in kvalitetno starost. Zavedati se je treba, da je huda oblika kognitivne motnje zelo zahtevna za lastnika takšnega pasjega bolnika, z učinkovitejšim zdravljenjem bi zato pomagali tako psom kot njihovim lastnikom.
Bolj učinkovito zdravljenje psov bomo lahko dosegli le z boljšim razumevanjem poteka kognitivne motnje in razvojem novih zdravil. Takšne raziskave pa bodo imele velik pomen tudi pri boljšem razumevanju alzheimerjeve bolezni pri ljudeh in bi lahko pripomogle k razvoju novih metod za zgodnejše odkrivanje alzheimerjeve bolezni in zdravljenja ljudi.

Z raziskavami kognitivne motnje psov se ukvarjamo tudi na veterinarski fakulteti v Ljubljani. V možganih poginulih psov s kognitivno motnjo, ki jih lastniki darujejo v raziskovalne namene, ugotavljamo, kakšne spremembe se dogajajo v njihovih možganskih celicah, da bi bolje razumeli vzroke in posledice te hude bolezni. Vzporedno s tem raziskujemo nove metode zdravljenja. V sodelovanju z raziskovalno skupino prof. dr. Stanislava Gobca s fakultete za farmacijo trenutno preizkušamo novo zdravilo, ki kaže zelo obetavne učinke pri zdravljenih psih. Razmišljamo pa tudi, kako bi lahko v možganih nadomestili propadajoče celice z uporabo sodobnih metod regenerativne medicine in matičnih celic.