Tudi v Braziliji imajo podzemeljsko živalstvo

Slovensko-brazilsko znanstveno sodelovanje -  Varstvo podzemeljskih vrst je v tesni povezavi z varstvom dragocenih virov pitne vode.
Objavljeno
22. november 2013 18.53
Boris Sket, Simona Prevorčnik, Maja Zagmajster
Boris Sket, Simona Prevorčnik, Maja Zagmajster

V prilogi Znanost smo v zadnjem času naleteli na kar nekaj zapisov o sodelovanju naših znanstvenikov z brazilskimi. Tako smo že lani izvedeli za dolgoletno sodelovanje Nacionalnega inštituta za biologijo. Julija letos smo prebrali zanimiv zapis o sodelovanju krasoslovcev z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU z brazilskimi krasoslovci. V to pa se je vpletla še novička o najdbi dveh zanimivih vrst »jamskih škorpijonov« v Braziliji.

Z veseljem bomo te informacije dopolnili s še enim primerom uspešnega sodelovanja med slovenskimi in brazilskimi raziskovalci. Že pred leti je stik s speleobiologi z Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani poiskal prof. dr. Rodrigo Lopes Ferreira, ki vodi Laboratorij za podzemeljsko ekologijo na Universidade Federal de Lavras v Lavrasu v zvezni državi Minas Gerais. V raziskavah podzemeljske favne je naletel na nekaj živali iz skupin, na katere se spoznamo v Ljubljani. Prosil je za pomoč pri določitvi teh živali. Leto po tem sta naša in brazilska oblast razpisali možnosti za finančne podpore projektom za dvostransko sodelovanje v znanosti. Pripravili smo program, ki sta ga odobrili obe strani, kar je sodelovanje močno olajšalo in poglobilo vezi med raziskovalnima skupinama. Tako smo se slovenski speleobiologi med obiski v Braziliji lahko tudi osebno seznanili z brazilskim krasom in podzemeljskim živalstvom, brazilski kolegi pa z našim.

Primerjava dveh krasov

A najprej postavimo zadevo v prostor. V Sloveniji je kraškega kar 43 odstotkov ozemlja in njena južna polovica je skoraj sklenjeno kraška. Na geološkem zemljevidu Brazilije je videti le nekaj manjših kraških zaplat. A tak prvi vtis hitro popravi pogled na karte v enakem merilu, ko se vsa Slovenija izgubi v le eni »zaplati« brazilskega krasa. V celoti je brazilski kras (karbonatne kamenine pokrivajo 191.000 kvadratnih kilometrov) celo veliko obsežnejši od vsega Dinarskega krasa skupaj. Drugačna pa so razmerja v podzemeljskem živem svetu. Iz Brazilije je sicer znanih kar okoli 20 vrst troglobiotskih (živečih izključno v podzemlju) rib, medtem ko je pri nas in v Evropi človeška ribica (sicer dvoživka, ne riba) edini jamski vretenčar. A tako je le med vretenčarji. Troglobiotskih nevretenčarjev, ki so seveda glavnina podzemeljske favne, je iz Brazilije opisanih le okoli sto vrst in zadnje raziskave kažejo, da jih je še več sto neopisanih. Za zdaj velja tropska podzemeljska favna za ne zelo bogato, čeprav nas utegnejo najdbe brazilskih kolegov še presenetiti.

Po podatkih, ki jih imamo, je Dinarski kras, kjer se je odkrivanje podzemeljskih živali sploh začelo, očitno tudi najbogatejši z njimi. Troglobiotskih (jamskih in intersticialnih) vrst smo do leta 2004 na dinarskem območju z okolico lahko našteli kar 1300 (783 kopenskih in 517 vodnih), v mali Sloveniji (dinarski in alpski) pa tudi kar 365. Samo jamskih hroščkov je v kvadratu 20 x 20 kilometrov lahko več kot 20 vrst, v samem Postojnsko-planinskem jamskem sistemu (PPJS) ali v hercegovski jami Vjetrenici pa je po okoli sto troglobiotskih živalskih vrst – kar je spet svetovni rekord. Takšne številke se povsod, seveda tudi pri nas, še vedno povečujejo.

Vsebina dvostranskega projekta

Namen tega zapisa pa ni splošen prikaz speleobioloških problemov in raziskav. Poglejmo le, kaj je bila glavna vsebina dvostranskega projekta. Brazilci so izrabili priložnost za seznanjanje z učinkovitimi metodami vzorčenja, ki imajo pri nas kar dolgo tradicijo. Podobno velja za urejanje in vodenje podatkovnih zbirk o razširjenosti podzemeljske favne; pri nas vodimo tako zbirko podatkov s prostorsko definiranimi lokacijami za celotni Dinarski kras z okolico. Tega tehnično in vsebinsko – z novimi podatki – stalno izpopolnjujemo.

Za Brazilce je velik problem, kako raziskati podzemeljsko živalstvo na tako obsežnem območju in ob pomanjkanju zoologov-taksonomov, ki bi znali najdene živali identificirati in znanstveno opisati. Pomembna sestavina projekta je reševanje varstva endemnih podzemeljskih vrst; tega bo mogoče tudi v Braziliji smiselno načrtovati šele na podlagi podobno urejene baze podatkov, kot jo imamo mi. Varstvo podzemeljskih vrst pa je v tesni povezavi z varstvom dragocenih podzemeljskih voda, virov pitne vode.

Za najhujšo grožnjo obstanku podzemeljskih vrst imajo v Braziliji rudarjenje. Že apnenec je sorazmerno redka in zato zelo iskana, dragocena surovina in kamnolomi marsikje načenjajo jamske sisteme. Kot se, nekoliko manj boleče, dogaja tudi na dinarskem krasu. Zakonodaja to prepoveduje, vendar jo je pogosto težko uveljavljati; kot se dogaja tudi na dinarskem krasu. A jame s podzemeljsko favno so v Braziliji tudi v drugačnih kameninah. Na primer v primerno plastovitih kvarcitih, ki jih odkopavajo in lomijo za oblaganje stavb. Pa v železovih rudiščih, tako v kameninah, kot so breče in itabirit, kot celo v hematitu. Kompeticija med rudarstvom in naravovarstvom je seveda zelo huda. Večino območij upravljajo rudarska podjetja, ki tako odločajo celo o možnosti dostopa raziskovalcev v podzemlje. Hud problem so tudi zajezitvena jezera. Eno od takšnih, v državi Goiás, je po uradnih podatkih zalilo 67 jam, v resnici pa zelo verjetno precej več.

Primerjava dveh jamskih sistemov

Seveda se z istimi – in drugimi – vprašanji ukvarjamo tudi slovenski speleobiologi. Ta dvostranski projekt pa smo izrabili tudi za primerjavo dveh jamskih sistemov v klimatsko različnih okoljih. Skozi naš PPJS teče ponikalnica Pivka, ki smo jo precej intenzivno raziskovali že v preteklih desetletjih. Biotske razmere v njenih približno desetih kilometrih podzemeljskega toka so omogočile odgovor na nekaj teoretskih in praktičnih vprašanj v zvezi z nastajanjem (evolucijo) podzemeljske favne in v zvezi z vplivi onesnaženja na podzemeljske vode in njihov živelj. Jamski sistem Grutas da Areias na subtropskem jugu Brazilije je hidrografsko ravno dovolj podoben našemu PPJS, da nas je zamikala primerjava. Na ta račun smo obnovili tudi raziskovanje Pivke v PPJS, pri čemer smo brazilske kolege seznanili z načinom dela, z našo bogato favno – in z mrzlo zimsko vodo. Skupaj pa smo v sistemu Areias naleteli na problem, ki ga pri načrtovanju vzorčenja nismo predvideli. Ponikalnica se seveda začne na površju in po njej prihaja v podzemlje marsikaj površinskega. Zato je poznavanje njenega površinskega dela ključno za razumevanje stanja v podzemlju. Že res, da v podzemlje PPJS priteče tudi marsikaj težje določljivega, a površinski deli ponikalnice na postojnskem in cerkniškem območju so dobro znani in lahko dostopni. Do površinskih delov ponikalnice v Areias pa nam nikakor ni uspelo priti. Da je kaj takega mogoče, uvidiš in verjameš šele, ko osebno spoznaš tisto neverjetno razgibano ozemlje, prekrito s strnjenim atlantskim deževnim gozdom. Žal tudi topografske karte ne povedo kaj več kot satelitski posnetki.

Nove vrste

Za konec še odgovori na vprašanja, s katerimi se je brazilsko-slovensko sodelovanje v speleobiologiji začelo. Skupaj s prof. Ferreiro smo opisali tri vrste troglobiotskih rakcev. Prvi je nova vrsta postranic iz zanimivega rodu Seborgia, ki je razširjen cirkumtropsko. S sorodnimi smo že imeli opravka na primer v Vietnamu in na Filipinih. Vrsto so poimenovali Seborgia potiguar. Druga postranica predstavlja kar novo vrsto novega rodu, Potiberaba parakuara. V zadnjih desetletjih za znanstvena latinska imena radi uporabimo kak izraz iz rodne dežele najdene živali. V jeziku tupi-guarani poti pomeni kozico, rakca, beraba pa prosojen ali bleščeč. Nedvomno najzanimivejši iz tega nabora je rakec, ki ga predstavljamo na sliki in smo ga pri nas krstili kar za brazilčka. Od tod potem tudi njegovo znanstveno (recimo portugalsko-latinsko) ime Brasileirinho cavaticus. Ta vrsta je tako drugačna od vsega znanega, da je bilo treba zanjo postaviti kar novo družino, ki se mora imenovati Brasileirinidae. Raziskave nadaljujemo z molekulsko analizo, ki bo pokazala, ali ni morda žival še bolj svojevrstna, torej tudi na stopnji nad družino. To namreč daje slutiti morfologija, na katero pa se danes ne zanesemo več.

Seveda načrtujemo nadaljnje sodelovanje. Pri čemer nas močno podpira tudi izjemno navdušenje brazilskih kolegov nad Slovenijo. Kaže, da na Dinarskem krasu pridobljena znanja in izkušnje lahko prenesemo tudi na raziskave brazilskega krasa, kjer se je odkrivanje podzemeljskega bogastva v resnici šele dobro začelo.

Prof. dr. Boris Sket, dr. Simona Prevorčnik in dr. Maja Zagmajster, Oddelek za biologijo, Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani