Bo umetna inteligenca prej našla ustreznega partnerja kot ljudje?

Tako kot so bile aplikacije za zmenke pred leti nekaj novega in tarča številnih kritik, tudi zgražanja in strahu, da bodo spremenile naravo partnerskih odnosov, se podobna vprašanja pojavljajo ob vse večjem vpeljevanju umetne inteligence (UI) v sfero spletnih zmenkarij. Ljudje se vse manj spoznavamo v živo. Nekatere raziskave kažejo, da se že več kot tretjina parov spozna prek aplikacij.

Kot pojasnjuje zakonska in družinska terapevtka Nada Mirnik Trtnik, način spoznavanja sam po sebi ne določa, kako se bo odnos razvijal, saj je za vsak dober odnos vedno potreben trud: »Sposobnost določanja vrednot, čustvena zrelost in komunikacijske veščine. Naše dojemanje ljubezni je danes morda bolj ideološko kot kdaj prej. Več poudarka je na vizualnem vtisu in manj na vsebini in trudu, ki ga odnos zahteva.«

Maja Vreča iz Akademske in raziskovalne mreže Slovenije (Arnes) meni, da je problem spletnih zmenkarij odsotnost večine informacij, ki jih dobimo pri komunikaciji v živo: glas, način govora, mimika, celo vonj. Zato je odločanje težje, saj nas primarno vodijo čustva in sposobnostne zaznave, ki jih prek spletnih aplikacij ne dobimo. Prav tako pa se sogovornica sprašuje, ali si res želimo prepustiti ključne odločitve v našem življenju, kot je izbira partnerja, nekomu drugemu – umetni inteligenci.

Zagotovo UI ne more nadomestiti človeške intuicije, empatije, čustvenega ujemanja, tega, kar imenujemo »kemija«: »Teh občutkov ne more izračunati noben algoritem,« pravi Mirnik Trtnikova. Po njenem je pomembno postavljanje mej, saj je iskanje partnerja lahko čustveno zelo naporno, v nas prebudi številna pričakovanja, strah pred zavrnitvijo, razočaranje ob neodzivnosti, občutek neželene pozornosti, hrepenenje, idealizacijo, občutek zamenljivosti, pa tudi strah pred bližino ali napačno odločitvijo. Prav zato sama svojim klientom svetuje, da si vzamejo tudi odmor od zmenkarij.

Meni, da UI lahko optimizira procese in dobro analizira vedenjske vzorce ter nam ponudi primernejše predloge. Četudi obenem lahko ustvari tako imenovani romantični filtrirani mehurček, kjer ponuja vse bolj podobne tipe ljudi. Tako se lahko iskanje partnerja nehote zoži, težje pa se nam zgodijo drugačna, nepričakovana srečanja, ki so pogosto vir pristne povezanosti.

Optimizacija iskanja

Težava spletnih aplikacij, o kateri poročajo uporabniki, je prevelika možnost izbire, ki že dolgo presega geografske okvire in je tista, ki ljudi pahne v nelagodje: kaj, če me čaka še kaj boljšega? Zmenkarije prek aplikacij so tako čustveno kot časovno zelo potratne, utrujajoče. Po raziskavi Match – Singles in America 2025, ki jo povzema Forbes, 53 odstotkov samskih poroča o »izgorelosti pri zmenkih«. To opažajo tudi terapevti.

Psihologinja in sociologinja Minea Rutar z mariborske filozofske fakultete pojasnjuje, da UI lahko prinese olajšanje – ker je pot do ujemanja bolj strukturirana in manj naključna. V svetu, kjer je vsaj teoretično mogoče izbirati med nepregledno množico ljudi in nismo več omejeni na neposredno geografsko okolico in naključja, je, kot že rečeno, iskanje lahko velikanski vir stresa: »Zato bi večja vloga UI pri iskanju ujemanj lahko zmanjšala tako izčrpanost kot negotovost ob pomanjkanju odzivov in pogostost zavrnitev,« odgovarja.

Dodaja, da težko predvidimo, kako vse bo UI dolgoročno vplivala na različne vidike partnerskih odnosov. »Deljenje najbolj intimnih informacij na družbenih omrežjih je že dolga leta normalizirano. Nekateri avtorji sicer opozarjajo, da vpeljevanje UI lahko prispeva k nadaljnji komodifikaciji čustev in odnosov, ki so vse bolj obravnavani kot tržne dobrine, ki jih 'izbiramo' in 'kupujemo'. Toda to samo po sebi še ne pomeni, da je kakovost takšnih odnosov nujno slabša. Mnogi že prepoznavajo prednost v hitrejšem in manj čustveno napornem filtriranju možnosti ter boljšem ujemanju partnerjev zaradi natančnejše uskladitve vrednot, interesov, želja in drugih lastnosti obeh.«

Tudi Vreča meni, da je deljenje osebnih podatkov na aplikacijah in v okviru UI morda eden redkih primerov, ko ima uporabnik od tega koristi, saj mu zagotavlja hitrejše in primernejše ujemanje.

PREBERITE ŠE -> Ženske delajo, moški dedujejo: zakaj je podeželje še vedno moški svet

Varnost

Pri še večjem vpeljevanju umetne inteligence v naša zasebna življenja in izbire pa se seveda postavlja vprašanje varnosti. Aplikacijam zaupamo ne le svoje podatke in fotografije, ampak tudi želje, strasti, hrepenenja. Vreča opaža, da je žal večina uporabnikov interneta, pametnih telefonov, aplikacij in omrežij zaradi pomanjkanja ozaveščenosti na tem področju že zdaj zelo ranljiva pred algoritmi, ki analizirajo njihovo osebnost, strahove in želje, življenjske navade in stike. Zato po njenem vprašalniki z aplikacij za zmenke, denimo o navadah in preferencah, niti ne bi bistveno spremenili njihovega digitalnega odtisa.

Vreča se sicer ne strinja, da je UI lahko uporabna pri preverjanju pristnosti in preprečevanju zlorab: »Za omrežji stojijo lastniki, ki na prvo mesto postavljajo zaslužek in zmanjševanje stroškov. Običajno se bolj resni varnostni mehanizmi vzpostavljajo šele, ko sem jim to tako ali drugače finančno izplača, po navadi takrat, ko so proti njim vložene številne tožbe. Pri tem nam tudi zakonodaja ni vedno v pomoč, saj imajo korporacije kazni zaradi neupoštevanja zakonodaje – ki so bistveno manjše od profita – že vključene v svoje finančne izračune.« Kot doda, bo to morda za nas nekoliko spremenila bolj restriktivna evropska zakonodaja.

Se bo vrnilo spoznavanje v živo?

V tujini, in tudi pri nas, pa lahko spet zasledimo porast alternativnih oblik spoznavanja: na hitrih zmenkih, v raznih klubih. Se ljudje torej spet hočejo vrniti k pristnejšim načinom navezovanja stikov oziroma iskanja partnerjev?

»Četudi nekateri opozarjajo, da so aplikacije za zmenke že mimo, ne pričakujem vračanja v preteklost, ampak prej hiter vzpon hibridnega modela. Ljudje si želijo pristnih stikov, a so se obenem navadili na udobje in občutek nadzora, ki ga ponuja digitalni svet. Po besedah terapevtke Melisse Divaris Thompson so mnogi danes ujeti med dvema svetovoma – spletni prostor ni več prijeten, pri spoznavanju v živo pa se zdi, da so ljudje preveč ranljivi,« odgovarja Rutarjeva. Meni, da se verjetno ne bomo v celoti vrnili v čase klasičnih zmenkov ali tradicionalnih posrednikov, ampak bomo priča razmahu dogodkov, ki združujejo elemente obeh svetov. Kot dodaja, že obstajajo spletne skupine, ki organizirajo dogodke, na katerih se ljudje v živo spoznajo. Tako srečanje ni povsem prepuščeno naključju, hkrati pa ohranja več občutka spontanosti in pristnosti, ki ga ljudje pogosto pogrešajo pri zmenkih, organiziranih prek spletnih aplikacij.