Tiskane izdaje
Za tale zapis o podzemnem laboratoriju Tular je več razlogov, njihov skupni imenovalec pa je izjemnost: je edini podzemni laboratorij pri nas, v katerem eksperiment poteka že 50 let, je edini laboratorij brez zaposlenega, ki bi prejemal plačo, in je edini, v katerega je mogoče »vstopiti« tudi prek računalniškega zaslona.
A kljub večkratni izjemnosti je bila povod za zapis odločitev mednarodnega biospeleološkega društva, da na nedavni mednarodni konferenci o podzemeljski biologiji v Košicah na Slovaškem posebno nagrado za varstvo podzemeljskega živalstva podeli za predavanje Gregorja Aljančiča, absolventa biologije iz Kranja, in Magdalene Năpăruş, njegove partnerice, romunske geografinje in krasoslovke. Oba imata v svoji skrbi omenjeni laboratorij. O čem sta predavala?
Seveda o eksperimentu, ki v mali pleistocenski jami pod nekdanjo glavno vpadnico v Kranj poteka že več kot 50 let in ki je v zadnjem času dobil še eno dimenzijo: proučevanju človeških ribic v razmerah, ki so kar najbolj podobne njihovim naravnim življenjskim razmeram, torej v jamskem okolju, so dodali še reševanje tistih primerkov te edinstvene in zaščitene živalske vrste, ki jih ob poplavah v podzemlju visoka voda izbruha na plano, v zanje pogubno okolje. Kako jim to uspeva?
Odgovor je preprost: z osebno zavzetostjo, veliko predanostjo in še večjo organiziranostjo. Prav to troje je sploh pripeljalo do rojstva edinstvenega laboratorija, katerega poslanstvo je ohranitev človeške ribice, kraljice živalstva v podzemlju, a na površju nebogljene slepe živalice. Pred več kot petdesetimi leti se je tega lotil oče Gregorja Aljančiča, Marko Aljančič, ki je kot otrok brskal po jamah in votlinah v Kranju in okolici in iskal jamske živalice za šolski akvarij. Vsi organizmi, ki jih je nalovil, so v šolskem akvariju drug za drugim poginili, preden so jih utegnili kaj prida opazovati. Preživeli bi namreč lahko le v podzemlju, v bolj ali manj trdi temi, vlagi in stalni temperaturi, značilni za njihovo življenjsko okolje.
Od diplomske naloge do jamskega laboratorija
Kot študent biologije je Marko Aljančič v svoji diplomski nalogi ponudil rešitev: ureditev podzemnega biospeleološkega laboratorija v Tularju, jami pod staro cesto blizu mostu čez Savo, ki so jo med drugo svetovno vojno razširili v protiletalsko zaklonišče, po vojni pa se je spremenila v smetišče. Ob pomoči kranjske občine in takrat močnih tovarn je Aljančiču to zamisel ob podpori profesorja Huberta Pehanija z biološkega inštituta medicinske fakultete v Ljubljani uspelo uresničiti. Leta 1960 so v zakloniščnem delu jame uredili laboratorij in v bazene z naravnim dnom spustili prve človeške ribice.
Žal pa so kmalu vse poginile. Vzrok je bil še danes neraziskani krvni zajedavec. Uspela je šele druga naselitev leta 1963. Takrat je dvajset primerkov človeške ribice v Planinski jami sam ulovil Marko Aljančič, seveda z dovoljenjem za odvzem iz narave, ki mu ga je pri takratnem republiškem sekretariatu za kulturo priskrbel akademik Jovan Hadži. Človeška ribica je namreč zaščitena že od leta 1922 in je naša najstarejša zavarovana podzemeljska žival.
Te človeške ribice danes v glavnem še vse živijo v bazenih v popolni temi jame Tular, stare večinoma najmanj 70 let. Glede na to, kako velike so bile, ko so jih ulovili, so namreč biologi tedaj njihovo starost ocenili na okoli 20 let. Kako dolgo pravzaprav živijo, strokovnjaki še danes ne vedo natanko, domnevajo pa, da najbrž v ujetništvu dočakajo do 100 let. Tako imajo znanstveniki v kranjski jami Tular izjemno priložnost, da lahko spremljajo posamezne osebke skozi več desetletij dolgo obdobje.
Sedanji prebivalci jame
Danes v različnih bazenih v jami Tular, ločenih za živali z različnih lokalitet, živi 32 ribic, ki pa se jim je, seveda v ločenem bazenu, leta 2002 pridružilo še sedem primerkov edinstvenega črnega proteusa, ki po dosedanjem védenju ne živi nikjer drugje na svetu kot edinole na majhnem, okoli 30 kvadratnih kilometrov velikem ozemlju v Beli krajini, v bližini Črnomlja. Ker gre za tako zelo majhno ozemlje, so te živalice izjemno ogrožene – eno samo neprevidno onesnaženje tal jih lahko zbriše z obličja našega planeta. Dolgoletne analize, ki jih izvaja raziskovalna skupina prof. Borisa Buloga in doc. Lilijane Bizjak Mali, ter ugotovitve Andreja Hudoklina, opozarjajo, da je obstoj proteusa na posameznih nahajališčih resno ogrožen. Zato, pove Gregor Aljančič, ko v temi jame ob medli svetlobi svetilke z infrardečim filtrom kaže na sedem redkih črnih močerilov, si še toliko bolj prizadevajo ozavestiti domače prebivalstvo.
»Veliko je odvisno od njihovega razumevanja in ravnanja. In kaže, da jim ribice veliko pomenijo.«
Drugo, predvsem informacije o teh redkih živalicah, naj bi pomagali priskrbeti v Tularju. »Tu človeške ribice in njihove tesno sorodne črne močerile gojimo v popolni temi, v bazenih, kjer jim zagotavljamo podobne razmere kot v naravnem okolju. Raziskujemo jih le z opazovanjem, ne da bi jih pri tem vznemirjali ali poškodovali,« pojasnjuje Aljančič.
Od leta 1997 njihovo vedenje spremljajo z infrardečo kamero. Ta je bila najprej analogna in takrat so morali vsakih osem ure priti v podzemlje in menjati kasete. Opazovanje je postalo mnogo lažje z digitalnimi kamerami, še boljše pa je zdaj, ko so vzpostavili spletno povezavo in se lahko tako rekoč vsak trenutek prek računalnika zazrejo v temo laboratorija.
V Tularju so prvič videli živega mladiča
Da za ribice lepo skrbijo in jih z opazovanjem ne vznemirjajo, je najboljši dokaz to, da se v Tularju uspešno razmnožujejo. Temu pri nas še nikjer drugje niso bili priča. Pred Tularjem tudi še nikoli niso videli žive ličinke človeške ribice niti njihovih jajčec. Tu pa so s pomočjo nemoteče kamere celo ugotovili, da samice še pet mesecev po tistem, ko jih odležejo, skrbno čuvajo jajca. Ta so namreč zelo vabljiva hrana celo za ostale človeške ribice.
»Od leta 1993 spremljamo razmnoževanje človeških ribic, predvsem vedenje samice med odlaganjem jajc ter odnos drugih osebkov do jajc. Vzporedno spremljamo embrionalni in postembrionalni razvoj zaroda. Ugotovitve razkrivajo del širšega vprašanja razmnoževanja človeških ribic, ki je v naravnem okolju še skoraj neznano. To raziskavo zaradi dolgih reprodukcijskih ciklov izvajamo že 14 let, od leta 1998. Do zdaj smo zbrali več kot 2000 ur IR video dokumentacije, ki je hkrati najobsežnejši video zapis o tej živali. Poleg težavnega raziskovanja razmnoževanja pa z opazovanjem ne preučuje o zgolj vedenja in ekologije te nenavadne živali. Mnoga od teh spoznanj bodo pomembna za varstvo in ohranitev te ogrožene živalske vrste v prihodnosti.«
Sodelavci Jamskega laboratorija Tular človeške ribice »zasledujejo« tudi na terenu, v naravnem okolju. »Gre za zelo pomembno zbiranje podatkov o razširjenosti vrste in dokumentiranje novih nahajališč, predvsem pa spremljamo ogroženost habitata človeške ribice. Veliko truda vlagamo v študij zgodovine raziskovanja človeške ribice. Zbrana literatura je ena najobsežnejših knjižnic o tej živalski vrst,« pojasnjuje Aljančič, ki veliko pozornosti namenja tudi reševanju tistih človeških ribic, ki jih ob povodnjih voda vrže na plano in jih ni mogoče vrniti v naravo. Te gojijo ločeno v azilu, za katerega pouzkušajo pridobiti podporo države.
Bivalne razmere temeljijo na izkušnjah in znanju, ki so jih pridobili v pol stoletja gojitve človeške ribice v Tularju. So v skladu z odredbo o bivalnih razmerah in oskrbi živali prosto živečih vrst v ujetništvu ter ustrezajo v tej odredbi predpisanim minimalnim pogojem za zagotovitev ustreznih bivalnih razmer in ustrezne nege pri zadrževanju človeške ribice ujetništvu, ki so jih leta 1997 sestavili v sodelovanju z agencijo za okolje. Veterinarsko podporo jim daje ambulanta za male, divje in eksotične živali dr. Zlatka Goloba.
Pozornost izjemno ogroženim črnim močerilom
»Od leta 2002 v laboratoriju opazujemo tudi izredno redke črne človeške ribice, ki smo jih na podlagi dovoljenja ministrstva za okolje in prostor odlovili v Jelševniku pri Črnomlju. Najbolj nas zanimajo vedenjske in ekološke razlike v primerjavi z belo podvrsto. V Tularju poskušamo poiskati odgovore še na nekatera druga zanimiva vprašanja iz življenja človeških ribic, predvsem o tem, kako se te živali med seboj sporazumevajo, kako zaznavajo okolico, pa tudi, kako se upirajo poplavam ter kakšna je njihova usoda, ko jih odplakne na površje – skratka, kako so se prilagodile na svoje jamsko okolje.«
Da visoke vode občasno vržejo na površje tudi človeške ribice, so vedeli že prvi raziskovalci. Manj je znano, kakšna je usoda teh, za podzemlje večinoma izgubljenih živali. »Od leta 2008 smo preučili 16 primerov,« pripoveduje Aljančič in pove, kako so jih raziskave »nehote pripeljale tudi do naravovarstvene dejavnosti v najbolj praktičnem pomenu, ki pa v strokovni javnosti še ni bila dovolj obravnavana – reševanje človeških ribic. Čeprav gre za vmešavanje v naravni pojav, strogo zavarovanih živali ne moremo pustiti poginiti! Za nekatere je obvestilo prišlo prepozno, šest pa smo jih srečno vrnili v bližnjo jamo.«
Pri vsem tem delu se Gregor Aljančič naslanja na delo svojih bližnjih, po očetovi smrti leta 2007 na delo svoje mame, upokojene biologije Marije Pehani Aljančič, na Marjano in Staneta Peterlina, prof. Kazimirja Tarmana, Matjaža Kuntnerja, Špelo Gorički in na mnoge druge biologe pri nas in v tujini, pri naravovarstvenem poslanstvu pa tudi na številne jamarje, predvsem pa domačine, ki ga opozarjajo na pojav človeških ribic v naravi. Prav zdaj s kolegi razvija metodo za iskanje ekološko najranljivejših območij v tem habitatu.
»Največ pa seveda lahko prispevajo ljudje, ki tam živijo. Upajmo, da bomo črne človeške ribice ohranili in da zadnje karte, ponovne naselitve s kolonijo iz Tularja, ne bo treba nikoli uporabiti.«
