V ponedeljek nas bo zbudila krvava superluna

Vremenska napoved, žal, ni najboljša. 

Objavljeno
20. januar 2019 07.00
Posodobljeno
20. januar 2019 07.00
Lunin mrk smo nazadnje opazovali lani poleti. FOTO: Jure Eržen
V ponedeljek bo marsikomu ­budilka zvonila zelo zgodaj. ­Nebesna telesa namreč priprav­ljajo »krvavo« predstavo. Polna­ luna, prva letošnja tako imenovana superluna, bo namreč okoli­ pol petih zjutraj začela lesti v Zemljino senco in se barvati rdečkasto. Slabo uro bomo lahko uživali v popolnem luninem mrku. Astronomi priporočajo, da si izberete opazovališče z odprtim pogledom proti zahodu, saj bo ob koncu mrka dogajanje zelo nizko in se bo danilo. Z eno opombo: če bo temu ­naklonjeno vreme.

image
Časovnica luninega mrka. 


Lunin mrk navadno nastopi dvakrat na leto, ko se Sonce, Zemlja, ki je na sredini, in Luna poravnajo v ravno črto. Če bi bili orbiti Zemlje in Lune v isti ravnini, bi vsak mesec imeli lunin in sončev mrk. Toda Lunina je za pet stopinj nagnjena glede na orbito Zemlje okoli Sonca. Običajno se sekata dvakrat na leto, in če je polna luna blizu ali celo v samem (dvižnem ali padnem) vozlu, se zgodi mrk.

Poznamo več oblik: ko Luna le delno zaide v Zemljino senco, lahko opazujemo delni mrk. Včasih zaide v polsenco – polsenčni mrk je težko opaziti, saj naš naravni satelit izgubi le malo svetlosti. Najlepši so seveda popolni mrki, ko se Luna skrije v senco. Ob tem ne izgine povsem; še več, obarva se značilno opečnato rdeče, zato ji pravimo krvava luna. Del sončne svetlobe jo namreč vseeno doseže, a Zemljina atmosfera do nje spusti le rdeči spekter, modro in drugo svetlobo pa absorbira ali razprši. Stopnje obarvanosti so različne, odvisne od sestave atmosfere. Bolj ko je onesnažena s prašnimi delci in drugimi onesnaževali, temnejša je videti Luna.

image
Zakaj nastane lunin mrk? Foto Delo


Luna ima okoli Zemlje elipsasto orbito, v kateri je najbližja točka (perigej ali prizemlje) približno 50.000 kilometrov bližje od najbolj oddaljene točke (apogej ali odzemlje). Polna luna v perigeju je približno 14 odstotkov večja in 30 odstotkov svetlejša kot na drugi strani orbite – v apogeju. Superluna je definirana kot vsaka polna ali prazna luna, ki leži v ali v bližini Zemlji najbližje točke. Povedano drugače: če je Luna v omenjenih dveh fazah od nas oddaljena manj kot 361.740 kilometrov, je superluna. Letos bomo lahko opazovali tri zaporedne superlune: 21. januarja (oddaljenost 357.715 kilometrov), 19. februarja (356.846 kilometrov) in 21. marca (360.772 kilometrov).

Vedno v paru


Mrki vedno pridejo v paru ali celo v trojicah. Pred tokratnim luninim mrkom je bil sončni mrk 6. januarja. Letos bodo v ozkem pasu skozi Čile 2. julija opazovali tudi popolni sončni mrk, temu bo v noči s 16. na 17. julij sledil delni lunin mrk, ki bo viden tudi pri nas. 26. decembra bo v pasu od Savdske Arabije, prek skrajnega juga Indije, do Indonezije viden kolobarjasti sončni mrk. Novembra bo mogoče spremljati prehod (tranzit) Merkurja čez Sončevo ploskev.


Primeren čas za reševanje sporov


O superlunah in mrkih je še danes veliko vraževerja, svoje dodajo tudi lažne novice na internetu. Če malo pobrskamo, hitro naletimo na zloveščo napoved katastrofe, ki jo bo prinesla januarska kombinacija superlune in mrka. Astrologi pravijo, da nam bo vladala muhasta energija, zato bomo raztreseni in utrujeni. Verjemite po lastni presoji!

V mitologiji najdemo zanimiva verovanja, povezana z luninim mrkom. Inki so verjeli, da je ob mrku jaguar napadel luno in jo žrl. Bali so se, da se bo velika mačka nato lotila še zemlje, zato so ljudje na lunin mrk vpili in silili pse k laježu in tuljenju, da bi pregnali zlobneža. V Mezopotamiji so lunine mrke znali bolj ali manj natančno napovedati, a so ga kljub temu razumeli kot napad sedmih demonov na kralja. Preventivno so ga v dneh okoli mrka zamenjali, ko je bilo nevarnosti konec, pa je nadomestek za vedno izginil.

V hindujskih mitih je mrke zakrivil demon Rahu, eden izmed devetih glavnih astronomskih teles v indijskih tekstih. Rahu (in Ketu) sta senci, v nasprotju s pre­ostalimi sedmimi, ki ustrezajo znanim nebesnim telesom. Božanstva so obglavila Rahuja, ker je popil eliksir nesmrtnosti, a glava je preživela in nato lovila sonce in luno. Če je kateregakoli ujel, ga je požrl, in tako se je zgodil mrk, a nebesno telo je vedno spolzelo skozi njegovo grlo. ​

Niso pa vsi miti negativni. Tako v legendi ljudstva Batamaliba iz Toga in Benina velja, da se ob luninem mrku sporečeta sonce in luna, ljudje pa ju poskušajo spraviti. Prav zato je zanje ta čas še posebno primeren za reševanje sporov.

Obstaja tudi več zgodb o mrkih, ki so spremenili potek zgodovine. Med najbolj znanimi (parafrazirana je bila tudi v več knjižnih delih) je zgodba, kako je Krištof Kolumb junija 1503 pristal na Jamajki in tam obtičal. Prvotni prebivalci so posadko sprva lepo sprejeli, a ker so mornarji kradli in goljufali, so jim prebivalci odrekli hrano.

Kolumb je iz Regiomontanovega almanaha astronomskih dogodkov 1475–1506 razbral, da se 1. marca 1504 obeta lunin mrk, in to informacijo uporabil v svoj prid. Srečal se je z vodjo domačinov, mu pojasnil, da je bog jezen nanje in bo to jasno pokazal, ko bo »zažgal« vzhajajočo luno. Lunin mrk se je zgodil po urniku in prebivalci otoka so bili osupli ter močno prestrašeni. Z vseh strani so prihiteli z darovi, je zapisal Kolumbov sin Ferdinand. Odkritelj Amerike je prebivalcem tik pred koncem mrka sporočil, da jim je bog ­odpustil.