Trdim, da je jedrska energija že zelo varna, popolne varnosti pa tako ali tako ni nikjer
Luka Snoj, vodja odseka za nuklearno fiziko, o prihodnosti fuzijske energije in ostalih virov
Odpri galerijo
Luka Snoj pred fotografijo britanskega fuzijskega reaktorja JET, kjer je izpopolnjeval svoje znanje. Foto Jože Suhadolnik
Luka Snoj je vodja vodja odseka za reaktorsko fiziko na Institutu Jožef Stefan. Vodi tudi raziskovalni fisijski reaktor TRIGA Mark II v Podgorici pri Ljubljani, kjer smo se tudi pogovarjali z njim.
Fuzija je sicer res sveti gral energije, toda ne trdim, da bo rešila vse težave. Vedno bomo potrebovali mešanico virov. Upoštevati je namreč treba več vidikov sprejemljivosti: okoljski, družbeni, ekonomski, politični, pomembna je še zanesljivost proizvodnje. Vsak vir ima kakšno pomankljivost – fosilna goriva, ki trenutno pokrivajo 80 odstotkov potreb, niso okoljsko sprejemljiva in imajo geostrateške pomankljivosti, hidroenergetski potencial v Evropi je večinoma izkoriščen, sonce in veter obremenita velike površine in nista na voljo ves čas.
Pri jedrskih elektrarnah je po mojem mnenju največja pomanjkljivost družbeno nesprejemanje, saj so razmeroma čiste, porabijo malo goriva, zavzamejo malo prostora, so tako rekoč neodvisne od vremena in po mnenju stroke zelo varne. Fuzijske elektrarne bodo v tem pogledu še korak naprej, saj bodo proizvajale še več energije na enoto goriva in bodo še varnejše od fisijskih.
Na področju fisijske energije so po mojem največji izziv sociološki in kulturološki vidiki umeščanja objektov v prostor. Ali verjamete, da je jedrska elektrarna res nevarna? Po javno dostopnih podatkih in raziskavah ima bistveno manj smrtnih žrtev na enoto proizvedene energije kot elektrarne na fosilna goriva ali hidroelektrarne. Lahko rečete, da sem pristranski, ampak trdim, da je jedrska energija že zelo varna, popolne varnosti pa tako ali tako ni nikjer.
Torej smo tam kot pri letalih in avtomobilih. V letalih umre daleč manj ljudi, pa se potovanja po zraku vseeno bojimo.
Tako je. V zadnji veliki jedrski nesreči v Fukušimi je prišlo do poškodb elektrarne in širjenja radioaktivnih snovi v okolje zaradi popolne odpovedi sistemov električnega napajanja in posledično sistemov, ki skrbijo za hlajenje jedrskega goriva. Toda zdaj prihajajo v uporabo reaktorji četrte generacije s pasivnimi varnostnimi sistemi, ki se bodo zanašali na naravne pojave, kot sta gravitacija in hlajenje z naravno konvekcijo, skratka na naravne mehanizme, ki ne morejo odpovedati.
Problem je kompleksen. Pri raziskavah fizike plazme na primer so eksperimenti daleč pred teorijo. To so zahtevni pojavi, ki jih z računskimi modeli še ne znamo zadovoljivo napovedati. Tudi naprave, ki bodo zdržale razmere, v katerih se oblikuje plazma, je zelo težko narediti, med drugim je velik problem izdelava materialov, ki bodo prenesli zahtevne razmere v fuzijskem reaktorju. Vendar me dosedanji napredek na tem področju navdaja z optimizmom.
Cena Itra je 15 milijard. Če vsoto razporedimo na deset let, je to milijarda in pol na leto, pa še ta znesek se porazdeli med šest najmočnejših gospodarstev na svetu. Če številko primerjamo s stotinami milijard evrov, ki smo jih vnesli v finančni in gospodarski sistem od začetka gospodarske krize, je tako rekoč zanemarljiva.
To se že dogaja. Kitajci že načrtujejo svoj »Iter«, ker v Evropi smo, iskreno povedani, počasni. Pri nas se bodo marsičesa naučili, tam pa bodo to učinkoviteje izpeljali.
Nočem vas podcenjevati ali napovedovati, da boste hitro umrli, ampak realno gledano smo od delujoče fuzijske elektrarne še precej oddaljeni. Realno je, da bomo do leta 2050 zagnali demonstracijsko fuzijsko elektrarno DEMO, komercialne pa lahko pričakujemo okoli leta 2100.
PREBERITE TUDI
Največji znanstveni projekt ukrotitve energije fuzije, ki je last polovice človeštva in upanje za vse
Največji znanstveni projekt ukrotitve energije fuzije, ki je last polovice človeštva in upanje za vse
Zakaj fuzijska energija, in ne sončne celice, vetrne elektrarne ali energija valov?
Fuzija je sicer res sveti gral energije, toda ne trdim, da bo rešila vse težave. Vedno bomo potrebovali mešanico virov. Upoštevati je namreč treba več vidikov sprejemljivosti: okoljski, družbeni, ekonomski, politični, pomembna je še zanesljivost proizvodnje. Vsak vir ima kakšno pomankljivost – fosilna goriva, ki trenutno pokrivajo 80 odstotkov potreb, niso okoljsko sprejemljiva in imajo geostrateške pomankljivosti, hidroenergetski potencial v Evropi je večinoma izkoriščen, sonce in veter obremenita velike površine in nista na voljo ves čas.
Pri jedrskih elektrarnah je po mojem mnenju največja pomanjkljivost družbeno nesprejemanje, saj so razmeroma čiste, porabijo malo goriva, zavzamejo malo prostora, so tako rekoč neodvisne od vremena in po mnenju stroke zelo varne. Fuzijske elektrarne bodo v tem pogledu še korak naprej, saj bodo proizvajale še več energije na enoto goriva in bodo še varnejše od fisijskih.
Toda če so fuzijske tako oddaljene, bi morda do takrat lahko več iztisnili iz fisijskih, kakršna je krška. Gre tudi na tem področju razvoj naprej?
Na področju fisijske energije so po mojem največji izziv sociološki in kulturološki vidiki umeščanja objektov v prostor. Ali verjamete, da je jedrska elektrarna res nevarna? Po javno dostopnih podatkih in raziskavah ima bistveno manj smrtnih žrtev na enoto proizvedene energije kot elektrarne na fosilna goriva ali hidroelektrarne. Lahko rečete, da sem pristranski, ampak trdim, da je jedrska energija že zelo varna, popolne varnosti pa tako ali tako ni nikjer.
Torej smo tam kot pri letalih in avtomobilih. V letalih umre daleč manj ljudi, pa se potovanja po zraku vseeno bojimo.
Tako je. V zadnji veliki jedrski nesreči v Fukušimi je prišlo do poškodb elektrarne in širjenja radioaktivnih snovi v okolje zaradi popolne odpovedi sistemov električnega napajanja in posledično sistemov, ki skrbijo za hlajenje jedrskega goriva. Toda zdaj prihajajo v uporabo reaktorji četrte generacije s pasivnimi varnostnimi sistemi, ki se bodo zanašali na naravne pojave, kot sta gravitacija in hlajenje z naravno konvekcijo, skratka na naravne mehanizme, ki ne morejo odpovedati.
Zakaj fuzije po šestih desetletjih raziskav še ni v elektrosistemu?
Problem je kompleksen. Pri raziskavah fizike plazme na primer so eksperimenti daleč pred teorijo. To so zahtevni pojavi, ki jih z računskimi modeli še ne znamo zadovoljivo napovedati. Tudi naprave, ki bodo zdržale razmere, v katerih se oblikuje plazma, je zelo težko narediti, med drugim je velik problem izdelava materialov, ki bodo prenesli zahtevne razmere v fuzijskem reaktorju. Vendar me dosedanji napredek na tem področju navdaja z optimizmom.
Potem težava ni v ceni?
Cena Itra je 15 milijard. Če vsoto razporedimo na deset let, je to milijarda in pol na leto, pa še ta znesek se porazdeli med šest najmočnejših gospodarstev na svetu. Če številko primerjamo s stotinami milijard evrov, ki smo jih vnesli v finančni in gospodarski sistem od začetka gospodarske krize, je tako rekoč zanemarljiva.
Je mogoče, da bodo pri izkoriščanju potencialov fuzije pobudo prevzeli Kitajci?
To se že dogaja. Kitajci že načrtujejo svoj »Iter«, ker v Evropi smo, iskreno povedani, počasni. Pri nas se bodo marsičesa naučili, tam pa bodo to učinkoviteje izpeljali.
Kot laika in znanstvenega navdušenca me zanima samo, da bi v času svojega življenja dočakal delujoč fuzijski reaktor, vseeno mi je, kdo ga izdela.
Nočem vas podcenjevati ali napovedovati, da boste hitro umrli, ampak realno gledano smo od delujoče fuzijske elektrarne še precej oddaljeni. Realno je, da bomo do leta 2050 zagnali demonstracijsko fuzijsko elektrarno DEMO, komercialne pa lahko pričakujemo okoli leta 2100.
