Vesoljska potovanja od Apolla do danes

Z začetka in konca prvega razreda osemletke se spominjam dvojega: oktobra svetovnega rekorda v skoku v daljino Boba Beamona na olimpijadi v Mehiki, že naslednje poletje pa pristanka na Luni. Oboje v neposrednem prenosu na črno-belem televizorju Major 67, ki je omogočal spremljanje dogajanja na drugi celini, že čez nekaj mesecev pa na Mesecu. Nora izkušnja, ki me je zaznamovala.

In ki mi ponuja preprost odgovor častilcem zarot: pritožite se svojim staršem, da ste se rodili prepozno. Sam si ne postavljam nesmiselnih vprašanj, saj sem spremljal neposredni prenos pristanka ob odličnih strokovnih komentarjih prof. Vlada Ribariča in takrat 21-letnega študenta Borisa Berganta. Že prenos sam je bil tehnološki uspeh. Večino časa je televizijsko sliko z lunarnega modula sprejemal 64-metrski krožnik radijskega teleskopa Parkes v Avstraliji.

Od tam je signal po mikrovalovni zvezi potoval do 300 kilometrov oddaljenega Sydneyja, nato pa so ga razdelili na dve veji. Ena je šla v avstralsko televizijsko mrežo, druga pa do ameriškega Houstona prek geostacionarnega satelita Intelsat, ki je lebdel 35.800 kilometrov nad Tihim oceanom. Zaradi tega dodatnega ovinka so Avstralci Armstrongov korak videli tri desetinke sekunde pred preostalim svetom. Kot preberemo v članku Sarkissiana iz leta 2001 je bil prenos na meji možnega. Začeli so ga, ko je Luna na Parkesu šele vzhajala, krožnik teleskopa je zato stal navpično, ob vetru s sunki do 110 kilometrov na uro pa se je tresla celotna struktura. Operater je ves čas budno nadziral počasno obračanje teleskopa z vzhajanjem Lune in ni niti za trenutek poškilil proti televizijskemu monitorju. Tako ni bil del pol milijarde ljudi, ki so lahko spremljali kakovostno sliko z Lune.

Vsesplošno navdušenje vesoljske dobe je leta 2012 v zgoščenki Telstar – od tod do vesolja lepo povzel Jure Longyka. Ob naslovni popevki Marjane Deržaj je tu še Orion, Zemlja pleše in še 30 drugih. Vesolje je fasciniralo tudi pesnika Gregorja Strnišo, ki se je nekaj časa preživljal tudi z inštruiranjem matematike. To znanje je znal uporabiti za razumevanje knjige narave, ki je, kot je dejal že Galilej, napisana v matematičnem jeziku. Relativnostna pesnitev in še kakšno mesto v njegovem opusu to izražata z nenavadnim jezikom, iz konteksta pa se vidi, da je fizikalno ozadje pravilno razumel.



Osvajanje Lune imajo mnogi za vesoljsko tekmo. A ta ni bila podobna nogometni tekmi, kjer na koncu šteje le zmaga, ostalo pa se pozabi. Vzdušje v strokovnih krogih je bilo bliže gorskim tekačem. Ti seveda tekmujejo, vseeno pa si tudi pomagajo in bi izogibanje pomoči sotekaču v težavah bilo tako nepojmljivo, da bi sledila takojšnja diskvalifikacija. Tudi ob vesoljskih odpravah je bila »nasprotna« stran vedno pripravljena ponuditi pomoč, pravila vedenja pa so na vrhuncu hladne vojne leta 1967 vse vpletene strani zapisale v Pogodbo o zunanjem vesolju, ki daje vsa zunajzemeljska naravna telesa v last človeštva (in torej ne kakega preveč ambicioznega podjetnika, ki bi rad rudaril po asteroidih). Februarja letos je pogodbo ratificirala tudi Slovenija.
Kot pri teku so tudi v vesolju pomembni etapni mejniki. Kar nekaj jih je dosegla Sovjetska zveza: prvi so izstrelili v vesolje satelit, psa, moškega, žensko, prvo veččlansko vesoljsko odpravo in vesoljsko postajo, izvedli prvi vesoljski sprehod, Rus je tudi najdlje bival v vesolju. Med tekmeci v vesolju veljajo pravila človeške vljudnosti: Armstrong je ob pristanku na Luni poudaril, da je to dosežek za vse človeštvo, Rusi pa se zadnjih osem let, ko so poleg Kitajske edina država, ki v vesolje lahko izstreli človeško posadko, s tem pretirano ne hvalijo.



Od leta 2000 je stalno vsaj nekaj Zemljanov v tirnici okoli Zemlje, trenutno je na Mednarodni vesoljski postaji šest astronavtov. Ljudje smo torej vzpostavili stalno prisotnost v vesolju, niso pa se uresničile napovedi iz dobe Apolla, da bomo vzpostavili bazo na Luni in obiskali Mars. Zato nekateri neupravičeno menijo, da se je vesoljsko raziskovanje ustavilo. Neupravičeno zato, ker smo si Mars in vse druge planete, pa tudi lune, asteroide in komete od blizu ogledali, na nekaterih pa tudi pristali z robotskimi plovili. Raziskovanje Osončja z robotskimi sondami je namreč mnogo cenejše in preprostejše, saj smo ljudje precej neugoden tovor. Poleg zagotavljanja primernih bivalnih pogojev veliko stane tudi varnost, saj se pri sondah s človeško posadko izguba meri v človeških življenjih, ki jih – vsaj dokler imamo astronavte za junake – nikakor ne želimo izgubiti.

Dosežkov robotskega raziskovanja je veliko: odkritje preteklega prijaznejšega podnebja na Marsu (ki pa ga je klimatska katastrofa, ki se začenja dogajati tudi na Zemlji, pahnila onkraj meja naseljivosti), za preprosto življenje potencialno znosnih pogojev na lunah Evropa in Enkelad, goste atmosfere z burnim vremenom na luni Titan, zanimive geologije Plutona, pekel podivjane klime na Veneri, mehki pristanki na asteroidih in kometih. Sateliti nam razkrivajo tudi skrivnosti oddaljenega vesolja, bodisi z opazovanji v valovnih dolžinah svetlobe, ki ne prodre skozi Zemljino atmosfero, bodisi s svojo točnostjo. Tako sta evropska satelita Gaia in Planck do zdaj najtočneje izmerila razdalje v vesolju in razvoj zgodnjega vesolja.

Pot v vesolje je še vedno tvegana. Tirnico okoli Zemlje je doseglo 533 ljudi, 22 pa jih je umrlo na krovu vesoljskih plovil. Tako se zdi, da je komercializacija človeškega potovanja v vesolje lahko problematična, še posebno ker želijo zasebne družbe ob tem ustvarjati tudi dobiček. Med projekti, ki so vzbudili močno nasprotovanje, med drugim s protestno izjavo Mednarodne astronomske zveze in z vrsto nastopov na nedavnem največjem letnem evropskem astronomskem kongresu v Lyonu, je Starlink Muskove firme SpaceX. Ne gre za človeške polete, ampak za sistem satelitov, ki naj bi v prihodnjih petih letih omogočil boljše internetne povezave na Zemlji. Problem je, da v tirnice nizko nad Zemljo načrtujejo izstrelitev kar 12.000 satelitov, kar lahko primerjamo s približno 500 trenutno delujočimi sateliti v tem območju.



Sistem je brez posvetovanja z mednarodno skupnostjo odobrila ameriška Zveza za komunikacije. Nevarnosti takega obširnega prisvajanja vesolja so tri: prvič so ti relativno veliki sateliti vidni s prostimi očmi in predstavljajo motnjo pri opazovanju nočnega neba, danosti, ki je tisočletja predstavljala vir užitka in zvedavosti številnih generacij. Drugič bodo ti povsod prisotni sateliti z močnimi radijskimi oddajniki komunicirali z uporabniki na Zemlji, to pa bo zelo verjetno pomenilo oviro za opazovanje vesolja z radijskimi teleskopi. Če se bodo ponovile slabe izkušnje s sateliti Iridium, torej v prihodnosti ne bo slik črnih lukenj in podobnih odmevnih dosežkov. Na koncu me resno skrbi, kaj bo s sateliti, ki se bodo pokvarili. Zagotavljajo sicer, da naj bi jih najmanj 90 odstotkov uničili s potopitvijo v Zemljino atmosfero, a vprašanje ostaja, kaj bo s tisoči neuničenih. Bomo poročali o dnevnih trkih satelitskega drobirja? Očitno smo pred novimi izzivi odgovornosti, ki se je zdela pred pol stoletja v času pristankov na Luni samoumevna.

Tomaž Zwitter, Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani