Visoka znanost za telebane

Resne teme, odlične predstavitve in predvsem zabava so zaščitni znak šova znanstvenikov
Fotografija: Raziskovalci pred občinstvom razbijajo mit o nedostopni in nerazumljivi znanosti. Foto Saša Novak
Odpri galerijo
Raziskovalci pred občinstvom razbijajo mit o nedostopni in nerazumljivi znanosti. Foto Saša Novak

Zbogom demenca in hvala za vse ribe, bitka proti superbakterijam, skrivno orožje rastlin. To so le trije izmed osmih naslovov tem, s katerimi se bodo njihovi avtorji spoprijeli na letošnjem znanstvenem slamu v organizaciji skupine Znanost na cesti.



V ponedeljek zvečer bo v atriju ZRC spet znanstveno osupljivo, poučno, glede na izkušnje pa predvsem duhovito. V ringu se bodo spopadli raziskovalci s temami s treh znanstvenih področij, to so vede o življenju, materiali prihodnosti in tehnologije za Zemljo in okolje, za orožje pa bodo imeli samo oster jezik. Tokrat namreč uporaba prosojnic ni predvidena, nam je povedala soorganizatorka slama Saša Novak, raziskovalka na Institutu Jožef Stefan. »Ko pripoveduješ o svojem delu prijateljem ali domačim, tudi nimaš prosojnic,« utemelji odločitev Novakova, ki še pove, da lahko tekmovalci na oder prinesejo pripomočke, ki so tako ali drugače povezani s temo nastopa. To pravilo je sicer precej tvegano, saj se je na lanskem slamu tako na odru znašel čisto pravi čoln.



V petih minutah, kolikor je časovna omejitev za posamezni nastop, bodo morali raziskovalci navdušiti tako publiko kot strokovno žirijo, saj bodo oboji skupaj na koncu izbrali zmagovalca. Ker bo letošnji znanstveni slam potekal v sklopu konference Cutting Edge 2019, katere osrednja tema je komuniciranje znanosti, smo se o tem, zakaj je dobro, da znanstveniki o svojem delu pripovedujejo tudi laični javnosti, pogovarjali s Sašo Novak.
 

Foto Tomi Lombar
Foto Tomi Lombar
Znanstveni slam, nenavadno poimenovanje. Kakšen dogodek opisuje?


Znanstveni slam je dogodek, na katerem raziskovalci na kratko predstavijo svoje raziskave laični publiki, in sicer na čim bolj zanimiv, lahko tudi zabaven način. Predstavitve, ki so v našem primeru omejene na pet minut, ocenjuje občinstvo, ki izbere zmagovalca. Od tod ime »slam«. Mi smo dodali še petčlansko komisijo, v kateri so večinoma znanstveni novinarji, ta prispeva polovico ocene. Tekmovalci si lahko na nastopu pomagajo s pripomočki. Na odru je bilo že vse mogoče, od soda do sadik konoplje in čolna. Vedno pa je na dogodku veliko smeha. K pestrosti in zabavnosti namreč prispevata voditelja, ki predstavita nastopajoče in se kdaj na njihov račun tudi pošalita. Predstavitve na znanstvenem slamu so nekaj podobnega, kot če prijatelju pripoveduješ, kaj počneš v službi kot raziskovalec. Nimaš veliko časa, predvsem pa moraš to povedati dovolj zanimivo in opisno, hkrati pa ravno prav strokovno.
 

Kaj je bil glavni motiv ali povod, da ste jih začeli organizirati?


Za science slam kot zelo priljubljeno obliko komuniciranja znanosti sem prvič slišala od direktorja berlinskega podjetja Wissenschaft im Dialog. Dal mi je nekaj nasvetov glede organizacije, sem pa takrat precej dvomila, da bi bili slovenski raziskovalci pripravljeni stopiti na oder na ta način. Pa me je napotil še na raziskovalko v Cernu, ki je imela izkušnje z nastopi na slamu, in ta me je s svojim navdušenjem rešila večine pomislekov. Dodatna spodbuda je bila zelo uspešna študentska konferenca Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. S takratno predsednico študentskega sveta Majdo Pavlin sva namreč dogodek zastavili malo zunajserijsko: študentje so dobili nalogo, da svoja dela predstavijo v treh minutah, prednje pa smo kot ciljno publiko postavili novinarje. Smo jim pa pred konferenco organizirali delavnico, na kateri so dobili nekaj nasvetov, kako sestaviti zanimivo predstavitev. Prvi slam smo potem organizirali jeseni 2016 in izkazalo se je, da so bili pomisleki neutemeljeni. Zanimanje za dogodek je preseglo pričakovanja, tekmovalci pa sploh! Glas o slovenskem znanstvenem slamu je segel tudi prek meja in povabili so nas k sodelovanju na avstrijskem dogodku v Gradcu. Tja smo poslali zmagovalko »bio slama« leta 2017, Beti Vidmar z biotehniške fakultete, in ker je navdušila publiko, je bila povabljena, da 27. septembra letos kot slovenska predstavnica nastopi na evropskem znanstvenem slamu na Dunaju.
 

Kakšen je odziv znanstvenikov? Se sami prijavijo, jih povabite, jih je težko prepričati?


Raziskovalci se večinoma prijavijo sami, kakšnega tudi nagovorimo. Zgodi se, da je sprva kdo malo zadržan, na koncu pa so vsi navdušeni nad izkušnjo. Pred nastopom se vsi dvakrat dobimo, da povedo svoje ideje o nastopu, in ti sestanki so včasih res pravo doživetje. Krasno je videti mlade, ki si, čeprav gre za tekmovanje, med seboj pomagajo z nasveti in idejami. Lani smo pomislili, da mogoče ni prav, da so lahko nastopajoči le raziskovalci na začetku kariere, zato smo v pozivu k prijavam to omejitev izpustili. In zmagovalec je bil prav profesor z naravoslovnotehniške fakultete, Andrej Šmuc. Na dogodku, ki smo ga organizirali na pobudo biotehniške fakultete ob njihovi 70-letnici, je tudi tedanji dekan, prof. Miha Humar, na koncu predstavil fakulteto v slogu slama in požel velik aplavz.
 

Foto Saša Novak
Foto Saša Novak
Opažate kakšno evolucijo oziroma napredek znanstvenikov pri predstavitvi svojih tem?


Ne bi rekla, da gre za evolucijo pri predstavitvah. Ta sproščenost in navdušenje, ki ga raziskovalci na slamu delijo s publiko, sta očitno v njih. Njihova ustvarjalnost se ob tem le razcveti.
 

Se vam zdi, da je znanstvenikom na splošno težko poljudno in na kratko predstaviti svojo temo?


Da, na splošno je znanstvenikom težko govoriti o svojem delu poljudno in na kratko. Tudi meni. Ko me kdo vpraša, s kakšnimi raziskavami se ukvarjam, imam še vedno težave na hitro poiskati prave stavke, ki bi sogovornika po možnosti spodbudili, da bi si želel slišati več. Pet minut pogovora o razvoju volframskega kompozita za najbolj vroče dele bodoče fuzijske elektrarne je že kar uspeh. Tu pomaga »širša slika«, saj je podrobnejša vsebina raziskav za poslušalca precej nezanimiva.
 

S čim imajo sodelujoči na slamu največje težave, z dolžino, poljudnostjo, dramaturgijo, nastopom v živo?


Raziskovalci smo nastopanja vajeni, saj na znanstvenih srečanjih pogosto predstavljamo svoje delo. Seveda pa je treba zgodbo, ki jo pripovedujemo laični publiki, čisto drugače sestaviti in pred očmi ves čas imeti poslušalca, ki je morda strokovnjak na drugem področju in o tvojem nima pojma. Dolžina nastopa pa je nekaj, kar se da izpiliti. In pet minut niti ni tako malo.
 

Zakaj je takšen način predstavitve znanosti oziroma popularizacije znanosti na splošno pomemben?


Znanstveni slam je samo eden od načinov komuniciranja znanosti, je pa, kot kaže, zelo popularen. S tem se glas o izzivih in dosežkih znanosti širi tudi zunaj našega »mehurčka«, strokovnih krogov. Kadar imamo prenos slama v živo, in tokrat spet bo, pa se ta krog precej razširi in tako še več ljudi izve, zakaj je vredno davkoplačevalski denar vlagati v znanost.

Preberite še:

Komentarji: