Voyager 2 je vstopil v medzvezdni prostor
Človeštvo ima še drugo plovilo v medzvezdnem prostoru. Voyager 2 je vanj vstopil 5. novembra, so sporočili iz Nase. A še dolgo bo potoval, da bo zapustil Osončje.
Odpri galerijo
Ilustracija, kjer sta Voyager 1 in Voyager 2. Nahajata se zunaj zaščitnega mehurčka, ki ga ustvarja naše Sonce. FOTO: NASA/JPL-Caltech
Voyager 2 se je pridružil svojemu bratu dvojčku v prostoru med zvezdami. »Drugič v zgodovini je predmet, ki je delo človeških rok, dosegel medzvezdni prostor. Sonda Voyager 2 je izstopila iz heliosfere, zaščitnega mehurčka delcev in magnetnega polja, ki ga ustvarja naše Sonce,« so sporočili iz Nasinega tehnološkega inštituta za reaktivni pogon (JPL).
Znanstveniki so s primerjavo podatkov ugotovili, da je zunanji rob heliosfere prestopil 5. novembra. To je meja – heliopavza –, kjer se srečajo vroči Sončev veter in hladni delci medzvezdnega prostora. Voyager 1 je to mejo dosegel avgusta 2012, a v nasprotju z njim ima Voyager 2 delujoče znanstvene instrumente, ki bodo postregli s prvimi opazovanji tega dvorišča v medzvezdni prostor.
Po podatkih JPL je sonda trenutno od Zemlje oddaljena 18 milijard kilometrov. Natančno razdaljo v realnem času lahko spremljate TUKAJ. Z njo še vedno lahko komunicirajo, a informacije s sonde, čeprav potujejo s hitrostjo svetlobe, trdna tla domačega planeta dosežejo šele po okoli 16 urah in pol. Za primerjavo, svetloba s Sonca do Zemlje potuje osem minut.
Najmočnejše dokaze, da je Voyager zapustil heliosfero, je na Zemljo posredoval instrument za merjenje plazme – PLS, ki je na sestrski sondi prenehal delovati že leta 1980. Do pred kratkim je Voyager 2 zaznaval delce, ki jih v svojo bližnjo in daljno okolico pošilja Sonce. Ta tako imenovani Sončev veter ustvarja mehurček – heliosfero –, ki zaokroža naše planete v Osončju. V zadnjem času je instrument zaznal velik upad hitrosti delcev Sončevega vetra. Po 5. novembru pa jih PLS ni zaznaval več, zato so znanstveniki prepričani, da je sonda zapustila heliosfero, so poudarili pri JPL.
»Na programu Voyager se počutim kot res velik raziskovalec, saj je vse, kar vidimo, novo,« je povedal John Richardson, vodja raziskav podatkov instrumenta PLS. »Čeprav je Voyager 1 heliopavzo prepotoval že leta 2012, je to storil na drugem kraju v drugačnem času in brez podatkov instrumenta PLS. Tako zdaj vidimo stvari, ki jih nihče ni videl še nikoli.«
Dodatne dokaze za trditev, da je v medzvezdni prostor vstopila še sonda s številko 2, je ekipa znanstvenikov pridobila še z instrumentov za merjenje kozmičnih žarkov, za merjenje nabitih delcev z nizko energijo in magnetometra.
»Ogromno se moramo še naučiti o regiji v medzvezdnem prostoru tik za heliopavzo,« je poudaril Ed Stone, vodja projekta na Caltechu.
»Voyager ima zelo posebno mesto pri nas v floti sond, ki preučujejo Sonce,« je poudarila Nicola Fox, direktorica oddelka za heliofiziko pri Nasi. »Naše študije se začnejo pri Soncu in se nadaljujejo pri vsem, česar se je Sončev veter dotaknil. Da nam zdaj Voyager pošilja podatke o robu, kjer ima Sonce še nekaj vpliva, nam daje vpogled brez primere v neraziskano območje.«
Obe sondi sta zapustili heliosfero, a kot poudarjajo pri JPL, nista še zapustili Osončja in ga še nekaj časa ne bosta. Meja Osončja ni jasno določena, ve pa se, da leži za zunanjim robom Oortovega oblaka, kjer so majhni nebesni delci, ki so še pod vplivom Sončeve gravitacije. Širina tega oblaka ni znana, a znanstveniki ocenjujejo, da se začne pri okoli tisoč astronomskih enotah od Sonca in se širi do okoli 100.000 astronomskih enot od Sonca. Ena enota je približna razdalja med Soncem in Zemljo. Po podatkih JPL bo Voyager 2 potreboval še 300 let, da bo dosegel notranji rob oblaka, in verjetno še okoli 30.000, da ga bo prepotoval.
Voyager 2 so izstreli 20. avgusta 1977, 16 dni pred Voyagerjem 1, in oba sta prepotovala precej več, kot so od njiju pričakovali. V marsičem sta bila prva, v marsičem (za zdaj) tudi edina! Sondi sta bili zgrajeni, da zdržita pet let in obiščeta plinska velikana Jupiter in Saturn. Voyager 2 se lahko pohvali, da je edino plovilo do zdaj, ki je obiskalo vse štiri zunanje planete – Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Skupno sta odkrila tri nove lune pri Jupitru, štiri pri Saturnu, 11 pri Uranu in šest pri Neptunu. Odkrila sta prvi aktivni vulkan zunaj Zemlje na Jupitrovi luni Io, opazila sta znake, da je pod ledenim plaščem Jupitrove lune Evropa ocean, na Satrunovi luni Titan sta našla atmosfero, podobno Zemljini atmosferi, obiskala sta razbrazdano Uranovo luno Mirando in na Neptunovi luni Triton sta bila priči ledenim gejzirjem.
K zvezdam sta ponesla zlati plošči, na katerih so človeške sledi. Za nami bodo morda zaradi njiju ostale, ko nas že dolgo ne bo več.
Znanstveniki so s primerjavo podatkov ugotovili, da je zunanji rob heliosfere prestopil 5. novembra. To je meja – heliopavza –, kjer se srečajo vroči Sončev veter in hladni delci medzvezdnega prostora. Voyager 1 je to mejo dosegel avgusta 2012, a v nasprotju z njim ima Voyager 2 delujoče znanstvene instrumente, ki bodo postregli s prvimi opazovanji tega dvorišča v medzvezdni prostor.
Po podatkih JPL je sonda trenutno od Zemlje oddaljena 18 milijard kilometrov. Natančno razdaljo v realnem času lahko spremljate TUKAJ. Z njo še vedno lahko komunicirajo, a informacije s sonde, čeprav potujejo s hitrostjo svetlobe, trdna tla domačega planeta dosežejo šele po okoli 16 urah in pol. Za primerjavo, svetloba s Sonca do Zemlje potuje osem minut.
Najmočnejše dokaze, da je Voyager zapustil heliosfero, je na Zemljo posredoval instrument za merjenje plazme – PLS, ki je na sestrski sondi prenehal delovati že leta 1980. Do pred kratkim je Voyager 2 zaznaval delce, ki jih v svojo bližnjo in daljno okolico pošilja Sonce. Ta tako imenovani Sončev veter ustvarja mehurček – heliosfero –, ki zaokroža naše planete v Osončju. V zadnjem času je instrument zaznal velik upad hitrosti delcev Sončevega vetra. Po 5. novembru pa jih PLS ni zaznaval več, zato so znanstveniki prepričani, da je sonda zapustila heliosfero, so poudarili pri JPL.
»Na programu Voyager se počutim kot res velik raziskovalec, saj je vse, kar vidimo, novo,« je povedal John Richardson, vodja raziskav podatkov instrumenta PLS. »Čeprav je Voyager 1 heliopavzo prepotoval že leta 2012, je to storil na drugem kraju v drugačnem času in brez podatkov instrumenta PLS. Tako zdaj vidimo stvari, ki jih nihče ni videl še nikoli.«
Grafi prikazujejo, kako je instrument PLS zaznal upad delcev Sončevega vetra. FOTO: NASA/JPL-Caltech/MIT
Dodatne dokaze za trditev, da je v medzvezdni prostor vstopila še sonda s številko 2, je ekipa znanstvenikov pridobila še z instrumentov za merjenje kozmičnih žarkov, za merjenje nabitih delcev z nizko energijo in magnetometra.
»Ogromno se moramo še naučiti o regiji v medzvezdnem prostoru tik za heliopavzo,« je poudaril Ed Stone, vodja projekta na Caltechu.
»Voyager ima zelo posebno mesto pri nas v floti sond, ki preučujejo Sonce,« je poudarila Nicola Fox, direktorica oddelka za heliofiziko pri Nasi. »Naše študije se začnejo pri Soncu in se nadaljujejo pri vsem, česar se je Sončev veter dotaknil. Da nam zdaj Voyager pošilja podatke o robu, kjer ima Sonce še nekaj vpliva, nam daje vpogled brez primere v neraziskano območje.«
Osončja še nista zapustila
Obe sondi sta zapustili heliosfero, a kot poudarjajo pri JPL, nista še zapustili Osončja in ga še nekaj časa ne bosta. Meja Osončja ni jasno določena, ve pa se, da leži za zunanjim robom Oortovega oblaka, kjer so majhni nebesni delci, ki so še pod vplivom Sončeve gravitacije. Širina tega oblaka ni znana, a znanstveniki ocenjujejo, da se začne pri okoli tisoč astronomskih enotah od Sonca in se širi do okoli 100.000 astronomskih enot od Sonca. Ena enota je približna razdalja med Soncem in Zemljo. Po podatkih JPL bo Voyager 2 potreboval še 300 let, da bo dosegel notranji rob oblaka, in verjetno še okoli 30.000, da ga bo prepotoval.
Voyager 2 so izstreli 20. avgusta 1977, 16 dni pred Voyagerjem 1, in oba sta prepotovala precej več, kot so od njiju pričakovali. V marsičem sta bila prva, v marsičem (za zdaj) tudi edina! Sondi sta bili zgrajeni, da zdržita pet let in obiščeta plinska velikana Jupiter in Saturn. Voyager 2 se lahko pohvali, da je edino plovilo do zdaj, ki je obiskalo vse štiri zunanje planete – Jupiter, Saturn, Uran in Neptun. Skupno sta odkrila tri nove lune pri Jupitru, štiri pri Saturnu, 11 pri Uranu in šest pri Neptunu. Odkrila sta prvi aktivni vulkan zunaj Zemlje na Jupitrovi luni Io, opazila sta znake, da je pod ledenim plaščem Jupitrove lune Evropa ocean, na Satrunovi luni Titan sta našla atmosfero, podobno Zemljini atmosferi, obiskala sta razbrazdano Uranovo luno Mirando in na Neptunovi luni Triton sta bila priči ledenim gejzirjem.
K zvezdam sta ponesla zlati plošči, na katerih so človeške sledi. Za nami bodo morda zaradi njiju ostale, ko nas že dolgo ne bo več.
