Za vsako bolezen prav zdaj nekdo išče zdravilo
Pogovor s hematologom in glavnim urednikom znanstvene revije American Journal of Hematology dr. Carlom Brugnaro.
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock
Carlo Brugnara, vodja hematološkega laboratorija v Otroški bolnišnici v Bostonu in profesor patologije na Medicinski fakulteti Univerze Harvard, je od leta 2007 glavni urednik ugledne Ameriške revije za hematologijo (American Journal of Hematology). Na Dunaju sva se srečala na kongresu o redkih boleznih, ki so pogoste tudi na področju hematologije, vede in internistične specializacije, ki proučuje kri in bolezni krvi.
Lastnik revije je Wiley, ena največjih strokovnih založb. Pokrivamo različne teme, na leto objavimo od 150 do 180 prispevkov, prejmemo jih še veliko več. Naši bralci so večinoma klinični strokovnjaki, hematologi, zato si prizadevamo objavljati besedila, ki so lahko koristna pri zdravljenju bolnikov, a tudi članke, ki izhajajo iz osnovne znanosti, iz raziskav, ne iz klinične prakse. Kot odgovorni urednik nenehno iščem ravnovesje.
Zavedamo se, da smo številka dve. Najpomembnejša na tem področju je revija Blood, obstaja pa še nekaj drugih revij z mednarodnim vplivom. Kako vse to deluje? Predstavljajte si, da ste vodja ekipe, ki je opravila zanimivo raziskavo. Rezultate pošljete reviji Blood, tam vam napišejo nekaj pripomb, vas pohvalijo, a zapišejo, da besedila žal ne bodo objavili. Vi upoštevate pripombe in članek pošljete malo manj ugledni reviji. Če je treba, greste še korak navzdol, dokler ne najdete revije, ki vam objavi raziskavo.
Oblika predstavitve rezultatov se v zadnjih treh stoletjih ni veliko spremenila: začne se s povzetkom, uvodom, raziskovalnimi metodami in tako naprej. Morda bi se prakse raziskovanja in objavljanja lahko spremenile, če bi z novimi tehnologijami med poskusi komunicirali z drugimi raziskovalci, ki bi lahko objavljali dodatne prispevke o isti znanstveni temi hkrati z nami, upoštevali komentarje ... To bi bil način spreminjanja tradicionalne predstavitve znanosti. Seveda se takšni pristopi spopadajo s številnimi izzivi, kot je vprašanje intelektualne lastnine. Po drugi strani pa imamo veliko znanstvenih revij, skupaj približno tri milijone, in ni preprosto ločiti, katere objavljajo dobro znanost in katere ne.
Da, vendar je težava to, da bo slabo delo vseeno našlo svoje mesto, čeprav v slabi publikaciji, in postalo del znanstvene literature. Za nekatere revije je pomemben samo zaslužek in služijo na račun objav, čeprav te niso kakovostne. Takšne revije imenujemo plenilske.
Hematologi raziskujejo kri, ki je lahko dostopen material, pa tudi kostni mozeg. Pogosto najprej razvijejo metode zdravljenja krvnih bolezni, nato pa na podlagi teh metod razvijejo metode zdravljenja drugih bolezni. Genetska terapija je zdaj eden najzanimivejših trendov. Tako je mogoče popraviti celice kostnega mozga in bolezen pozdraviti. Na področju genetskih motenj je bil narejen velik napredek, hkrati smo priča razvoju številnih učinkovitih zdravil tudi za redke bolezni. Prepričan sem, da za vsako hematološko bolezen, tudi za najredkejšo, danes nekdo išče zdravilo.
Veliko se lahko naučimo iz hematologije, na primer o tem, kako popravimo celice, kako jih vrnemo v sistem in kako spodbudimo njihovo rast.
Ena od teh je hemofilija, za katero pa je dr. Katherine High razvila novo gensko terapijo in dokazala, da se na ta način lahko zdravi. Pri raku se raziskovalci osredotočajo na imunoterapijo. Njen namen je krepiti naravni obrambni sistem človeka pred boleznijo, navadno s posebno gensko terapijo.
Diseminirani plazmacitom oziroma multipli mielom. Bolnikov je veliko, učinkovite terapije pa še ni. Nasprotni primer je kronična mieloična levkemija, ki prizadene predvsem starejše ljudi, in je z novo generacijo zdravil popolnoma ozdravljiva. Na splošno se bolniki z levkemijo zelo dobro odzivajo na kemoterapijo, obstajajo pa izjeme in imunoterapija je pri tem veliko upanje. Razvija se tudi pristop tako imenovane individualne terapije, pri katerem zdravimo celice vsakega posameznega bolnika na različne načine, ne le z enim zdravilom.
Zgodovina talidomida je primer tega, čemur pravimo repurposing (sprememba namena): že sedanje zdravilo, ali spremenjeno v kombinaciji z drugimi zdravili, se včasih lahko uporabi za druge namene, proti drugi bolezni. To je elegantna pot, saj že obstaja veliko bolnikov, ki so uživali zdravilo, to pomeni, da je znano, kakšni so lahko neželeni učinki. Judah Volkman, moj pokojni kolega na Univerzi Harvard in glavni kirurg v Pediatrični bolnišnici v Bostonu, je bil eden tistih, ki je dokazal, da talidomid in podobne snovi močno vplivajo na angiogenezo. Blokirajo rast krvnih žil in s tem rast in širjenje tumorjev. Volkman je med prvimi zagovarjal klinično uporabo takšnih snovi. Medtem so razvili številna nova zdravila, ki delujejo na rak, tudi na mielom.
Zanje bo verjetno strah vzbujajoče, ko bodo brali o izpadanju las in drugih resnih stranskih učinkih kemoterapije. Vsekakor se jim bo to zdelo kruto in primitivno. Kljub temu upam, da bodo razumeli, da je bila to pot, ki smo jo morali prehoditi do novih, boljših terapij. To je del znanosti.
Brugnara FOTO: Osebni Arhiv Delo
Iz Verone na Harvard
Dr. Carlo Brugnara se je rodil v Italiji, končal medicinsko fakulteto v Veroni, kot mlad zdravnik pa jo je leta 1982 zapustil in začel delati kot raziskovalec na Harvardu.Kako je videti vaše delo odgovornega urednika svetovno znane znanstvene revije o hematologiji?
Lastnik revije je Wiley, ena največjih strokovnih založb. Pokrivamo različne teme, na leto objavimo od 150 do 180 prispevkov, prejmemo jih še veliko več. Naši bralci so večinoma klinični strokovnjaki, hematologi, zato si prizadevamo objavljati besedila, ki so lahko koristna pri zdravljenju bolnikov, a tudi članke, ki izhajajo iz osnovne znanosti, iz raziskav, ne iz klinične prakse. Kot odgovorni urednik nenehno iščem ravnovesje.
Vaš dejavnik znanstvenega vpliva je odličen.
Zavedamo se, da smo številka dve. Najpomembnejša na tem področju je revija Blood, obstaja pa še nekaj drugih revij z mednarodnim vplivom. Kako vse to deluje? Predstavljajte si, da ste vodja ekipe, ki je opravila zanimivo raziskavo. Rezultate pošljete reviji Blood, tam vam napišejo nekaj pripomb, vas pohvalijo, a zapišejo, da besedila žal ne bodo objavili. Vi upoštevate pripombe in članek pošljete malo manj ugledni reviji. Če je treba, greste še korak navzdol, dokler ne najdete revije, ki vam objavi raziskavo.
Tiskana periodika je več sto let star medij za objavljanje rezultatov znanstvenih raziskav. Ta krajina se je zaradi digitalizacije v zadnjih desetletjih močno spremenila, ali ne?
Oblika predstavitve rezultatov se v zadnjih treh stoletjih ni veliko spremenila: začne se s povzetkom, uvodom, raziskovalnimi metodami in tako naprej. Morda bi se prakse raziskovanja in objavljanja lahko spremenile, če bi z novimi tehnologijami med poskusi komunicirali z drugimi raziskovalci, ki bi lahko objavljali dodatne prispevke o isti znanstveni temi hkrati z nami, upoštevali komentarje ... To bi bil način spreminjanja tradicionalne predstavitve znanosti. Seveda se takšni pristopi spopadajo s številnimi izzivi, kot je vprašanje intelektualne lastnine. Po drugi strani pa imamo veliko znanstvenih revij, skupaj približno tri milijone, in ni preprosto ločiti, katere objavljajo dobro znanost in katere ne.
»Morda bi se prakse raziskovanja in objavljanja lahko spremenile, če bi z novimi tehnologijami med poskusi komunicirali z drugimi raziskovalci.«
Ali niste prav zato omenili »kaskade« revij z najboljšimi na vrhu?
Da, vendar je težava to, da bo slabo delo vseeno našlo svoje mesto, čeprav v slabi publikaciji, in postalo del znanstvene literature. Za nekatere revije je pomemben samo zaslužek in služijo na račun objav, čeprav te niso kakovostne. Takšne revije imenujemo plenilske.
Katera so pomembna in zanimiva raziskovalna področja v hematologiji?
Hematologi raziskujejo kri, ki je lahko dostopen material, pa tudi kostni mozeg. Pogosto najprej razvijejo metode zdravljenja krvnih bolezni, nato pa na podlagi teh metod razvijejo metode zdravljenja drugih bolezni. Genetska terapija je zdaj eden najzanimivejših trendov. Tako je mogoče popraviti celice kostnega mozga in bolezen pozdraviti. Na področju genetskih motenj je bil narejen velik napredek, hkrati smo priča razvoju številnih učinkovitih zdravil tudi za redke bolezni. Prepričan sem, da za vsako hematološko bolezen, tudi za najredkejšo, danes nekdo išče zdravilo.
Omenili ste, da tudi specialisti drugih medicinskih ved pozorno spremljajo, kaj se dogaja v hematologiji.
Veliko se lahko naučimo iz hematologije, na primer o tem, kako popravimo celice, kako jih vrnemo v sistem in kako spodbudimo njihovo rast.
Katere so hematološke bolezni, ki imajo še vedno slabo prognozo?
Ena od teh je hemofilija, za katero pa je dr. Katherine High razvila novo gensko terapijo in dokazala, da se na ta način lahko zdravi. Pri raku se raziskovalci osredotočajo na imunoterapijo. Njen namen je krepiti naravni obrambni sistem človeka pred boleznijo, navadno s posebno gensko terapijo.
Katere vrste raka je še posebno težko zdraviti?
Diseminirani plazmacitom oziroma multipli mielom. Bolnikov je veliko, učinkovite terapije pa še ni. Nasprotni primer je kronična mieloična levkemija, ki prizadene predvsem starejše ljudi, in je z novo generacijo zdravil popolnoma ozdravljiva. Na splošno se bolniki z levkemijo zelo dobro odzivajo na kemoterapijo, obstajajo pa izjeme in imunoterapija je pri tem veliko upanje. Razvija se tudi pristop tako imenovane individualne terapije, pri katerem zdravimo celice vsakega posameznega bolnika na različne načine, ne le z enim zdravilom.
»Našim zanamcem se bo verjetno zdelo strah vzbujajoče, ko bodo brali o izpadanju las in drugih resnih stranskih učinkih kemoterapije, a upam, da bodo razumeli, da je bila to pot, ki smo jo morali prehoditi do novih, boljših terapij.«
Ali ni zdravilo talidomid, ki so ga v šestdesetih letih prejšnjega stoletja uporabljali za lajšanje slabosti nosečnic, in pozneje ugotovili, da povzroča hude deformacije novorojencev, zdaj spet v uporabi kot zdravilo za multipli mielom?
Zgodovina talidomida je primer tega, čemur pravimo repurposing (sprememba namena): že sedanje zdravilo, ali spremenjeno v kombinaciji z drugimi zdravili, se včasih lahko uporabi za druge namene, proti drugi bolezni. To je elegantna pot, saj že obstaja veliko bolnikov, ki so uživali zdravilo, to pomeni, da je znano, kakšni so lahko neželeni učinki. Judah Volkman, moj pokojni kolega na Univerzi Harvard in glavni kirurg v Pediatrični bolnišnici v Bostonu, je bil eden tistih, ki je dokazal, da talidomid in podobne snovi močno vplivajo na angiogenezo. Blokirajo rast krvnih žil in s tem rast in širjenje tumorjev. Volkman je med prvimi zagovarjal klinično uporabo takšnih snovi. Medtem so razvili številna nova zdravila, ki delujejo na rak, tudi na mielom.
Ko berem medicinske revije iz 19. stoletja, velikokrat pomislim, kako malo so, z današnjega vidika, takrat vedeli avtorji, ugledni medicinski znanstveniki. Se bojite, da bodo vaši vnuki razmišljali o vas in vaših sodelavcih podobno, ko bodo obračali liste številk Ameriške revije za hematologijo iz prvega in drugega desetletja 21. stoletja?
Zanje bo verjetno strah vzbujajoče, ko bodo brali o izpadanju las in drugih resnih stranskih učinkih kemoterapije. Vsekakor se jim bo to zdelo kruto in primitivno. Kljub temu upam, da bodo razumeli, da je bila to pot, ki smo jo morali prehoditi do novih, boljših terapij. To je del znanosti.
