Zakaj problemov nikoli ne zmanjka?
Če si že na začetku reševanja problema ne postavimo jasnih ciljev, se lahko zgodi, da ne bomo opazili, kdaj je osnovni problem rešen.
Odpri galerijo
Problemov nekaterim nikoli ne zmanjka. Ste tudi vi med temi? FOTO: Shutterstock
Zoprna značilnost problemov je, da jih nikoli ne zmanjka. Prav tako imajo navado, da ne izginejo, naj se še tako trudimo, da bi jih rešili. Da ne gre samo za občutek, so zdaj potrdili raziskovalci s harvardske univerze.
V izhodišču raziskave so si zamislili hipotetično situacijo, v kateri skupina prostovoljcev skrbi za red v svojem delu mesta. Ko opazijo hujšo kršitev zakona, na primer vlom, pretep ali krajo, pokličejo policijo. Čez čas njihova prizadevanja obrodijo sadove in stopnja kriminalitete pade. Skupina se znajde pred dilemo: ali počivati na lovorikah ali nadaljevati svoje delo.
Znanstveniki so se raziskave lotili, ker so predvidevali, da se bo zgodilo drugo – da bodo prostovoljci raje kot lenarili spremenili pogled na stopnjo resnosti prestopka in še naprej klicali policijo, tokrat zaradi prestopkov, ki so se jim še pred časom zdeli povsem sprejemljivi; na primer prečkanje ceste pri rdeči luči, beračenje in podobno.
Večina se nas lahko vživi v podobne situacije, ko problemov na videz nikoli ne rešimo, ker jih ves čas zastavljamo na novo. Kako naj namreč ocenimo svoj uspeh pri reševanju problema, ko pa ves čas spreminjamo cilj njegove rešitve.
Harvardska ekipa se je raziskave lotila z nizom nalog, ki so jih dali skupini prostovoljcev. Pri prvi so morali med slikami obrazov izbrati tiste, za katere se jim je zdelo, da jih ogrožajo. Ko so po nekaj ponovitvah zmanjšali število »jeznih« obrazov, so se prostovoljci po pričakovanjih »začeli bati« vedno bolj »nedolžnih« obrazov.
Pri še bolj bazični nalogi je poskusna skupina izbirala modre like. Ko je v drugem delu teh zmanjkalo, so se jim modre barve zdeli vedno bolj vijolični liki. Izbira se je spremenila tudi, ko so jim obljubili denarno nagrado, če pri izbirah ostanejo konsistentni.
Ker so raziskovalci hoteli izključiti možnost, da na rezultate vpliva kakšna nerodna lastnost vidnega centra, so morali prostovoljci pri zadnji nalogi ocenjevati znanstvene študije in se odločati med etičnimi in neetičnimi možnostmi.
Raziskovalci so predvidevali, da bodo na etiki temelječe vrednostne ocene bolj trdne, a so na svoje presenečenje opazili podoben vzorec: ko so testni skupini v drugem delu kazali vse manj neetičnih študij, so prostovoljci povečali občutljivost in se jim je vse več študij zdelo nesprejemljivih.
Po mnenju kognitivnih psihologov in nevroznanstvenikov je takšno vedenje posledica tega, da možgani pri obdelavi informacij neposredne impulze ves čas postavljajo v okvir dogodkov, ki so se zgodili v bližnji preteklosti. Ko se odločajo, ali je obraz nevaren ali ne, ga torej ne primerjajo z vsemi obrazi, temveč samo z nedavno zaznanimi oziroma s povprečno agresivnostjo nedavno zaznanih obrazov.
Skupina s Harvarda je potrdila domneve, saj so se prostovoljcem med razmeroma miroljubnimi obrazi že na prvi pogled povsem nedolžne poteze zazdele grozeče. Izkazalo se je, da možgani pri relativnih primerjavah porabijo manj energije kot pri absolutnih. Rezultati so tako posledica lenobnosti možganov oziroma raje recimo njihovega racionalnega upravljanja z energijo. Izkušnje so namreč pokazale, da relativne primerjave zadostujejo v večini življenjskih situacij.
A v primeru prostovoljcev, ki skrbijo za red, relativne primerjave pomenijo, da ljudje nikoli zares ne rešijo problema, saj opažajo vedno nove prekrške tudi po tem, ko je njihovo mesto zelo miroljubno v primerjavi z okoliškimi. Tako seveda ne morejo uživati v sadovih svojega dela, zato so se raziskovalci vprašali, kako bi lahko ljudje zavestno sprejemali bolj konsistentne odločitve, temelječe na absolutnih primerjavah, kadar bi ocenili, da je to potrebno.
Ker do končnih odgovorov še niso prišli, za začetek svetujejo, da pri odločitvah, kjer je pomembna konsistentnost, čim bolj natančno določimo kategorije. Pri varuhih javnega reda in miru iz raziskave bi to pomenilo, da ob začetku dela natančno določijo prestopke, ki jih bodo prijavljali policiji. V nasprotnem primeru se dobronamerni državljani lahko hitro spremenijo v pretirano sumničave ovaduhe, njihovi nedolžni sosedje pa v verjetne kršitelje reda in miru.
V izhodišču raziskave so si zamislili hipotetično situacijo, v kateri skupina prostovoljcev skrbi za red v svojem delu mesta. Ko opazijo hujšo kršitev zakona, na primer vlom, pretep ali krajo, pokličejo policijo. Čez čas njihova prizadevanja obrodijo sadove in stopnja kriminalitete pade. Skupina se znajde pred dilemo: ali počivati na lovorikah ali nadaljevati svoje delo.
Znanstveniki so se raziskave lotili, ker so predvidevali, da se bo zgodilo drugo – da bodo prostovoljci raje kot lenarili spremenili pogled na stopnjo resnosti prestopka in še naprej klicali policijo, tokrat zaradi prestopkov, ki so se jim še pred časom zdeli povsem sprejemljivi; na primer prečkanje ceste pri rdeči luči, beračenje in podobno.
Večina se nas lahko vživi v podobne situacije, ko problemov na videz nikoli ne rešimo, ker jih ves čas zastavljamo na novo. Kako naj namreč ocenimo svoj uspeh pri reševanju problema, ko pa ves čas spreminjamo cilj njegove rešitve.
V iskanju težav
Relativne primerjave možganov pomenijo, da ljudje nikoli zares ne rešimo problema. FOTO: Tadej Regent
Pri še bolj bazični nalogi je poskusna skupina izbirala modre like. Ko je v drugem delu teh zmanjkalo, so se jim modre barve zdeli vedno bolj vijolični liki. Izbira se je spremenila tudi, ko so jim obljubili denarno nagrado, če pri izbirah ostanejo konsistentni.
Ker so raziskovalci hoteli izključiti možnost, da na rezultate vpliva kakšna nerodna lastnost vidnega centra, so morali prostovoljci pri zadnji nalogi ocenjevati znanstvene študije in se odločati med etičnimi in neetičnimi možnostmi.
Raziskovalci so predvidevali, da bodo na etiki temelječe vrednostne ocene bolj trdne, a so na svoje presenečenje opazili podoben vzorec: ko so testni skupini v drugem delu kazali vse manj neetičnih študij, so prostovoljci povečali občutljivost in se jim je vse več študij zdelo nesprejemljivih.
Možgani radi primerjajo
Po mnenju kognitivnih psihologov in nevroznanstvenikov je takšno vedenje posledica tega, da možgani pri obdelavi informacij neposredne impulze ves čas postavljajo v okvir dogodkov, ki so se zgodili v bližnji preteklosti. Ko se odločajo, ali je obraz nevaren ali ne, ga torej ne primerjajo z vsemi obrazi, temveč samo z nedavno zaznanimi oziroma s povprečno agresivnostjo nedavno zaznanih obrazov.
Skupina s Harvarda je potrdila domneve, saj so se prostovoljcem med razmeroma miroljubnimi obrazi že na prvi pogled povsem nedolžne poteze zazdele grozeče. Izkazalo se je, da možgani pri relativnih primerjavah porabijo manj energije kot pri absolutnih. Rezultati so tako posledica lenobnosti možganov oziroma raje recimo njihovega racionalnega upravljanja z energijo. Izkušnje so namreč pokazale, da relativne primerjave zadostujejo v večini življenjskih situacij.
Med reševanjem problema spreminjamo pogled na rešitev.
Možgani raje primerjajo z nedavnimi dogodki kot s celoto.
Razlog za takšno delovanje je racionaliziranje porabe energije.
Možgani raje primerjajo z nedavnimi dogodki kot s celoto.
Razlog za takšno delovanje je racionaliziranje porabe energije.
Zavestno določanje ciljev
A v primeru prostovoljcev, ki skrbijo za red, relativne primerjave pomenijo, da ljudje nikoli zares ne rešijo problema, saj opažajo vedno nove prekrške tudi po tem, ko je njihovo mesto zelo miroljubno v primerjavi z okoliškimi. Tako seveda ne morejo uživati v sadovih svojega dela, zato so se raziskovalci vprašali, kako bi lahko ljudje zavestno sprejemali bolj konsistentne odločitve, temelječe na absolutnih primerjavah, kadar bi ocenili, da je to potrebno.
Ker do končnih odgovorov še niso prišli, za začetek svetujejo, da pri odločitvah, kjer je pomembna konsistentnost, čim bolj natančno določimo kategorije. Pri varuhih javnega reda in miru iz raziskave bi to pomenilo, da ob začetku dela natančno določijo prestopke, ki jih bodo prijavljali policiji. V nasprotnem primeru se dobronamerni državljani lahko hitro spremenijo v pretirano sumničave ovaduhe, njihovi nedolžni sosedje pa v verjetne kršitelje reda in miru.
