Tiskane izdaje
Število analiziranih lokusov (točk) v jedrni DNK je lahko različno, manjšina od 140 tisoč moških v sicer največji tovrstni ameriški svetovni spletni bazi (www.ysearch.org), javnosti dostopni od leta 2000 naprej, ima analiziranih že tudi več kot 60 lokusov. Okrog 80 odstotkov od 31 tisoč Y-DNK haplotipov iz 134 držav v bazi SMGF (www.smgf.org), upravlja jo istoimenska neprofitna organizaciji iz Salt Lake Cityja, ustanovljena leta 1999, ima analizirane vrednosti na 34 lokusih. Nemška YHRD (www.yhrd.org) deluje od leta 2000, podatkovna baza pa nudi vpogled v Y-DNK haplotipe 65 tisoč ljudi iz 517 populacij (97 odstotkov od teh ima podatke na 9 lokusih; oktober 2008). Veliko držav v slednji bazi je zastopanih z več kraji, nekatere le z glavnim mestom, zato podatki kažejo bolj na trend in splošno sliko. Njena vrednost je v velikem številu vzorcev iz posameznih krajev in območij (Gdansk 939, Ljubljana 180). Češka, Poljska, Rusija, Nemčija, Italija, Kitajska so tako zastopane z veliko kraji, denimo Slovaška, Hrvaška, Srbija pa le z glavnim oziroma enim mestom.
Na spletnih straneh je že veliko podatkov ter javno dostopnih tabel s haplotipi (posameznikov dedni zapis) in odstotkom genetskih skupin (podobni haplotipi so umeščeni v isto genetsko skupino) v posameznih državah, pokrajinah, krajih. Mnoge urejajo laiki, a zato niso nič manj zanesljivi. Pogosto ljudje sami želijo sodelovati s svojim imenom, priimkom, krajem bivališča in DNK rezultati. Kje so podatki za slovenske Y-DNK haplotipe? V SMGF hranijo od 100-200 slovenskih tovrstnih haplotipov, precej manj jih je v bazi Ysearch, kjer pa so podatki hitro in neposredno dostopni. V bazi YHRD jih je anonimno hranjenih 180, vključno s 121, ki so jih Šterlinko et al. leta 2001 objavili v reviji FSI (št. 120). Na spletu še nisem zasledila strani, kjer bi Slovenci obdelovali in komentirali te podatke s takšnim navdušenjem in nazorno kot počenjajo to v nekaterih zahodnih, v tem pogledu gotovo, razvitejših državah.
Kdo smo torej Slovenci?
Slovenci smo potomci mnogih ljudstev. Glede na zadnje genetske raziskave imamo večinsko tesne genetske vezi predvsem s tako imenovano zahodno slovansko skupino. Na podlagi vztrajne in nekajletne analize vrednosti na 9 lokusih 312 slovenskih haplotipov iz omenjenih baz, 86,43 odstotka Slovencev nosi moške genetske skupine (R1a, R1b, I1, I2a, I2b), ki so v Evropo prišle v paleolitiku ter le 13,45 odstotka neolitske in postneolitske E3b, J, G, T, L in H.
V genetski sliki Slovencev prevladujeta skupini I2a ter R1a. Prvo nosi približno 21,79 odstotka in drugo 37,18 odstotka moških. I2a naj bi nastala na jadranskem delu Balkana in se po zadnji ledeni dobi razširila po Evropi. Kandidati za območje nastanka R1a pred 17 tisoč leti (morda celo bistveno prej) pa so: Severna Indija, Pakistan, vzhodni Iran, Afganistan, zahodni Kavkaz, Ukrajina. Prvo povezujejo predvsem s kulturo Gravetian. Danes jo je največ na nekaterih južnih otokih Hrvaške - več kot 60 odstotkov, v Srbiji, BiH, razmeroma veliko pa tudi Bolgariji in Belorusiji. Drugo povezujejo z Indo-Arijci ter s kulturo Kurgan (3000 pr.n.št), vendar ne izključno, saj so jo do danes našli v več kot 30 odstotkih v vseh kastah severne Indije, nosi jo 68 odstotkov Iškašimov, več kot 50 odstotkov Paštunov, prisotna je pri Dravidih in še mnogih Indijcih, prebivalcih centralne in zahodne Azije, pri Slovanih, predvsem vzhodnih in zahodnih, kjer najde svoj vrh pri Sorbih in prebivalcih južne Litve (pri obeh več kot 60 odstotkov).
Smo zelo pisana druščina ljudi, ki si bolj ali manj daljne ali bližnje prednike delimo tako rekoč s prebivalci vsega sveta, vendar znotraj I2 ter R1a prevladujejo severovzhodne genetske vezi, predvsem s Poljaki iz okolice Bydgoszca, Gdanska, Vroclava, Nemci iz okolice Chemnitza, Berlina, Brandenburga, z Rusi iz Vladivostoka ter Novgoroda, s Slovaki iz Bratislave ter Čehi iz Prage. V Nemčiji delno izstopajo še Stuttgart, Baden z okolico, Švabska jura ter Bavarska (v R1a in R1b). V R1a in I1 smo si sorodni s Skandinavci, v R1a predvsem z Norvežani, v I1 bolj s Švedi ter Nemci. Skupina I1 ima dve podskupini. Prva je vezana na anglosaški krog (ta pri Slovencih izrazito prevladuje) druga pa na že omenjeni nordijski krog. Z našimi zahodnimi sosedi Italijani smo si z izrazito zahodnoevropskim R1b sorodni predvsem s prebivalci Lombardije, največ skupnih R1b haplotipov pa si delimo s prebivalci severne in osrednje Portugalske ter že omenjenih mejnih področij Poljske in Nemčije. Z Makedonci smo si sorodni v nekaterih R1a haplotipih ter predvsem v vzhodnoafriško južnobalkanskem E3b-V13, v katerem se jim pridruži Sarajevo. S prebivalci Mostarja, Zagreba, Novega Sada si delimo veliko I2 haplotipov, z Makedonci, Italijani, Čehi, Nemci in Britanci si delimo neolitske in postneolitske severno anatolske J2 haplotipe. Z Makedonci, Italijani, Nemci in Britanci, Romuni, Madžari in Poljaki si delimo E3b, ki je skupaj z J2b z juga Balkana dosegel ostalo Evropo šele v bronasti dobi ... Neolitske G haplotipe si delimo z Italijani, Nemci, Britanci, Čehi, prebivalci Kavkaza ter Portugalci. Edini trije slovenski L haplotipi so unikatni, dva T haplotipa pa sta do zdaj najdena še v Avstriji, Nemčiji, Italiji ter Argentini in Kolumbiji.
Tudi jezikovna sorodnost
Indo-Arijci in predniki Slovanov naj bi se po najnovejših podatkih ločili pred 8 tisoč leti in tudi velika jezikovna sorodnost med jezikom, v katerem je bila napisana Rigveda, na območju Pandžba (1100-1700 pr.n.št.) in slovanskimi (predvsem slovenskim! Glej: dr. Snejina Sonina: Korenine slovenskega naroda, 2008) jeziki, kaže na globoko povezavo med nami. Hipoteza o Venetih iz vzhodne Evrope, ki naj bi dosegli Indijo, ne zdrži. Med Slovani je zelo prisotna genetska skupina I, ki pa je med Indijci ni. Slovenci in Indijci si v raziskanem vzorcu pomenljivo delimo le haplotipe znotraj skupine R1a. 37,18 odstotka Slovencev nosi 57 različnih R1a haplotipov in 24 od njih jih delimo z Indijci. Tako okrog 23,48 odstotka Slovencev nosi haplotipe R1a, ki jih nosijo tudi Indijci. Še najbolj sorodni do zdaj so nam Gurajati iz Himačal Pradeša in predvsem prebivalci sosednjega Pandžaba (Jat Sikhi). Kar 14,81 odstotka slednjih nosi pet »slovenskih« haplotipov, ki so jih vse našli tudi pri 11,58 odstotka prebivalcih Bratislave (Slovenija 8,97 odstotka), pri 6,08 odstotka prebivalcih Vladivostoka na skrajnem vzhodu Rusije, 5,35 odstotka prebivalcih Bydgoszca, 4,47 odstotka Gdanska, 3,93 odstotka Indo-Pakistancih v Angliji ter pri 3,19 odstotka prebivalcih Prage. Med 20 najpogostejših haplotipov v Pandžabu in Bratislavi se jih je od omenjenih pet uvrstilo kar štiri. Tudi jezikovno je po Vinku Vodopivcu glede na število podobnih besed slovenščini, ki je po njegovem najstarejši slovanski jezik, še najbolj podobna slovaščina (Korenine slovenskega naroda, 2004).
Nesporno smo Slovenci potomci različnih ljudstev skupnega afriškega prednika (200 tisoč let nazaj). Nosimo tako gene prvega človeka z R1a mutacijo nekje med Ukrajino in Indijskim podkontinentom kot skupnega prednika Slovanov in Indo-Arijcev pa kamenodobnih staroselcev Balkana, še starejših kromanjoncev in iz njih kasnejših keltskih plemen. Z zahoda pa germanskih in njihovih potomcev pa tudi anatolskih poljedelcev ter južnobalkanskih bronastodobnih in antičnih priseljencev. Morda obstaja globlja krvna vez tudi med starodavnimi Veneti vzdolž jantarske poti in današnjimi Slovenci. Dejstvo je, da smo si po moški genetski liniji Slovenci ter današnji prebivalci v prispevku omenjenih območij Poljske in Nemčije, porečja Visle, Slovaške, Češke, razmeroma veliko celo Novgoroda (Slovensk, Slovieni) in Vladivostoka (R1a) pomenljivo sorodni.
Naša zgodovina je zanesljivo najbolje zabeležena v naših genih. Raziščimo jo!
Iz četrtkove izdaje Dela.
