Tiskane izdaje
Uspešni raziskovalec dr. Jernej Zupanc je eden najbolj samozavestnih mladih mož, kar sem jih kdaj srečala v slovenski znanosti. Govori brez dlake na jeziku. To je dokazal tudi na zadnji seji sveta za znanost in tehnologijo (gradivo predstavljeno na seji), kamor ga je povabil prof. dr. Roman Jerala.
Dr. Zupanc je ob omenjeni priložnosti vzbudil pozornost s svojo nazorno predstavitvijo razlogov, zaradi katerih pri nas izgubljamo najbolj izobražene in nadarjene raziskovalce. Po njegovih besedah imamo pri nas na eni strani zelo obsežen sistem podpore doktorskemu študiju, povsem drugače pa je ob koncu doktorata: »Takrat zanje skoraj ni delovnih mest v znanosti, prav tako so minimalne možnosti, da mladi raziskovalci po doktorskem študiju pridejo do lastnih projektov.«
»Sposobnosti ljudi znotraj vsake generacije so približno enako porazdeljene. Zato bi bilo treba zagotoviti, da so proračunskega financiranja deležni najbolj izjemni med njimi. Pri nas tega ravnotežja ni. Stare generacije so si priskrbele stalno financiranje, ki se jim ga skoraj ne da vzeti – tudi če iz njihovega raziskovanja ni rezultatov,« je bil na seji SZT oster dr. Zupanc, v pogovoru za Na poti do diplome pa je ta svoja stališča, ki jih menda deli s številnimi vrstniki iz raziskovalne sfere, podrobneje pojasnil.
Kot pravi, gredo mladi v doktorski študij iz različnih razlogov. »Nekateri se za ta študij odločijo preprosto zato, ker ne najdejo dela. V tem primeru ima ta študij vlogo socialnega korektiva, kar verjetno ni njegov namen. Vsekakor je status mladega raziskovalca eden najboljših statusov, ki ga lahko v slovenski znanosti dobiš takoj po diplomi. Si zaposlen, tvoj študij je zate brezplačen, imaš denar za raziskave, lahko potuješ ... V moji generacija so bila za doktorski študij na voljo štiri leta in pol, zdaj pa leto manj, kar verjetno negativno vpliva na kakovost doktoratov. Dostop do statusa mladega raziskovalca je precej omejen – na leto ga lahko zdaj dobi okrog 160 diplomantov, kandidatov pa je bistveno več. Pri nas obstajajo še druge možnosti za državno financiranje doktorskega študija. S tem mislim predvsem na inovativne sheme, kjer doktorski študij letno financiramo še dodatnim 600 do 700 doktorandom.«
Zaradi vsega tega se je, pravi Zupanc, število doktorskih študentov zelo povečalo. »Leta 2004 jih je bilo samo okrog tisoč, leta 2011 pa že več kot 4000. Glede na to, da je število potencialnih mentorjev v vsem tem času ostalo približno enako, sam resno dvomim, da je enako kakovosten ostal tudi doktorski študij.
Starejši raziskovalci so si priskrbeli stalno financiranje, mlajši težko ostanejo v domači znanosti
Slabši del pride pozneje. »Obstaja prepad med doktorskim študijem in med tistim, kar pri nas pripada predvsem starejši generaciji raziskovalcev. Četudi je zaželeno, da se po doktoratu raziskovalci nekaj let izpopolnjujejo v tujini, sistem slovenskega financiranja znanosti ni naklonjen njihovi vrnitvi« Razloge za omenjeno neskladje Zupanc vidi predvsem v obstoječem programskem in projektnem financiranju.
»Mlajšim so na razpolago dejansko samo projekti, ki jih je zadnje časevedno manj, do njih se je treba prebiti skozi ostro konkurenco, začetek financiranja pa se odlaga dolge mesece. Pri zadnjem razpisu v letu 2011 je bilo prijavljenih 752 navadnih projektov in 274 podoktorskih, izbran pa je bil le približno vsak deseti. V letu 2012 zaradi varčevanja na primer sploh ni bilo razpisa za projekte. S tako ostro selekcijo za razdeljevanje javnega denarja sicer ne bi bilo nič narobe, če ne bi obstajal tudi vzporeden, veliko manj selektiven način. Temu drugemu se pri nas reče programsko financiranje, do njega raziskovalci, mlajši od 45 let, tako rekoč nimamo dostopa. Programe, katerih vrednost je letno več sto tisoč evrov, skupaj pa obsegajo skoraj 35 odstotkov proračuna ARRS, že dolgo držijo isti starejši raziskovalci.«
Zupanc poudarja, da so programi nastali leta 1999. Zaradi želje po stalnem financiranju znanosti so nekatere takratne tekoče projekte spremenili v programe. »Osebno se seveda strinjam z obstojem programov, saj mora obstajati neka kontinuiteta. Ne strinjam pa se s tem, kako se ta izvaja. Po prvotni razdelitvi so programi večinoma ostali zaprti in do njih ne pride nihče z novim programom, ki bi konkuriral tekočim. Nov bi se lahko uveljavil hipotetično, če bi kakšen program ukinili. To pa se tako rekoč nikoli ne zgodi. Na zadnjem razpisu za financiranje je bilo podaljšanih 59 izmed 60 programov! Ocene se upoštevajo le pri podaljševanju programa: če so ocenjeni kot odlični, financirajo šest let, če pa so ocenjeni zelo slabo, za tri leta. Pri tem je tudi postopek recenzije programov manj rigorozen kot pri projektih.«
Naš sogovornik sicer vidi rešitev: »V prihodnjih letih bi morali na novo oblikovati programe, za nosilce katerih bi se lahko prijavili vsi slovenski znanstveniki, predvsem tisti, ki jih zdaj po doktoratu »naganjamo« v tujino. Pred tem se moramo dogovoriti za smernice, na podlagi katerih bomo znanost prioritetno financirali. Tako bomo ohranili prioritetno kontinuiteto, hkrati pa imeli sodobne programe, ne pa petnajst let starih. S tem bomo dosegli, da jih bodo vodili dejansko najboljši ljudje, in ne zgolj tisti, ki so bili zraven pri njihovem nastanku.«
Dr. Zupanc je odgovoril tudi na naše vprašanje, kaj misli o napovedi resornega ministra Žige Turka, da bodo z delom dodatnih proračunskih sredstev podprli mlade raziskovalce. »Ta napovedana finančna injekcija se mi zdi zgolj obliž na rano. Bolje bi bilo, če bi se zadev lotili sistemsko in pri tem ustrezno uporabili instrumente, ki so že na voljo v naši javni raziskovalni agenciji.«
Mladi se prilagajajo divjemu zahodu ...
Raziskovalec, ki je nedavno stopil v tretje desetletje, smatra, da pripada ipsilon generaciji. »Ta generacija je prehodna, soočena je s tem, da so se pravila, ki so veljala in s katerimi smo mi odraščali, veljala pa so tudi za našo vzgojo in izobraževanje, v zelo kratkem času zlomila. Nastal je divji zahod, ki se zaenkrat starejših veliko manj dotakne kot nas. Zdaj v družbi veljajo nova pravila, ki se jim mladi prilagajamo. Na nek način smo veliko bolj sami odgovorni za svojo usodo, kar pa ni nujno le slabo.«
Morda bo dr. Jernej Zupanc kdaj pri tem še bolj aktivno sodeloval kot doslej, saj ne skriva, da ga zelo mika znanstvena politika. »To je področje, kjer se sreča mnogo interesov. Zdi se mi potrebno, da nekdo, ki od blizu doživlja te stvari, nanje opozori tudi širšo javnost.«
