Živi mrtvi možgani
Znanstveniki že leta poskušajo ohraniti žive možgane živali, potem ko jim preneha biti srce, nevroznanstvenik Nenad Šestan je poskusil korak naprej, ali je torej možno oživiti možgane nekaj ur po smrti.
Odpri galerijo
Delno so oživili nekatere funkcije možganskih celic štiri ure mrtvih možganov prašičev. FOTO: Mavric Pivk
Je možganska smrt res konec? Ameriški znanstveniki so v iskanju odgovora na to vprašanje delno »oživili« možgane 32 prašičev, ki so bili mrtvi štiri ure. Raziskava odpira nova vrata v zdravljenje glavnega »računalnika« živih bitij, hkrati pa pretresa samo definicijo smrti, saj kaže, da je smrt možganskih celic lahko upočasnjena in da so nekatere povezave lahko znova vzpostavljene nekaj ur po smrti.
V poskusu jim nikakor ni uspelo povrniti zavesti, tako da vsekakor še vedno lahko govorimo o mrtvih možganih, pa kljub vsemu obuditev nekaterih celic odpira etična vprašanja in vprašanja okoli definicije smrti, ki je, denimo, pomembna pri odvzemu organov za presaditev, navajajo v reviji Nature, kjer so objavili izsledke.
Raziskovalci medicinske fakultete Yale so razvili poseben sistem, imenovan BrainEx. Skozi možganske celice so v sistem spustili toplo sintetično kri z mešanico kisika in zdravil za upočasnjevanje propadanja celic. Prašičji možgani so bili na sistem priključeni šest ur in v tem času so se aktivirale nekatere glavne funkcije, in sicer sposobnosti celic, da proizvajajo energijo in odplakujejo odpadni material, kar je pomagalo ohranjati strukturo možganov, pišejo v Nature. Sistem posnema normalen pretok krvi. Mešanica je vsebovala tudi kemikalije, ki so preprečevale poškodbe in zavirale, da bi se vzpostavila električna aktivnost možganov. To so vseskozi spremljali in bili tudi pripravljeni z anestetikom, če bi možgani začeli pridobivati zavest, še dodajajo v znanstveni reviji.
Raziskovalci za poskus niso ubili nobene živali. Glave prašičev so, kot poudarjajo pri National Geographicu, pridobili iz mesnopredelovalne industrije v Connecticutu, potem ko so prašiče zaklali za meso. Možgani v poskusu torej niso pokazali znakov o delovanju zapletenih nevronskih povezav, ki so nujne za zavedanje. »Po klinični definiciji ni šlo za žive možgane,« izpostavi Nenad Šestan, hrvaški nevroznanstvenik z univerze Yale.
Je pa novi sistem možgane ohranjal v precej boljši kondiciji, kot če bi jih pustili razpadati. Iz zmesi sintetične krvi so celice črpale kisik in glukozo tudi šest ur. Struktura celic se je ohranila, v kontrolni skupini možganov, ki niso prejeli enake zmesi, so te celice v enakem času že propadle. Ugotovili so še, da so posamezni nevroni bili še sposobni prenašati signale, a še zdaleč ne po celotnih možganih. Za to bi, kot menijo raziskovalci, morda potrebovali nekakšen električen šok, prav tako bi verjetno morali biti v sistemu več ur, da bi se pozdravile vse celice, ki so propadle v času brez kisika. Šestan takšnega poskusa ne načrtuje, ampak želi preveriti, koliko časa lahko možgani delno živijo zunaj telesa. Sistem BrainEx še zdaleč ni pripravljen za uporabo na človeških možganih.
»Večino človeške zgodovine je bila smrt zelo preprosta. Zdaj pa se lahko sprašujemo, kaj pravzaprav je nepovratno,« za Nature pove Christof Koch, vodja znanstvenikov z inštituta za nevroznanost v Seattlu. V večini držav je oseba razglašena za mrtvo, ko prenehajo delovati možgani, srce in pljuča. Možgani potrebujejo ogromno količino krvi, kisika in energije in že po nekaj minutah brez kisika lahko nastane nepopravljiva škoda. Izsledki študije pa zdaj to dejstvo vsaj nekoliko postavljajo v negotovost.
Da bi dosegli zavest možganov zunaj telesa, je zelo zapleteno, glede na to, da je okolica možganov popolnoma drugačna od naravne. »Lahko si predstavljamo, da bi lahko povrnili zavest. Ampak zelo zanimivo je razmišljati o tem, kakšna bi bila ta zavest,« za Nature komentira George Mashour, nevroznanstvenik z univerze v Michiganu, ki preučuje izkušnje blizu smrti.
Spremljate Delovo Znanost tudi na twitterju.
V poskusu jim nikakor ni uspelo povrniti zavesti, tako da vsekakor še vedno lahko govorimo o mrtvih možganih, pa kljub vsemu obuditev nekaterih celic odpira etična vprašanja in vprašanja okoli definicije smrti, ki je, denimo, pomembna pri odvzemu organov za presaditev, navajajo v reviji Nature, kjer so objavili izsledke.
Poskus
Raziskovalci medicinske fakultete Yale so razvili poseben sistem, imenovan BrainEx. Skozi možganske celice so v sistem spustili toplo sintetično kri z mešanico kisika in zdravil za upočasnjevanje propadanja celic. Prašičji možgani so bili na sistem priključeni šest ur in v tem času so se aktivirale nekatere glavne funkcije, in sicer sposobnosti celic, da proizvajajo energijo in odplakujejo odpadni material, kar je pomagalo ohranjati strukturo možganov, pišejo v Nature. Sistem posnema normalen pretok krvi. Mešanica je vsebovala tudi kemikalije, ki so preprečevale poškodbe in zavirale, da bi se vzpostavila električna aktivnost možganov. To so vseskozi spremljali in bili tudi pripravljeni z anestetikom, če bi možgani začeli pridobivati zavest, še dodajajo v znanstveni reviji.
Raziskovalci za poskus niso ubili nobene živali. Glave prašičev so, kot poudarjajo pri National Geographicu, pridobili iz mesnopredelovalne industrije v Connecticutu, potem ko so prašiče zaklali za meso. Možgani v poskusu torej niso pokazali znakov o delovanju zapletenih nevronskih povezav, ki so nujne za zavedanje. »Po klinični definiciji ni šlo za žive možgane,« izpostavi Nenad Šestan, hrvaški nevroznanstvenik z univerze Yale.
Je pa novi sistem možgane ohranjal v precej boljši kondiciji, kot če bi jih pustili razpadati. Iz zmesi sintetične krvi so celice črpale kisik in glukozo tudi šest ur. Struktura celic se je ohranila, v kontrolni skupini možganov, ki niso prejeli enake zmesi, so te celice v enakem času že propadle. Ugotovili so še, da so posamezni nevroni bili še sposobni prenašati signale, a še zdaleč ne po celotnih možganih. Za to bi, kot menijo raziskovalci, morda potrebovali nekakšen električen šok, prav tako bi verjetno morali biti v sistemu več ur, da bi se pozdravile vse celice, ki so propadle v času brez kisika. Šestan takšnega poskusa ne načrtuje, ampak želi preveriti, koliko časa lahko možgani delno živijo zunaj telesa. Sistem BrainEx še zdaleč ni pripravljen za uporabo na človeških možganih.
»Večino človeške zgodovine je bila smrt zelo preprosta. Zdaj pa se lahko sprašujemo, kaj pravzaprav je nepovratno,« za Nature pove Christof Koch, vodja znanstvenikov z inštituta za nevroznanost v Seattlu. V večini držav je oseba razglašena za mrtvo, ko prenehajo delovati možgani, srce in pljuča. Možgani potrebujejo ogromno količino krvi, kisika in energije in že po nekaj minutah brez kisika lahko nastane nepopravljiva škoda. Izsledki študije pa zdaj to dejstvo vsaj nekoliko postavljajo v negotovost.
Zavest?
Da bi dosegli zavest možganov zunaj telesa, je zelo zapleteno, glede na to, da je okolica možganov popolnoma drugačna od naravne. »Lahko si predstavljamo, da bi lahko povrnili zavest. Ampak zelo zanimivo je razmišljati o tem, kakšna bi bila ta zavest,« za Nature komentira George Mashour, nevroznanstvenik z univerze v Michiganu, ki preučuje izkušnje blizu smrti.
Spremljate Delovo Znanost tudi na twitterju.
