Slovenec Michel Adamič na Univerzi McGill v kanadskem Montrealu opravlja doktorat v skupini, ki je razvila elektroniko za superprevodne detektorje za teleskop na Južnem tečaju SPT. Tako je dobil delovno mesto na Antarktiki, natančneje na postaji Amundsen-Scott na Južnem tečaju, kamor je odpotoval novembra lani. Tam skrbi za nemoteno delovanje SPT.
Na postaji poleti, ko sonce ne zaide, biva približno 150 ljudi, pozimi jih ostane nekaj več kot 40. Trenutno je na skrajnem jugu še noč, a na obzorju se že svetlika. »Pogled na neskončno belino in led je neopisljiv. Hkratno je navdušenje. Takšno otroško, spomnite se občutka, ko ste kot otrok prvič videli morje,« je strnil prve vtise o največji ledeni puščavi na svetu. »Temperature se lahko spustijo tudi do minus 75, če temu dodate še veter, je občutek mraza hitro pri okoli minus 100 stopinjah Celzija. Delo zahteva obhode vsak dan, ko sem na dolžnosti,« je pojasnil. Večjih težav, na katere so ga opozarjali pred odhodom – zaradi večmesečne noči in izolacije – nima. »Tu ugotoviš, da marsikaj sploh ni tako pomembno, pa tudi, da smo mi pravzaprav precej nepomembna stvar v vesolju,« je dejal v pogovoru, v katerem je razložil tudi, kakšen je teleskop SPT, kaj raziskuje, kako je videti nočno nebo in kako je s svežim sadjem.
Komentarji