Znanost je trajna tetovaža njenega telesa in duha (VIDEO)

Njeno navdušenje nad znanostjo je nalezljivo, ko razlaga o celicah, ki jih lahko programira kot računalnike in tako uveljavlja nove metode, uporabne za zdravljenje ljudi.

Objavljeno
21. december 2018 08.00
Posodobljeno
22. december 2018 08.27
Tina Lebar FOTO: Voranc Vogel/Delo
»Tina Lebar predstavlja novo generacijo nekonvencionalnih znanstvenikov, ki ne priznavajo lastnih omejitev in uživajo v znanstvenih izzivih. Tako sposobnih študentov kot raziskovalcev, kot je Tina Lebar, v Sloveniji nimamo veliko, zato pa od njih lahko pričakujemo velike stvari, če jim omogočimo, da razvijejo svoje sposobnosti.«



Tako 31-letno znanstvenico, ki se že na začetku kariere lahko pohvali z nekaj odmevnimi nagradami in, kar je še pomembneje, prebojnimi študijami, objavljenimi v prestižnih znanstvenih revijah, opiše njen mentor na Kemijskem inštitutu Roman Jerala, vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo.



Vsakdo, ki jo je srečal, se s tem gotovo strinja. Ko govori o svojem delu, je čutiti njeno strast, ki jo žene, da ure in ure preživi v laboratoriju na Kemijskem inštitutu, da tam tudi prespi, če delo to zahteva, da je ne ustavijo razočaranja, ki so lahko vsakodnevna, da si želi osvojiti še več znanja, čeprav to pomeni odhod v tujino.

Ukvarja se s sintezno biologijo, ki se vsem tistim, ki smo se z biologijo nazadnje srečali v srednji šoli, sliši kot znanstvena fantastika. To področje namreč obravnava celice kot majhne tovarne ali računalnike, ki jih lahko poljubno programiramo. »Dajemo jim nove lastnosti in funkcije, ki v naravi ne obstajajo. Celice spreminjamo tako, da za nas delajo nekaj koristnega,« pojasni Tina Lebar in doda, da je to področje med najhitreje razvijajočimi in z enim največjih potencialov, ki ga lahko izkoristijo v industriji, medicini in na drugih področjih. Želi si razvijati predvsem metode, uporabne pri zdravljenju, zato se osredotoča na sesalske celice, ki pa so za delo kompleksnejše kot nižji organizmi. »Ravno prav, saj imam rada izzive,« se zasmeje.

Ker mora včasih pri delu več dni vsakih nekaj ur spremljati dogajanje v celicah, ima v pisarni spalno vrečo in blazino.


»Na molekularni ravni se ukvarjamo z DNK-vezavnimi proteini, s katerimi lahko nadzorujemo izražanje genov. Uporabljamo načrtovane DNK-vezavne proteine, kot so TALE-proteini in sistem CRISPR-Cas9,« pojasni in doda, da se večinoma ukvarja s petimi ali šestimi projekti sočasno. Nove ugotovitve o TALE-proteinih so ji letos zagotovile objavo članka v ugledni znanstveni reviji iz družine Nature, ki pa ni prvi članek v tej družini, pod katerim je bila podpisana kot prva avtorica.

Tudi slovenski mediji o uspehih slovenskih znanstvenikov z veseljem poročamo, a pozabimo vprašati, koliko truda je preteklo od začetka raziskave do prestižne objave. »Do objave članka je navadno treba opraviti kar nekaj let trdega dela, v tem primeru smo raziskavo začeli leta 2014,« pravi Tina Lebar. Na kratko pojasnimo, kaj so odkrili: ob vezavi dveh TALE-proteinov na sosednji mesti, tisti protein, ki je na levi, z DNK spodrine desni TALE-protein, ne pa tudi obratno. To nepričakovano vedenje TALE-proteinov lahko po besedah znanstvenice uporabimo za kodiranje logičnih funkcij v celicah, tako lahko uravnavamo odziv človeških celic na zunanje signale in obdelavo informacij v celicah. Takšna vrsta uravnavanja genov je zelo učinkovita, predvsem pa tudi zelo natančna, kar je v mikrosvetu genske medicine ključno, še poudari Tina Lebar, ki samo sebe opiše kot perfekcionistko. Pri takšnem delu je ta lastnost najbrž dobrodošla, če že ne nujna.

image
Ure in ure preživi v laboratorijih na Kemijskem inštitut, kjer se ukvarja s sintezno biologijo. FOTO: Voranc Vogel/Delo


Iz vsake raziskave, četudi ne vodi v objavo članka, se raziskovalci nekaj naučijo, pove, a kljub temu se srečujejo z razočaranji. »Pri nas se skoraj nič ne zgodi z danes na jutri. Včasih naredimo dvajset poskusov, ki se končajo v slepi ulici. Spet drugič, ko si se vse dneve ali celo tedne trudil z eksperimentom, ugotoviš, da si nekaj narobe izmeril in so vsi podatki napačni, in začeti moraš znova,« predstavi realnost znanstvenika, ki jo v filmih, kjer so vsi rezultati na voljo v nekaj minutah, ne vidimo. »No, ko pa dobimo pozitiven rezultat, je veselje toliko večje.«

Tina Lebar si ni od nekdaj želela postati biologinja. Še v srednji šoli jo je vleklo na pravo, nato so jo pri urah biologije pritegnili virusi in bakterije. Domači in prijatelji so bili presenečeni, celo šokirani, ko je vpisala mikrobiologijo, nekateri so menili, da študija ne bo dokončala. »Želela sem sicer na biotehnologijo, a sem na informativnem dnevu zatavala na predstavitev študija mikrobiologije in se zaljubila.« S sintezno biologijo se je nato srečala kot študentka na tekmovanju iGEM leta 2010 na prestižni ameriški univerzi MIT, ko je slovenska ekipa tudi osvojila veliko nagrado.

Je velika ljubiteljica tetovaž. Na desni roki ima upodobljeno temo doktorske disertacije.


image
Tina Lebar ima na roki tetoviran TALE, CRISPR in logične funkcije. FOTO: Kemijski Inštitut
Za svoje delo je v zadnjih letih prejela tri velika priznanja: L'Orealovo štipendijo Za ženske v znanosti, Preglovo nagrado za izjemno doktorsko delo na področju kemije in sorodnih ved ter zlati znak Inštituta Jožefa Stefana za najodmevnejše doktorate doma in v tujini. In tja jo vleče v prihodnjih mesecih. V Združenih državah Amerike, kjer veliko vlagajo v razvoj sintezne biologije, medtem ko je Slovenija bolj mačehovska do vrhunske znanosti, želi pridobivati nova znanja. »Rada bi razširila znanstvena obzorja in osvojila nove metode, ki bi jih nato lahko uveljavila pri nas. Želim spoznati delo v drugih laboratorijih, a ves čas z mislijo, da novo znanje prinesem nazaj v Slovenijo, kjer je možnosti za razvoj trenutno (pre)malo.«

»V Sloveniji sem doma, tu imam družino, prijatelje in želim si priti nazaj,« zatrdi in doda, da enako meni tudi njen partner Martin, prav tako doktor znanosti na fakulteti za računalništvo in informatiko, s katerim se v tujino odpravljata skupaj. »Brez njegove podpore bi bilo vse težje. Razume, kadar je potrebno delo pozno v noč, čez vikend ali med prazniki. Naučil me je tudi enostavnega programiranja, ko sem to potrebovala pri svojem delu. Kadar nisem prepričana vase, si vedno vzame čas in kritično oceni situacijo, kar velja tako pri mojem delu kot v zasebnem življenju. Kljub temu da ima veliko svojega dela, me tudi (samoiniciativno) pelje v službo, skuha kosilo ali pospravi stanovanje, če meni ne znese,« še poudari drobne reči, ki ji velikokrat pomenijo največ.

Tisto, kar Tini Lebar posebno veliko pomeni, trajno zapiše tudi na svojo kožo. »Vedno so mi bile všeč tetovaže, a zame mora imeti pomen.« Tako so nastajale poslikave ob nekaterih ključnih trenutkih v življenju. Na desni roki se nepoznavalskemu očesu bohoti zanimiva barvna tetovaža, strokovnjaki pa prepoznajo motive njenega doktorata o uporabi načrtovanih DNK-vezavnih proteinov za gradnjo umetnih genskih omrežij v sesalskih celicah. Tudi sicer v prostem času, kolikor ga ostane, rada kaj nariše na papir ali z vžiganjem na les, hkrati pripomore tudi k ohranjanju slovenske žive kulturne dediščine z igranjem stare istrske igre pandolo. V prostem času igra tudi pokemon go in je pri lovljenju virtualnih pošasti že dvakrat presegla najvišjo, 40. stopnjo.

image
Gregor Anderluh FOTO: Jože Suhadolnik
Gregor Anderluh
direktor Kemijskega inštituta

V svetovnem merilu je zelo malo raziskovalk ali raziskovalcev, ki se lahko pohvalijo z njenimi dosežki. To seveda ni naključje in je rezultat kombinacije njene bistrosti in izjemne delavnosti. Je zelo motivirana raziskovalka, ki uživa v delu v laboratoriju in je dodobra izkoristila priložnosti za raziskovalno delo na Kemijskem inštitutu. Pri njej mi je všeč tudi njena zagnanost pri opisovanju raziskav in dosežkov, kjer zna na preprost način prikazati in razložiti zelo zapletene poskuse. Pred njo je gotovo zelo lepa znanstvena kariera in seveda upam, da bo tudi v prihodnje še naprej ostala tako tesno povezana s Kemijskim inštitutom.


image
Roman Jerala FOTO: Blaž Samec
Roman Jerala
vodja odseka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu

Tina Lebar je gotovo zelo posebna. Znanstvene objave, s katerimi se lahko pohvali, so vrhunske za katerokoli univerzo na svetu. Njena motivacija in delavnost sta izjemni. Najbolj cenim, da zagrabi novo zanimivo idejo, čeprav se ukvarja z že tremi drugimi raziskavami. Imel sem priložnost, da sem spremljal njen razvoj od članice študentske ekipe za tekmovanje iGEM 2010, ko smo tretjič osvojili veliko nagrado, mentorice dveh uspešnih ekipah iGEM do doktorantke, ki je objavila rezultate v štirih člankih v revijah družine Nature, kar je meni uspelo šele po 50. letu, veliko znanstvenikom pa nikoli. Tina Lebar ima sijajno znanstveno prihodnost. Upam, da ji bo Slovenija omogočila nadaljnje uspehe, ko se vrne iz tujine.


image
Mojca Benčina FOTO: Osebni arhiv
Mojca Benčina
mentorica pri doktoratu

Spoznala sem jo, ko se je pridružila skupini študentov v razlikovalnem projektu iz sintezne biologije, s katerim smo zelo uspešno zastopali Kemijski inštitut in Slovenijo na mednarodnem tekmovanju iz sintezne biologije na ameriški univerzi MIT. Navdušila me je njena zagnanost in predanost raziskovalnemu delu. Bolj ko je znanstveno vprašanje kompleksno, večja je njena motiviranost, da izziv reši. Tina je vedno pripravljena pomagati sodelavcem in je dobra mentorica mlajšim študentom. Da ima znanost pri njej posebno mesto v življenju, je jasno že na prvi pogled, saj so motivi njenih kožnih poslikav vzeti iz sveta molekularne biologije.


image
Ajasja Ljubetič FOTO: Jernej Stare
Ajasja Ljubetič
sodelavec na Kemijskem inštitutu

Čudovita oseba je, zelo sem vesel, da je moja sodelavka. Cenim njeno neposrednost ter sproščen in pozitiven odnos. Seveda je tudi nadarjena in delovna znanstvenica, kot je razvidno iz njenih številnih dosežkov. V znanosti brez trdega dela uspehov seveda ni. Njena predanost znanosti je opazna že na zunaj, posebno v poletnem času. Takrat lažje opazimo številne znanstvene motive, ki kot tetovaže krasijo njeno podobo. V prostem času rada lovi in zasleduje pokemone ter ohranja stare istrske običaje z igranjem pandola.


image
Erik Rihtar FOTO: Osebni arhiv
Erik Rihtar
študent

Je izjemna znanstvenica in mentorica, ki svojim študentom predaja ogromno znanja in nam je zgled za nadaljnje delo. Prav tako z izrazito predanostjo in zanimanjem do znanosti navdušuje vse okoli sebe. Kljub napornemu delavniku je vedno na razpolago za pomoč in s konstruktivnimi nasveti omogoča, da se študentje razvijemo v boljše raziskovalce. Hkrati je tudi vedno pripravljena na sproščen pogovor ob kavi.