Znanost nima sreče z zakonodajo

Dr. Janez Plavec: Odprava embarga na imena nagrajencev bi bila smiselna. 

Objavljeno
28. december 2018 07.00
Posodobljeno
28. december 2018 07.00
Janez Plavec s Kemijskega inštituta je letos prvič predsedoval odboru za podelitev nagrad in priznanj za izjemne dosežke v znanstveno-raziskovalni in razvojni dejavnosti. FOTO: Jože Suhadolnik
Dolgoletni vodja NMR centra na Kemijskem inštitutu je letos prvič predsedoval odboru za Zoisove nagrade. Lani je sam prejel to nagrado za vrhunske znanstvene dosežke v raziskavah zgradbe nukleinskih kislin in proteinov z uporabo jedrske magnetne resonance. Letošnja izbira nagrajencev je bila, sodeč po odmevih, večinoma dobro sprejeta, manj pohval pa je deležen zakon, ki ureja to področje.

Kako bi na kratko opisali svojo raziskovalno pot? Vam je bilo težko pridobiti ustrezne pogoje za raziskovalno delo?

Ne, imel sem srečo, da sem bil mlad raziskovalec v času direktorja prof. Staneta Pejovnika. Takrat so se na Kemijskem inštitutu res sistematično trudili pomagati vsakemu obetavnemu raziskovalcu. Pustili so jih, da so si nabirali izkušnje v tujini, nato pa jih spodbudili k vrnitvi. Tako so tudi mene iz Švedske, kjer sem delal doktorat, potegnili nazaj na inštitut, kjer sem prevzel vodenje NMR centra. Žal se je kasneje odnos do mladih raziskovalcev zelo poslabšal in to še kar traja. S kolegi na inštitutu se zato zelo trudimo, da ne izgubimo najboljših mladih raziskovalcev.
 

Nagrada ali priznanje naj bi spodbudno delovala na prejemnike, če so ti še aktivni. Vi ste lani dobili Zoisovo nagrado. Kako je bilo po njej?


Bistveno lažje kot prej, ko smo bili v naši skupini odvisni predvsem od dohodka, ki so ga prinašale naše storitve za druge raziskovalne skupine in za industrijo. Naše raziskovalno delo pa je bilo minimalno financirano, sam kot vodja programske skupine nisem imel pokrite niti svoje plače. Zdaj ko je naše delo dobilo državno nagrado, smo prejeli tudi nekaj dodatnih programskih sredstev ARRS. Tako veliko lažje zadržimo mlade raziskovalce.


Kakšen vtis je na vas naredila letošnja izbira dobitnikov državnih nagrad in priznanj? Je bilo kaj slabe volje?


Ne, vse je potekalo tako, da bolje skoraj ni moglo. Res smo morali izbrati samo četrtino predlaganih, ker je število dobitnikov omejeno na 15, toda pri tem izboru smo brez težav dosegli soglasje. Vesel sem, da smo tudi pozneje doživeli podporo naših odločitev.


Kako pa je v sedanjem sistemu dodeljevanja Zoisovih in Puhovih nagrad in priznanj poskrbljeno za mlade raziskovalce? Zanje v dosedanji praksi skorajda ni bilo nagrad in priznanj.


Državno nagrado težko dobi nekdo, ki še ni samostojen v raziskovalnem delu. Toda so še druge nagrade. Na Kemijskem inštitutu vsako leto najboljše doktorsko delo prejme Preglovo nagrado. Moja doktorandka je lani dobila Loreal-Unescovo nagrado oziroma štipendijo za ženske v znanosti. Hočem poudariti, da poleg državnih nagrad obstaja še marsikaj, kar je dostopno tudi na začetku kariere. Prav tako je izredno pomembno, da si pri objavah na prvem mestu ali med nosilnimi avtorji. To v svetu nekaj velja. V svoji skupini skrbim, da tisti, ki je zaslužen, dobi javno priznanje dosežka. Naloga nas mentorjev je predvsem to, da znamo prepoznati in spodbujati ustvarjalnost mladih, da jih nič ne ovira na poti k uspehu, s katerim bodo prišle tudi pomembnejše nagrade in priznanja. Ne razvijamo vrhunskih tehnikov, ampak razmišljajoče strokovnjake, ki bodo čez pet ali šest let na svojem vrhuncu.

Kako izbirajo tiste, ki izbirajo dobitnike nagrad
Odbor za podelitev nagrad in priznanj za izjemne dosežke v znanstveno-raziskovalni in razvojni dejavnosti imenuje vlada. Člane izbira izmed uveljavljenih raziskovalcev, ki jih predlagajo akademija znanosti in umetnosti, univerze in visokošolski zavodi, raziskovalni zavodi, gospodarske organizacije in posamezni raziskovalci. Odbor ima 14 članov in predsednika. Sestavljen je tako, da je upoštevana spolna uravnoteženost članov in da so zastopana vsa področja znanstvenih ved. Predsednik in člani so imenovani za dobo štirih let in ne morejo biti imenovani dva zaporedna mandata.


Ali na tej poti tudi kdo odpade?


Pri nas skoraj ne, ker imamo to srečo, da mlade dobimo, ko so še študenti, in tako se zelo hitro vidi, kdo je nadarjen za raziskovalno delo in kdo ni. Sam imam najraje, da se vsakdo sam odloči, ali je tak način dela primeren zanj. Vendar se tudi tisti, ki odpadejo kot inštitutski raziskovalci, večinoma razvijejo v velike strokovnjake. To, da niso za raziskovanje, namreč ne pomeni, da niso vrhunski kje drugje. Mnogi dobijo lepe službe v podjetjih, kjer jim pridejo prav tudi pridobljene raziskovalne izkušnje.


Ali bolj cenite osnovne oziroma čiste raziskave ali uporabne raziskave?


Mislim, da brez vrhunskih raziskav, ki so mednarodno primerljive in objavljene, sploh ne bi imeli resne znanosti. Na drugi strani pa so še inovacije, ki nastajajo v podjetjih. Na vaše vprašanje bi odgovoril, da eno brez drugega ne gre, da sta obe vrsti raziskav enakovredni. Vrhunski dosežki industrije omogočajo obstoj in razvoj družbe.


Prejšnje vprašanje sem postavila zaradi zakona o nagradah in priznanjih za izjemne dosežke v znanstveno-raziskovalni in razvojni dejavnosti. Sprejet je bil oktobra 2005 in decembra lani prvič noveliran, ko je bila Puhovim priznanjem za dosežke v razvoju dodana še Puhova nagrada. Ta je po znesku in načinu podelitve enakovredna Zoisovim, vendar v zakonu še vedno piše, da sta Zoisova nagrada in Zoisovo priznanje »najvišja nagrada in priznanje za dosežke na področju znanstveno-raziskovalne in razvojne dejavnosti«. Zakaj zakon tako mačehovsko opredeljuje razvojne dosežke?


V obdobju, ko se je zakon noveliral, še nisem deloval v odboru. Odbor dosežkov in nagrad zanje zagotovo ni ločeval po pomenu. Vsekakor bi morali omenjeno anomalijo spraviti iz zakona. Vendar bo zakon težko novelirati drugič v tako kratkem času. Morali se bomo zadovoljiti s tem, da so nagrajenci dejansko v vsem enakovredni.


Precej v neskladju z današnjimi razmerami se zdi tudi zakonsko določilo, ki zahteva embargo na imena nagrajencev do same podelitve državnih nagrad. Za Prešernove nagrajence to ne velja, o njih se tako bistveno dlje in več govori.


Verjetno imate prav. Dobitniki Zoisovih in Puhovih nagrad in priznanj so res hitro pozabljeni. Verjetno se v medijski pozornosti ne moremo meriti s kulturniki, toda odprava embarga na imena nagrajencev bi bila mogoče smiselna.


Boste odboru vseeno predlagali, da prouči zakon in predlaga spremembe?


To nameravam storiti. Odbor bo svoje ugotovitve in predloge posredoval resornemu ministrstvu, nato pa izvedba ne bo več odvisna od nas.


Upajmo, da se ne bodo ponovile žalostne izkušnje z zakonom o raziskovalni in razvojni dejavnosti iz leta 2002, ki ga je zaman poskušalo temeljito spremeniti več zaporednih vlad, nekatere so to poskušale s figo v žepu.


Res smo pri spreminjanju tega zakona zapravili veliko časa. Tudi v znanstvenem svetu našega inštituta so potekale razprave, ki so bile dovolj splošne, da bi jih lahko upoštevali. Predlagali smo po naši oceni dobre rešitve za delitev sredstev in še druge nujne popravke. Toda sledilo je ponovno razočaranje in posledično apatija. Raziskovalcem se ne ljubi več angažirati, ker vidijo, da se zaman trudijo.


V zadnjih dneh vas mediji pogosto omenjajo. Žal ne zaradi znanstvenih dosežkov, temveč zaradi sojenja domnevnemu naročniku vašega umora. Kako to vpliva na vaše delo?


Po začetnem šoku novembra lani sem se, tako kot ožji in drugi sodelavci na inštitutu, želel posvetiti predvsem raziskovalnemu delu. Pri tem smo uspešni. V zadnjem letu smo imeli kar nekaj objav v vrhunskih revijah. Naj navedem samo eno, ki je bila nedavno prepoznana z naslovnico v reviji Angewandte Chemie, ki velja v kemiji za vrhunsko. To nam pomaga, da svoje misli posvečamo pravim rečem. Žal pa ostaja veliko vprašanj neodgovorjenih. Neverjetno in težko razumljivo je, da so pred štirimi leti ubili prof. Janka Jamnika, mene pa so poskušali lani. Racional- ne razlage za ta dejanja ne najdemo.

Toda vse le ni črno. Naš inštitut je v zadnjih desetih ali petnajstih letih naredil velike premike v smeri normalnega delovanja, primerljive z delovanjem zahodnih raziskovalnih institucij. Delamo odlično, to kažejo tudi objave, imamo nekaj izredno uspešnih skupin. Zato imamo dovolj razlogov za optimizem in nobenega razloga za zagrenjenost.