Znanost se začne z vprašanjem, ne z odgovorom

Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete in sociolog: Humanistika in družboslovje morata biti slaba vest družbe

Objavljeno
27. september 2018 06.00
Posodobljeno
27. september 2018 06.00
Odkritja nimajo vedno neposredne uporabne vrednosti, a nam omogočajo razumevanje sveta, pravi Roman Kuhar. Foto Roman Šipić
Med tremi projekti Evropske noči raziskovalcev 2018/2019 je tudi program Humanistika, to si ti!. Sociolog prof. dr. Roman Kuhar, za dekana Filozofske fakultete je bil izvoljen lanskega junija, napoveduje, da bodo z dogodki pokazali, zakaj je za humanistiko bistveno, da postavlja vprašanja in kritično prevprašuje stanje stvari v družbi, ne pa da išče dokončne odgovore, ker teh tako ali tako ni. Ključen prispevek humanistike, pravi, je kritično mišljenje, ki šele omogoča prevpraševanje stvari, kreativnost in imaginacijo. Tisto, kar daje humanistika, je pogoj za demokracijo: informirani in kritični (ne kritizerski!) državljani, ki poznajo zgodovino, filozofijo itd. in lahko mislijo alternative ter aktivno delujejo. Znanosti na splošno, dodaja Kuhar, ne smemo podvreči logiki neposredne koristnosti.

ℹKdo je Roman Kuhar
Na Fakulteti za družbene vede je diplomiral, magistriral in doktoriral (z disertacijo Intimno državljanstvo: zasebne izbire, javne politike in vsakdanje življenje gejev in lezbijk). Zaposlen je bil kot novinar na Radiu Slovenija, kot raziskovalec na Mirovnem inštitutu in sourednik Poročila skupine za spremljanje nestrpnosti. V okviru Mirovnega inštituta je sodeloval v vrsti evropskih raziskovalnih projektov, povezanih z enakostjo spolov, diskriminacijo, homofobijo, državljanstvom in človekovimi pravicami. Na oddelku za sociologijo Filozofske fakultete je zaposlen od leta 2009, je tudi član Slovenskega sociološkega društva, urednik asistent pri reviji Social Politics (Oxford Journals) ter član uredništva pri publikacijah Journal of LGBT youth in Družboslovne razprave. Je avtor vrste znanstvenih člankov in več monografij, kot sta Medijske podobe homoseksualnosti in Na križišču diskriminacije, ter soavtor monografije Neznosno udobje zasebnosti.

 

Filozofska fakulteta projekt Evropska noč raziskovalcev povezuje s praznovanjem stote obletnice ustanove. Kako vidno ali nevidno se vam zdi humanistično raziskovanje v medijih in družbi, kakšen je trend znotraj zmeraj kompleksnega družbenega dialoga?


Medijsko fascinacijo večinoma zagotovo dosegajo rezultati raziskovanj z naravoslovno-tehničnih področij, a tudi tu v ospredje prihajajo predvsem aplikativni rezultati, ki se zdijo oprijemljivi in praktični. Ampak znanost je seveda več kot zgolj tehnično opravilo aplikacije znanstvenih dosežkov, proizvedenih skozi znanstvene prakse. Ključno je odkrivanje novega znanja, saj je znanje samo po sebi vrednota. Vsa odkritja, tako v naravoslovju kot družboslovju in humanistiki, nimajo nujno neposredne uporabne vrednosti, a nam omogočajo razumevanje sveta. Raziskovalno delo zato ne sme biti obremenjeno z aplikativnostjo rezultatov. Zavezano je jasnim metodološkim in epistemološkim merilom spoznavanja, logiki argumentacije in abstrakcije.

»Morda preveč poudarjamo meje med posameznimi področji znanosti, medtem ko je prihodnost pravzaprav v interdisciplinarnem povezovanju.«



Na Filozofski fakulteti je bogastvo tovrstnega dela izjemno, saj pokrivamo 31 znanstvenih področij. Raziskovalno delo zahteva svoj čas in prostor za mišljenje, postavljanje vprašanj in tez, iskanje odgovorov. Res je, da se od univerz vse bolj pričakuje, da »tržijo« svojo znanost, da so nekakšna podjetja, kjer naj bi v ospredje stopala aplikativna dejavnost, a če bomo znanstveno delovanje merili zgolj po unovčljivosti in takojšnji praktični uporabnosti, smo zavili v slepo ulico, ki vodi v kulturno in duhovno opustošenje. Za humanistiko je morda še bolj kot za vsa druga področja znanosti temeljno, da postavlja vprašanja in kritično prevprašuje stanje stvari v družbi, ne pa da išče dokončne odgovore, ker teh tako ali tako ni. Znanost se začne z vprašanjem, ne z odgovorom.
 

Kaj je pripeljalo do odločitve, da se omenjeni projekt ljubljanske univerze osredotoča na humanistiko? Ob predstavitvi ste navrgli, da pomen in vrednost humanistike in družboslovja v naši družbi pogosto nista prepoznana.


Evropska noč raziskovalcev je vseevropski projekt, namenjen promociji raziskovalnega dela, in poteka v več kot tristo evropskih mestih. Letos ga v Sloveniji v okviru Univerze v Ljubljani koordinira Filozofska fakulteta, zato smo v ospredje postavili humanistiko, čeprav pri projektu sodeluje še štirinajst drugih fakultet in akademij z vseh področij znanosti. Projekt je namenjen širši javnosti, predvsem mladim in tistim, ki se v svojem življenju redko srečajo z znanstvenim raziskovanjem ali pa si ga predstavljajo zelo stereotipno, začenši z gospodom v beli halji z dvema epruvetama, iz katerih se najprej kadi, nato nastane eksplozija, na koncu pa imamo pred seboj podobo raziskovalca s punk frizuro. Namen projekta je, da raziskovalke in raziskovalci svoje delo predstavijo v prostorih, ki so na voljo širši javnosti, na njih pa razgrnejo postopke in rezultate svojega dela in razpravljajo o številnih pomislekih, ovirah, etičnih in drugih vprašanjih, s katerimi se pri svojem delu srečujejo.
 

Naš planet, pravijo znanstveniki, zdaj bolj obvladuje človek kot narava, zato bi morali vedeti več o človeku. Humanistika, dodajajo, preprečuje, da bi v družbi prevladala naključnost in barbarstvo. Se lahko strinjate?


Zagotovo. Humanistika je pomemben branik vsega tega tudi v družbi, ki jo vse bolj določa fascinanten napredek na področju tehnologije, umetne inteligence in podobno. Tu je ključno interdisciplinarno sodelovanje.
 

Kako na družbo na dolgi rok vpliva raziskovanje pojavov v humanistiki? Kako nam humanistika lahko reši ali izboljša življenje?


Znanje je vrednota sama po sebi in ne moremo ga meriti po tem, ali rešuje življenja ali ne. Seveda jih lahko, tudi humanistika, ampak znanosti ne smemo podvreči logiki neposredne koristnosti. Nedavno je profesor Boris A. Novak na Filozofski fakulteti gostil ameriškega založnika Johna O'Briena, ustanovitelja in glavnega urednika prestižne ameriško-britansko-irske založbe Dalkey Archive Press, ki v knjižnem programu objavlja okoli petdeset odstotkov prevodne literature, tudi slovenske. V našo knjigo gostov je zapisal: »Prevodi omogočajo svet.« Tudi to je humanistika.

»Ocenjevanje znanstvenega delovanja zgolj po unovčljivosti in takojšnji praktični uporabnosti vodi v kulturno in duhovno opustošenje.«



Omogoča nam razumevanje sveta okrog nas, različnih jezikov, kultur, družb. Njen ključni prispevek je kritično mišljenje, ki šele omogoča prevpraševanje stvari, kreativnost in imaginacijo. V sebi nosi potencial senzibilizacije za družbeno pravičnost in enakost. Humanistika uči brati, pisati in misliti – vse to, kar je v sodobni družbi ključno za upravljanje s kompleksnimi informacijami in kar je nenazadnje pogoj za demokracijo: informirani in kritični (ne kritizerski!) državljanke in državljani, ki poznajo zgodovino, filozofijo itd. in lahko mislijo alternative ter aktivno delujejo. Humanistika in družboslovje morata biti slaba vest družbe. V tem smislu nas napadi na humanistične in družboslovne univerze, kot se dogajajo v Turčiji in v zadnjem času na Madžarskem, ne smejo presenetiti, saj univerze odpirajo prostor svobode posameznika.
 

Kako humanistika in družboslovje krepita demokracijo in družbeni dialog, ne samo v političnem smislu, ampak tudi v smislu senzibiliziranja družbe? Kako naj pristopijo humanisti, kakšne vrste angažma bi si morali izbrati, da bi bili slišani, in kakšne pogoje bi morala zagotoviti druga stran?


Pred nekaj leti smo na Filozofski fakulteti gostili znamenitega, zdaj že pokojnega sociologa Zygmunta Baumana, ki je v predavanju poudaril, da je naloga družboslovja in humanistike v sodobnih, kot on pravi, tekočih časih, prakticiranje svobodne znanosti. To pomeni, da tisto, kar se nam zdi tuje, pojasnimo in naredimo za poznano, in obratno, tisto, kar se zdi poznano ali domače, tisto, kar se zdi jasno samo po sebi, naredimo za »ne-poznano« s tem, da dekonstruiramo in razkrijemo prakse, ki nas vabijo k nemišljenju in nekritičnemu sprejemanju statusa quo.

»Zdrava kmečka pamet, na katero se v povezavi z določenimi družbenimi vprašanji pogosto sklicujejo predvsem politiki, je pravzaprav povabilo k nemišljenju.«



Zdrava kmečka pamet, na katero se v povezavi z določenimi družbenimi vprašanji pogosto sklicujejo predvsem politiki, je pravzaprav povabilo k nemišljenju. Bauman torej zagovarja angažirano znanost, ki prevprašuje samoumevnosti in ki se ne skriva za vrednotno nevtralnostjo, sploh ko gre za vprašanje človeških življenj, človekovih pravic in podobno. Baumanovo predavanje sem razumel kot jasen opomin humanistom in družboslovcem. Ob pritiskih projektnega financiranja naših raziskav, ki je hkrati tudi pritisk vladajoče ideologije na naše delo, saj financerji pogosto določajo teme raziskovanja, pozabljamo na načelo, da je naše delo zavezano osvobajanju človeka, ne pa neodgovornemu, čeprav na kratki rok morda profitabilnemu pečanju z všečnimi populizmi.
 

Pogosteje kot o družbenih govorimo o tehnoloških inovacijah, čeprav se zdi, da je izzivov danes precej. Tu so integracija priseljencev, integracija starostnikov, prekarnost … Kako bi bilo treba spodbuditi humanistiko, da bi ponudila svoje pobude in se vključila v družbeni dialog s svojimi predlogi? Kako uporabne so lahko rešitve humanistike in družboslovja tako v svetu posla in politike kot civilni družbi, kako kritične? V kakšnem odtenku je humanistika lahko subverzivna?


Če s subverzijo v humanistiki mislite mišljenje zunaj okvirov, potem je to osnovna funkcija ne zgolj humanistike, pač pa celotne znanosti. Morda je naša napaka, da preveč poudarjamo meje med posameznimi znanstvenimi področji, medtem ko je prihodnost pravzaprav v interdisciplinarnem povezovanju. Maja sem bil na službenem obisku na Univerzi v Lizboni, kjer smo se pogovarjali o možnostih sodelovanja med njihovo Faculdade de Letras in našo fakulteto leta 2021, ko bosta Slovenija in Portugalska predsedovali EU. Na pogovorih mi je bilo omenjeno, da je eden od najbolj iskanih in zanimivih študijskih programov njihove univerze tako imenovani program splošnih študij. Ta združuje tako naravoslovne kot družboslovne in humanistične predmete in se izvaja na različnih fakultetah njihove univerze. Najprej je bilo veliko pomislekov, predvsem na strani naravoslovcev, da družboslovno usmerjeni študenti ne bodo mogli slediti predavanjem iz matematike, fizike in podobno. Naslednja ovira je bila njihova akreditacijska služba, torej »naš« NAKVIS. Akreditacijo programa so večkrat zavrnili, češ da tako splošnega študija, ki ni specializiran za nobeno področje, ne potrebujejo.

»Humanistika v sebi nosi potencial senzibilizacije za družbeno pravičnost in enakost.«



Akreditacija je uspela šele v četrtem ali petem poskusu, ko so avtorji programa k vlogi priložili pismo vodilnih gospodarstvenikov na Portugalskem. Ti so podprli potrebo po takem študiju in zapisali, da potrebujejo široko izobražene, kritično razmišljujoče mlade, ki so sposobni dela s kompleksnimi informacijami in hitrega prilagajanja v okolju, ki je vse prej kot fiksno in stabilno. Zapisali so, da se konkretnih tehnik dela lahko naučijo na delovnem mestu, pogoj za to pa je dobro temeljno znanje. Nenazadnje, danes izobražujemo mlade, ki bodo zaposleni v službah, ki danes sploh še ne obstajajo. Program splošnih študij je zdaj eden od najbolj priznanih študijskih programov, vpis nanj pa je nekajkrat večji, kot je razpisanih mest za študij. Menim, da je tovrstno spodbujanje interdisciplinarnosti pot, ki bi bila vredna razmisleka tudi pri nas. Seveda pa je pri teh poskusih treba paziti, da univerza ne postane nadomestilo za padanje standardov znanja v gimnazijah.


Kakšne so po vašem mnenju perspektive humanističnih in družboslovnih ved in znanj, ki jih s seboj nosi humanistična izobrazba? Kako se bodo te vede umestile v kontekst digitalizirane prihodnosti ob fenomenih, ki jih predstavljata na primer umetna inteligenca in vse obsežnejša robotizacija?


Na del tega problema sem že opozoril: tehnični napredek brez humanističnih znanj (in korekcij) vodi v svet, ki ga odlično portretira britanska televizijska serija Black Mirror. Po drugi strani pa digitalna revolucija pomeni tudi revolucijo v humanistiki. Področje digitalne humanistike odpira nova področja raziskovanja, ponuja nove metodologije dela v humanistiki – od analiz velikanskih baz digitaliziranih podatkov do tako imenovanega rudarjenja in 3D-vizualizacij zgodovinskih artefaktov – in je eno od uspešnih sodobnih interdisciplinarnih področij raziskovanja.

»Tehnični napredek brez humanističnih znanj (in korekcij) vodi v svet, ki ga odlično portretira britanska televizijska serija Black Mirror.«



Vse to, kar vsakodnevno uporabljamo v življenju, od digitalnih asistentov na pametnih telefonih, kot je Siri, do Googlovega prevajalnika, ne bi bilo mogoče brez sodelovanja jezikoslovcev oziroma humanistike kot take. Dejstvo, da na Filozofski fakulteti uvajamo nov program digitalnega jezikoslovja, ki v en program združuje predmete več fakultet, naravoslovnih in humanističnih, je odziv na te spremembe v družbi. Ampak tu se vloga humanistike ne konča. Kritična analiza 'krasnega novega sveta' je in bo ključna za preživetje človeštva v času, ko po eni strani vsi vse bolj postajamo kiborgi, hkrati pa smo soočeni s skupinami povsem brezpravnih, diskriminiranih in družbeno izključenih ljudi.
 

Kako izzive, ki se nakazujejo, vidijo bodoči humanisti, študenti? Kako opolnomočiti bodoče družboslovce, kako jim dati vedeti, da je njihovo znanje dolgoročno zelo pomembno za družbo? Kako se tega lotevate na vaši fakulteti oziroma ljubljanski univerzi? Kakšni so primeri dobre prakse v tujini in kakšni tu?


Mislim, da študenti in študentke, ki se vpišejo na Filozofsko fakulteto, nimajo težav z razumevanjem, da sta humanistika in družboslovje pomembna. Upam, da je to jasno vsem, ki končajo študij na Filozofski fakulteti. Težava se pojavi, če študij izgublja svojo avtonomijo s tem, da se začne podrejati zunanjim pričakovanjem in pritiskom – bodisi trga, politike ali koga drugega. Humanistika ima smisel, dokler je zastavljena široko in kritično. V trenutku, ko postane orodje reprodukcije obstoječih družbenih razmerij in ozko postavljenih interesov kapitala, izgubi svoj smisel in pomen.

»Vse, kar uporabljamo v življenju, od digitalnih asistentov do Googlovega prevajalnika, ne bi bilo mogoče brez sodelovanja jezikoslovcev oziroma humanistike.«



Za zagotavljanje vsega tega pa so poleg avtonomije potrebni tudi materialni pogoji. Tu visoko šolstvo v Sloveniji že dobrih deset let vztrajno izgublja. Ne samo da država nikoli ni finančno ovrednotila petega letnika bolonjskega študija, pač pa so vsi finančni rezi v visoko šolstvo v času ekonomske krize pripeljali do tega, da je Slovenija na robu evropskih držav po deležu BDP, ki ga namenja za visokošolsko izobraževanje. Vse to je privedlo do krčenja programov, občutnega zmanjšanja raziskovalnih sredstev, do odhajanja mladih v tujino in, bojim se, posledično tudi do zniževanja kakovosti na vseh področjih. Ta vidik se mi zdi eden od največjih izzivov – v prvi vrsti za novo vlado.
 

Kakšen je skupni imenovalec dogodkov, ki potekajo pod sloganom Humanistika, to si ti? Kaj je vaše ključno sporočilo ob Evropski noči raziskovalcev in kaj bi s projektom radi spremenili?


Uradni skupni imenovalec Evropske noči raziskovalcev je evropsko leto kulturne dediščine, hiter pregled 44 dogodkov, ki se bodo zvrstili jutri v Sloveniji, pa pokaže na heterogenost raziskovalnega delovanja znotraj Univerze v Ljubljani. Dogodki pokrivajo najrazličnejša vprašanja, od arheoloških raziskav, jezika, filma, glasbe, etičnih vprašanj raziskovanja, družbenih manjšin, literature, umetnostne forenzike, bioinformatike, biofizike, raziskovanja podzemlja, kemijskih poskusov, raziskovanja antičnih svetov, gledališča, učenja in raziskovanja tujih jezikov, do raziskovanja na področjih ekonomije, astronomije, farmacije, geologije, veterine, matematike ... Skratka, želimo odpreti vrata naših kabinetov in predavalnic, pokazati, s čim se ukvarjamo in kakšno bogastvo védnosti v sebi skriva Univerza v Ljubljani ob svoji stoti obletnici.