»Znanstvenik nisem več, politik pa še nisem«

Akad. prof. dr. Boštjan Žekš je po štirih desetletjih znanost zamenjal za delovanje v politiki.
Objavljeno
07. december 2018 06.00
Posodobljeno
07. december 2018 06.23
Boštjan Žekš je bil dva mandata predsednik SAZU, predstojnik novogoriške politehnike, član vlade Boruta Pahorja, zdaj je njegov nepoklicni svetovalec. FOTO: Jože Suhadolnik
Letošnji dobitnik Zoisove nagrade za življenjsko delo v teoretični fiziki, 78-letni akademik Boštjan Žekš, že vrsto let sodi med najbolj znane Slovence. Poleg spoštovanja vrednih raziskovalnih dosežkov – z njihovo predstavitvijo v člankih in monografijah si je prislužil 6500 citatov – so k prepoznavnosti pripomogle njegove funkcije v tem in prejšnjem desetletju.

Dva mandata je bil predsednik SAZU (vzporedno tudi predstojnik novogoriške politehnike, ki se je pod njegovim vodstvom preoblikovala v Univerzo v Novi Gorici), nato član vlade Boruta Pahorja. Odkar je Pahor predsednik države, pa je akad. Žekš njegov nepoklicni svetovalec.


Na vaši znanstveni poti je verjetno najbolj nenavaden začetek, saj sploh niste nameravali postati fizik. Kaj vas je torej usmerilo v vedo, kjer ste se nato tako izkazali?


Do konca klasične gimnazije se nisem odločil, kaj naj študiram. Bilo mi je popolnoma vseeno. Za nasvet sem vprašal očeta, ki je bil zdravnik na Vrhniki. Svetoval mi je medicino, a nisem bil sprejet. Kot sem kasneje slišal, takratna politika ni hotela, da bi medicino študirali otroci zdravnikov, češ da bi tako ustvarjali zdravniške klane. Zame je to pomenilo, da moram pri priči najti študij, kjer je še kaj prostih mest. Prijatelj je ugotovil, da je prostor na fiziki, toda jaz o njej nisem vedel nič. Na gimnaziji nas je namreč profesor matematike in fizike v glavnem učil samo matematiko, za fiziko pa je rekel, da se je lahko tisti, ki jo bo potreboval, sam nauči. Prijatelj me je vseeno prepričal in tako sem prišel na fiziko. Na začetku sem imel hude težave, na prvem testu nisem razumel niti vprašanj. Ampak sem se zagrizel, kmalu dohitel druge in že v prvem letu mnoge prehitel. Fizika me je začela zanimati in to me je vleklo naprej.
 

Pri doktoratu, ki ste ga pripravljali na inštitutu Jožefa Stefana, je bil vaš mentor akad. Robert Blinc, za mnoge najuspešnejši znanstvenik v svojem obdobju. Kakšno vlogo je imel v vašem znanstvenem razvoju?


Z akad. Blincem sva dolgo intenzivno sodelovala, nikoli pa nisem bil formalni član njegove raziskovalne skupine. Ta vloga mi je ustrezala. Blinc je bil izvrsten mentor, imel je tudi zelo dobre povezave s svetom. Zato nas je lahko usmerjal na raziskovalna področja, ki so bila najbolj perspektivna.


V štirih desetletjih raziskovalnega dela ste zamenjali več področij, najprej ste se ukvarjali s feroelektričnimi kristali, nato s tekočimi kristali in feroelektričnimi tekočimi kristali, nazadnje pa z biofiziko bioloških in modelnih fosfolipidnih membran. Katero je bilo najpomembnejše za vašo kariero?


Vsa se mi zdijo bolj ali manj enakovredna. Menjaval sem jih, ker sem menil, da ne smem delati kar naprej enega in istega. Toda menjave niso pomenile, da sem prejšnja področja kar pozabil. Sam sebi štejem za velik dosežek, da sem bil na vseh teh različnih področjih dovolj uspešen, da sem, na primer, imel uvodna predavanja na mednarodnih konferencah.


Z Blincem ste avtor veliko citirane monografije v angleščini Soft Modes in Ferroelectrics and Antiferroelectrics, ki je bila prevedena v kitajščino in ruščino. Čemu pripisujete tolikšen uspeh?


Morda nam je uspelo zato, ker nismo poskušali biti preveč učeni pri predstavljanju feroelektričnih kristalov z vodikovimi vezmi in različnih lastnosti teh kristalov. To znanstveno področje je bilo v času izida knjige, leta 1974, zelo aktualno, še zlasti v takratni Sovjetski zvezi, a tudi v Ameriki. Domnevalo se je, da bodo ti kristalni sistemi uporabni kot elektronski elementi, kar se je delno potrdilo. Zdaj sicer ni več tako aktualno, se pa, to dokazujejo tudi citati, še vedno raziskuje.

Najbolj moteče je dejstvo, da že dolgo goljufamo, ko navajamo, koliko za industrijske raziskave daje naša industrija.


Čeprav ste Zoisovo nagrado dobili za delo v teoretični fiziki, je znano, da podpirate uporabo raziskav. Zakaj slovenski znanstveniki niso bolj uspešni pri prenosu novega znanja v gospodarstvo?


To je pri nas večen problem; enostavno nismo razvili potrebnih mehanizmov za prenos znanja. Verjetno nam manjka miselnosti, kakršno v izobilju premorejo na primer znanstveniki v ZDA. Tam tudi tisti, ki se ukvarjajo z osnovnimi raziskavami, ob vsakem odkritju že tuhtajo, kako bi se ga dalo uporabiti. Seveda pa nam manjkajo tudi finančne spodbude pri uporabi raziskav.


Če že niste ustanovili podjetja, ste pa sodelovali pri ustanavljanju politehnike v Novi Gorici, ki je pod vašim vodstvom prerasla v univerzo. Kako bi opisali to izkušnjo?


Od začetka smo vztrajali, da bo to drugačna ustanova, in sprva je tudi bila. Pridobili smo odlične profesorje, večino z uglednih ameriških univerz. Ti so k nam v glavnem prišli v okviru sobotnega leta, doma so dobivali plačo in skoraj niso bremenili proračuna politehnike. Žal se je izkazalo, da Nova Gorica ni najboljša lokacija za dodiplomski študij, ker si študentje želijo še marsikaj poleg predavalnic in laboratorijev. Mislim, da je prihodnost te univerze podiplomski študij, razen če bo pridobila pravi kampus. Sem pa bil pred nekaj leti zelo vesel dosežka, ki je bil pri nas skoraj popolnoma spregledan. V EU so analizirali raziskovalno delo evropskih univerz in novogoriška se je uvrstila med štiri najboljše. Druge tri so Oxford, Cambridge in ETH.


V času, ko je nastala novogoriška univerza, ste bili že nekaj let predsednik SAZU. Kako je to vplivalo na vaše raziskovalno delo?


Hitro sem ugotovil, da je prenaporno hkrati voditi takšni ustanovi in biti raziskovalec. Zato sem leta 2007 končal znanstveno pot in se nameraval upokojiti. Toda potem me je poiskal Borut Pahor, ki ga pred tem osebno nisem poznal; sestavljal je vlado in povabil me je, da postanem minister brez listnice za Slovence po svetu. Ponudbo sem sprejel, ker mi je področje ugajalo. Tudi zaradi politične neobremenjenosti. Slovencem po svetu so namreč naklonjene vse stranke, denarja za delitev, ki bi lahko povzročil razprtije, pa tako in tako nismo imeli.


Takrat ste napovedali, da boste ustanovili svet uglednih slovenskih znanstvenikov iz tujine, ki bo deloval pri uradu za Slovence po svetu. Zakaj vam ni uspelo?


Z razpadom vlade se je ustavila tudi ta akcija. Zdaj pa se nekaj podobnega pojavlja na pobudo samih znanstvenikov iz tujine, predvsem mlajših, ki se povezujejo med seboj. Nastala je mreža, ki je nekoliko drugačna, kot smo si jo pred leti zamislili, ampak važno je, da obstaja in deluje. Njene predstavnike vsako leto sprejme tudi predsednik Pahor.

Mislim, da sem nekaj prispeval k Pahorjevemu posluhu za znanost.


Zdaj že dobro desetletje delujete v politiki. Bi lahko to primerjali z delovanjem v znanosti?


Ne bi rekel, da sem trenutno v politiki. Tudi zato, ker nisem član nobene stranke. Eden od vaših kolegov me je te dni vprašal, ali sem bolj znanstvenik ali bolj politik. Odgovoril sem, da znanstvenik nisem več, politik pa še nisem.


Ali predsednik upošteva vaše nasvete za področje znanosti?


Kot veste, so možnosti predsednikovega delovanja na tem področju precej omejene. Mislim pa, da sem nekaj prispeval k Pahorjevemu posluhu za znanost, morda sem tudi pripomogel, da se je povečal delež znanstvenikov in promotorjev znanosti med dobitniki državnih priznanj.

image
Boštjan Žekš: Znanstvenik nisem več, politik pa še nisem. FOTO: Jože Suhadolnik


Kaj menite o zahtevah akademske sfere po povečanju državnega proračuna za znanost? Bi jim ustregli, če bi bili v vlogi političnega odločevalca?


O tem bi povedal več stvari, najprej to, da vsekakor ni prav, da se je v zadnjih letih močno zmanjšal delež BDP za osnovne raziskave. Zdaj vlada obljublja postopen dvig. Bilo bi prav, da s tem pohiti. Najbolj moteče je, da že dolgo goljufamo, ko navajamo, koliko za industrijske raziskave daje naša industrija. Namreč odstotek BDP. To je čista laž! V resnici je bistveno manj. Pozvati je treba resorno ministrstvo, da pride do pravih številk.

Drugo je, da je nesmiselno dati več za znanost in to nato enakomerno razdeliti vsem področjem znanstvenih raziskav oziroma vsem raziskovalcem. Bistveno več bi morali dobiti najboljši. Prepričan sem, da si vsak mladi raziskovalec zasluži svojo priložnost, da mora dobiti projekt, toda če se ne izkaže, potem ne dobi nič več.
Poleg tega bi morali pretehtati, ali je smiselno, da tako majhna država razvija vsa znanstvena področja. Bi se bilo bolje posvetiti le nekaterim, ki bi postala zvezde? V spominu mi je ostala izjava Duncana Haldana, nobelovca slovenskega rodu, ki je bil letos v Sloveniji: rekel je, naj damo denar samo najboljšim. Zveni mikavno, toda ali si res lahko privoščimo, da mnogih pomembnih znanosti ne razvijamo in tudi njihove študije prepustimo tujini? To so zahtevne dileme, vendar bi se jih morali lotiti z vso resnostjo. Težko je dajati vsem, ker imajo potem vsi premalo, in težko je dajati le nekaterim, ker lahko čez nekaj let ugotovimo, da smo slabo izbrali.


Zadnja leta si prizadevate tudi za odpravo prisilne upokojitve znanstvenikov. Kaj vas je spodbudilo k temu?


Prepričan sem, da je Zujf nacionalna katastrofa. Moti me, da so edino merilo za upokojitev leta, ne delovna sposobnost. Poznam primere iz tujine, ko so nekateri znanstveniki v polnem pogonu v pozni starosti, tudi po 90. letu še raziskujejo in objavljajo v najuglednejših znanstvenih revijah. Poznam primer našega uglednega znanstvenika, ki se je moral čez noč upokojiti, kljub polni znanstveni moči. Na srečo je nato našel občasno delo v Ameriki. Tam univerze in inštituti ne presojajo let, temveč rezultate dela, in tako bi moralo biti tudi pri nas.