Tiskane izdaje
Na začetku septembra je presenetil z odločitvijo, da ne želi postati veleposlanik v Zagrebu. Ukaz o njegovem imenovanju je bil pripravljen, toda na dan, ko bi ga podpisal predsednik republike, je kandidaturo umaknil.
O razlogih takrat ni hotel govoriti. Tokrat prvič podrobno pojasnjuje okoliščine te odločitve. Pravi, da se mozaik ozadij odstopa še sestavlja.
Pred dobrimi štirimi meseci ste na presenečenje mnogih zavrnili kandidaturo za veleposlanika Slovenije v Zagrebu. Kaj danes počnete na zunanjem ministrstvu? Kakšne so posledice za kariero?
Delam kot diplomat, pristojen za terorizem. Precej se poglabljam v to temo. Vprašanja terorizma in protiterorizma so, kot vidite, v središču pozornosti EU in Nata ter širše mednarodne skupnosti.
O novih veleposlaniških izzivih razmišljate? Besede ministra Karla Erjavca ob vaši odločitvi so bile namreč ostre – da ne vidi možnosti, da bi lahko kandidirali za kakšno veleposlaniško mesto.
Trenutno o tem ne razmišljam. Za seboj imam med drugim precej naporen in, upam si trditi, uspešen mandat veleposlanika na Dunaju in vodenje največjega direktorata na ministrstvu.
Ko ste se odločili, da ne boste odšli za veleposlanika, o razlogih niste veliko govorili. Nič o ozadjih, pravzaprav le to, da bi moral v Zagreb tisti, ki ima podporo najvišjih političnih odločevalcev. Javna skrivnost je bila, da izrecne podpore predsednika republike niste imeli, prav tako ni bilo podpore zunanjega ministra, ko je na dan prišlo poročilo o domnevnih nepravilnostih, ki jih je odkril diplomatski nadzor.
Različne stvari so se pojavljale v javnosti pravzaprav že od trenutka, ko je postalo jasno, da sem kandidat za veleposlanika. Vaš časopis, in če se ne motim, prav vi kot avtor prvega velikega članka o tej temi na naslovnici Dela in v Ozadjih sredi maja, je več kot tri mesece – drugi pa so vas povzemali – prihajal s tezo, da predsednik republike podpira nekega drugega kandidata, da v Zagreb odhajam kot sin podpredsednika Desusa in da so pred vrati odkritja o finančnih nepravilnostih v povezavi z mojim mandatom na Dunaju. To se je »vrtelo« od sredine lanske pomladi, v tem kontekstu pa so bila seveda zelo problematična ugibanja, da nimam podpore, ki jo vsak kandidat za veleposlaniško mesto potrebuje. Kaj šele za eno najobčutljivejših, kot je bilo tisto na Hrvaškem.
Namigovanja o nepodpori predsednika ...
... namigovanja niso bila problem. Problem je bil, da niso bila nikoli uradno zavržena ali zanikana. Še več, ponavljala so se. Celo na dan zaslišanja pred odborom državnega zbora za zunanjo politiko je ponovno vaš časopis na naslovnici objavil članek, da bo moje zaslišanje potekalo, in pri tem poslance, pred katerimi sem imel občutljiv zagovor, mimogrede spomnil, da je predsednik bolj naklonjen drugemu kandidatu. Naključja?
Kot sem že rekel, šlo je za javno skrivnost. So pa vse te okoliščine gotovo zaznali tudi v Zagrebu.
Lahko si mislite, kakšne impulze je to dobivalo v Zagrebu in kakšne občutke je imela ob tem hrvaška stran. In nenazadnje, kakšne občutke sem imel sam, moja družina in okolica. Veliko dam na neke osnovne moralne postulate, zato si nisem mogel predstavljati, da bi po vsem tem, kar se je valilo proti meni več kot tri mesece, lahko kredibilno opravljal dolžnost v eni najpomembnejših in najtežjih držav za Slovenijo.
Predstavljajte si, kakšen neverjeten bazen možnih novih intrig, polresnic in natolcevanj bi pomenil moj odhod v Zagreb za medije, opozicijo ... Tako ministrstvo kot minister bi bila nenehno na udaru. Sploh če gledamo na to v širšem okviru – v luči mojih domnevnih povezav z Desusom, v luči poletne prisluškovalne afere. Moj odhod na Hrvaško bi pomenil veliko možnost sprožanja nenehnih novih zgodb. To bi zmanjševalo mojo kredibilnost, oteževalo moje delo, posledično pa slabšalo položaj Slovenije vis-a-vis Hrvaški. In to v trenutku precej zapletenih odnosov. Že kmalu, tam proti koncu avgusta, mi je postal jasen izid te enačbe: to je bil moj odstop. Če bi bil malo patetičen, bi lahko rekel, da je bil moj odstop državotvorno dejanje.
Z njim pa ste zelo presenetili.
Presenečenje je bil zato, ker v tej državi redkokdo odstopi. Zato je povzročil nekatere negativne odzive, sicer pa zelo veliko pozitivnih. Še danes me ljudje ustavljajo in mi za ta korak čestitajo, ker je takšno, rekel bi, temeljno zavedanje o odgovornosti v Sloveniji redko.
Ko že omenjate nepravilnosti. Tukaj pa smo bili priča drugi nepodpori. Erjavec vas v trenutku, ko so vas postavili ob bok ovadenim, obsojenim veleposlanikom, ni javno podprl. To je bilo tik pred vašim imenovanjem.
Minister je bil zelo korekten v vseh postopkih. Za Zagreb sem se prijavil, izpolnjeval sem vse pogoje in bil izbran. Ali bi dejstvo, da je moj oče v Desusu, posledično moralo pomeniti, da ne morem več kandidirati za nobeno vidno mesto, ne da bi bil minister ali pa sam deležen očitkov o nekih klientelističnih povezavah? Po 24 letih dela na MZZ? Ta moja navidezna povezava z Desusom kot del problema se je kuhala predvsem na ministrstvu in še kje.
Problem pri vodstvu na tej točki je bil, da je umanjkala javna, hitra in nedvoumna podpora. Ta je bila dana na štiri oči, tako z zunanjim ministrom kot predsednikom vlade. Ko ni javne podpore, se bazen špekulacij poglablja. Sprašuje se, zakaj se kandidata javno ne podpre, če nepravilnosti ni bilo. Ugiba se, kaj je še v ozadju; aha, ne upa se ga podpreti, ker se ne ve, kaj bo še prišlo na dan ... Ni bilo torej eksplicitne in močne javne podpore. Za mesto v Zagrebu pa je bila nujna. Bil je sicer precej bled poskus poznejše omilitve očitkov na tiskovni konferenci ministrstva, pa še takrat sem pristal v družbi z diplomati, ki so bili sankcionirani zaradi nepravilnosti.
Lahko pa bi bili zelo pragmatični. Pozabili na vse te stvari, podpisali pogodbo in odšli v Zagreb.
Seveda. Večina bi verjetno ravnala tako. A o tem imam svoje predstave, svoje norme. Nisem si znal predstavljati, kako bi lahko v okoliščinah, ko te tri mesece dan za dnem »cvrejo na lahkem ognju«, kredibilno zastopal državo v tako kočljivem trenutku odnosov med Slovenijo in Hrvaško. Lahko bi šel v Zagreb in poskušal narediti, kar bi se dalo. Mislim pa, da se veliko ne bi dalo. Še enkrat, odhod v Zagreb v takih okoliščinah bi pomenil zaplet za zapletom.
Do vas so bili posredno kritični tudi nekdanji diplomati, celo najvišji. Dimitrij Rupel, na primer.
Ob vseh napadih je bilo veliko spontanih reakcij kolegov z ministrstva in od drugod, ki so mi odkrito stali ob strani in me bodrili. Bilo pa je tudi nekaj grdih, negativnih. Ko je truplo na tleh, ga je zelo lahko še malo obrcati. Ena, ki me je na neki način razočarala, je bila pisanje Dimitrija Rupla, ki je v nekem tedniku vneto zagovarjal mojega največkrat omenjenega domnevnega protikandidata. Razočarala zato, ker se mi zdi, da se večkratnemu zunanjemu ministru in pomembni osebnosti slovenske osamosvojitve pri teh letih in po vsej prehojeni poti res ni bilo treba navijaško izrekati o tem ali onem veleposlaniškem kandidatu. To je bilo nekako pod ravnijo, ki bi jo od dr. Rupla pričakoval.
Predstavljajte si, da bi nekdanji nemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher v enem od nemških drugorazrednih časopisov pisal članke, v katerih bi navijal za tega ali onega veleposlaniškega kandidata. Ampak mi živimo v Sloveniji. S stališčem dr. Rupla sicer nisem imel nobenih težav, saj je podpiral svojega dolgoletnega najtesnejšega sodelavca, in to se je vedelo.
Druga reakcija je bila intervju v istem tedniku s kolegom diplomatom, ki je v diplomacijo zajadral pred desetimi leti na krilih tedaj najmočnejše stranke in že po nekaj mesecih odšel na pomembno veleposlaniško mesto v Evropi, kjer se je v glavnem izkazal s slabim delom. Ta reakcija je bila ena tistih, ki so me, ob vsej resnosti trenutka, nasmejale zaradi svoje preprostosti in jasnega namena, da se me dodatno diskreditira in zabije še kak žebelj v krsto. Vprašanja so bila tako zrežirano postavljena, da je bilo že bežnemu poznavalcu dogajanja v diplomaciji jasno, kaj je edini namen intervjuja. Ni preostalo drugega kot nasmeh nad tem, kako nizko lahko ljudje padejo.
Od odstopa so minili dobri štirje meseci. Bi danes, ko ste lahko sešteli tudi negativne posledice odločitve, ravnali drugače? Če bi bili danes tik pred odhodom v Zagreb?
Po vsem tem, kar je bilo? Ne. Odločitev bi bila enaka.
Zaradi veleposlaniškega mandata v Avstriji ste se znašli v družbi ovadenih in obsojenih veleposlanikov. Šlo je za okoli 4500 evrov kilometrin. Ta zgodba ni bila nikoli natančno pojasnjena.
Zgodba o kilometrinah je prišla na dan po tistem, ko so določeni krogi spoznali, da lansirana ugibanja o nepodpori predsednika republike in povezavah z Desusom ne bodo zdržala.
Ste te »določene kroge« že identificirali?
Mozaik se počasi sestavlja. Osebno mislim, da predsednik republike z menoj nekih večjih težav ni imel. V preteklosti sva sicer malo sodelovala, najbolj aktivno in uspešno pa prav v času mandata na Dunaju, ko smo dosegli velik uspeh pri manjšinski problematiki. Naredili smo pomemben premik po več kot 55 letih neizpolnjevanja avstrijske državne pogodbe, posebej glede postavitve dvojezičnih tabel. To je bil izjemno pomemben, skupen dosežek takratne vlade Boruta Pahorja in njegovih sodelavcev ter diplomacije. Z distance bi si upal trditi, da je dogovor iz leta 2011 največji dosežek v samostojni Sloveniji na področju manjšinske politike. Ni bil idealen, potreben je bil kompromis, število dvojezičnih napisov bi lahko bilo večje, in prepričan sem, da v prihodnosti tudi bo. Pa vendarle, to je bila velika stvar. Število tabel navsezadnje niti ni bilo tako pomembno, kot je pomembno dejstvo, da je ta premik na avstrijsko Koroško prinesel drugačno klimo, povsem drugo kvaliteto sobivanja.
Kaj je pripeljalo do te spremembe?
Spoznanje, da je zadeve glede izpolnjevanja določb avstrijske državne pogodbe treba premakniti nekoliko bolj odločno. Slovenija je nastopila samozavestno, pri čemer smo v zahteve in pogovore malce bolj pogumno kot sicer vključili tudi mednarodne dejavnike. Poleg tega je bila srečna okoliščina, da so nekateri ključni avstrijski sogovorniki spoznali, da je po skoraj šestih desetletjih od podpisa ADP potreben premik pri tem vprašaju. Predvsem to velja za zveznega predsednika Heinza Fischerja in tudi zveznega kanclerja Wernerja Faymanna. To je privedlo do velikega preboja, ustavnih določb in do sicer ne idealnega dogovora, je pa ta prinesel premik v razumevanju sobivanja manjšine in večine. Še enkrat: Koroška je danes drugačna. To je ključno.
Ugleden časnik Die Presse je ob koncu vašega mandata zaznal vaše stike na evropski ravni in seveda tudi vašo vlogo v reševanju manjšinske problematike. Dvojezični napisi so bili za časnik vaš največji uspeh. Precej neobičajen članek ob odhodu kakšnega veleposlanika.
Pri nas je tako, da te v tujini bolj cenijo kot doma. Na vseh področjih.
To je predzgodba vaših težav s kilometrino.
Da. Ta proces je seveda zahteval veliko pogovorov na Dunaju, v Celovcu in Ljubljani, in tukaj pridemo do kilometrin. Poročila o nadzorih na diplomatskih predstavništvih in ugibanja, kaj bo v njih, tudi v povezavi z menoj, so se pojavila v času drugih špekulacij, ki so mi jih prilepili. Hvala za možnost, da o tem prvič spregovorim. Do tega imam pravico, glede na to, da se še vedno pojavlja teza o nepravilnostih, da se moje ime še vedno pojavlja ob imenih pravnomočno obsojenih in kazensko ovadenih veleposlanikov. V mojem primeru ni šlo za nepravilnosti, edini očitek je bil, da sem ravnal negospodarno.
Tudi ta očitek zavračam. Pogajanja o tablah so bila dolgotrajna in zahtevna. Zahtevala so navzočnost diplomatov in mojo navzočnost v vsakem trenutku, ko je bilo treba. Šlo je za občutljive pogovore, o katerih nisem mogel govoriti po telefonu – hvalabogu, da nisem – in o katerih sem moral osebno poročati v Ljubljani, se potem vrniti na Dunaj, pa spet v Celovec ... Ne moreš se odločiti, da en dan pač ne boš šel, se pa morda pojavil drug dan. Veleposlanik si 24 ur, vse dni v letu. Aktivnosti, ki so pripeljale do dogovora, so enostavno zahtevale mojo navzočnost.
Težava sta bila, če prav razumem, pravilnik in Zujf.
Na MZZ smo imeli v času Zujfa pravilnik, ki je določal, da šoferjem nisi smel izplačevati nadur nad postavljeno mejo. Če jih je opravil več kot 20, jih je moral izkoristiti kot prosti čas. V naši diplomaciji smo razklani med rigidnostjo predpisov doma in stanjem, ko položaj in razmere od veleposlanika zahtevajo, da nekje pač mora biti. Kakšen izgovor, da me nekje ni, pa bi bil, če bi dejal, da nisem mogel priti, ker šofer zaradi Zujfa ni smel več voziti? Neživljenjska pravila še danes mojim kolegom onemogočajo normalno delo, zato se zatekamo h kreativnim rešitvam.
Ena od teh je bila presoja, da je najbolje, da nekajkrat sedem v avto in se odpeljem v Celovec, Ljubljano ali nazaj na Dunaj. Druge rešitve preprosto ni bilo. Če sem hotel predati Ljubljani kredibilno informacijo, sem na teh srečanjih moral biti. Več tem naduram se je moj šofer odrekel in me kljub pravilom peljal. Res je tudi, da smo imeli službeni avto, ki pa se je kvaril na mesec, dva in nikoli nisi vedel, kje boš obtičal. Mimogrede, mojemu nasledniku ga je uspelo zamenjati takoj po prevzemu mandata. Jaz s tem predlogom nisem bil uspešen, čeprav sem na to opozarjal vse od leta 2011.
Ampak očitek, da ste ravnali negospodarno, je še vedno na mizi.
Zakaj zavračam ta očitek? Kaj bi šele bilo, če bi oba s šoferjem šla na Koroško s službenim avtomobilom, si, skladno s pravilnikom, obračunala dnevnice, natankala avto in povrhu še prespala v hotelu. Kakšen strošek bi bil šele to? Da sem uporabljal svoj avtomobil, je bilo, ravno nasprotno, gospodarno. V Sloveniji je pač tako – če je kdo moteč, se mu takoj prilepijo številke. V evrih. Nižja je številka, bolj je zanimiva in bolj kredibilna. Kaj je bolj zanimivo, kot se v nedeljo v gostilni pogovarjati o 4500 evrih nekega veleposlanika? Ali pa o plačah na DUTB. Niso pomembne večstomilijonske dokapitalizacije zadolženih slovenskih bank, da drugih stvari, o katerih se vsakodnevno piše, sploh ne omenjam. Pač pa 4500 v dveh letih zakonito izplačanih evrov bodočemu veleposlaniku v Zagrebu. Kar se je seveda takoj preračunalo, koliko je to plač običajnega delavca ... Spet naključje?
Če ni naključij ...
Šlo je za to, da so me hoteli oslabiti. Poškodovati bodočega slovenskega veleposlanika v pomembnem trenutku po prisluškovalni aferi, pri čemer bi oslabili tudi zunanje ministrstvo in ministra, ker bi se gradilo na tezi, da sem šel v Zagreb samo zaradi naveze z Desusom. Kar zadeva te kilometrine, pa me je bolelo in me še vedno boli, pa tudi osebno me je prizadelo, da ni bilo nobene javno in jasno izražene podpore in solidarnosti. Bila je, kot rečeno, neka precej medla podpora. Lojalen si, delaš več kot dve desetletji za isto hišo, v glavnem delaš dobro, gotovo tudi z napakami, ki so pač vedno del življenja pri nekom, ki dela ... in potem v trenutkih tudi čisto osebne stiske, ki jo je ta kampanja povzročala, ni nikogar, ki bi ti stal ob strani. Javno.
Kdo bi vam torej hotel škodovati? Če to ni šlo po najvišji predsedniški in ministrski liniji ...
O tem trenutno ne morem in nočem govoriti. Ni pa bilo na ravni, o kateri govorite. Z ministrom sva se razšla korektno.
Po vaši oceni bi lahko prek vas oslabili tudi njega. Tega očitno ni zaznal, njegov prvi odziv ob odstopu je bila zelo oster. Da ste ravnali neodgovorno in da lahko na kakšno veleposlaniško mesto kar pozabite.
Ravnal sem odgovorno, te izjave pa ne bi več želel podrobneje komentirati.
Je pa res, da je vaš odstop prišel zadnji trenutek, na dan, ko naj bi predsednik države podpisal ukaz o imenovanju. Nekateri bi to označili za pobalinsko.
Nikakor ni bilo pobalinsko. Odločitev je dozorevala nekaj časa, vse od prvih očitkov. Nekajkrat sem celo prosil, da javno ovržejo namigovanja o nepodpori, pa ni bilo nobenega odziva. Razen enega elektronskega sporočila. To ni bilo sporočeno javno, zato so se špekulacije in slabljenje mojega položaja nadaljevali. Če bi bilo to zanikano takoj na začetku, bi bila zgodba hitro zaključena. Že takrat sem prišel do spoznanja, da bom, če bo stvar dobila večje razsežnosti, odstopil. Res sem po pogovoru z ministrom in premierom dejal, da bom še enkrat poskušal, je pa bilo konec avgusta dovolj signalov, da se bo zgodba nadaljevala. To bi nenazadnje škodilo mojemu ugledu in tudi temu sem se hotel izogniti. Zadnji dan avgusta sem se odločil, da zadevo prekinem.
Vaši kolegi so takrat menili, da niste hoteli oditi v Zagreb kot oslabljen marionetni veleposlanik.
Gotovo. Zamislite si, kaj bi si mislili Hrvati ...
Zagrebška diplomacija je zelo spretna. Bi to izkoristila?
Vsekakor, o tem govorim. Kandidata bi dogajanje doma oslabilo do te mere, da bi bil nekredibilen. Kaj sporočate državi, v katero pošiljate veleposlanika, na eno najtežjih diplomatskih misij, o katerem se tri mesece vztrajno ponavlja nikoli zavrnjena teza o nepodpori predsednika republike?
So pa bila tukaj seveda tudi vaša izstopajoča stališča do Balkana?
Da, povzročila so nekaj nejevolje. Naj pojasnim. Balkan je zagotovo pomemben za Slovenijo in prav je, da se z njim do neke mere ukvarjamo, čeprav so vse velike zgodbe tam na neki način že popisane, z izjemo BiH. Na Balkanu je zelo veliko pomembnih igralcev, ki tam izvajajo politiko, podprto z bankami in drugo močno gospodarsko navzočnostjo. Bil sem v Avstriji in vem, kako spretno to oni delajo. Mi smo se z Balkanom začeli pospešeno ukvarjati razmeroma pozno. Nekako smo hoteli čim prej pozabiti, kje smo bili. Kar je bilo po svoje razumljivo.
Po šoku, ki smo ga doživeli zaradi nepovabila na madridski vrh zveze Nato leta 1997, kjer je bil eden od očitkov, da smo preveč ignorantski do Balkana, se je začela debata o tem, da se moramo vendarle bolj angažirati. V tem kontekstu – takrat sem delal pri Natu kot diplomat – smo s kolegi pisali v Ljubljano in apelirali, naj se Slovenija vendarle loti tudi regije. Preboj je bil dokončno dosežen nekega mrzlega novembrskega večera po ministrskem zasedanju Zahodnoevropske unije v Erfurtu, kjer smo, skupaj s kolegi iz misije, takratnega zunanjega in obrambnega ministra dokončno prepričali v aktivacijo na Balkanu.
Tri mesece po tem smo vstopili v operacijo SFOR v BiH in začelo se je naše ukvarjanje z regijo. Pri tem je bil naš ključni premislek nekoliko kasneje ta, da bo naša močna podpora Balkanu kompenzirana z gospodarskim prodorom tja, kar se večinoma žal ni zgodilo, razen nekaj nasedlih, predvsem bančnih avantur. Oziroma se dogaja ravno obratno. Podjetja z Balkana in iz Hrvaške pospešeno zavzemajo slovenski prostor, kar samo po sebi ni nič slabega. Ključno je, da podjetja delajo z dobičkom in da imajo ljudje delo. Dejstvo je tudi, da se je naš položaj v regiji po vseh teh letih spremenil.
Ampak ...
Prav pa je, da se ukvarjamo še z drugimi območji v Evropi. Srednja Evropa je en tak primer, ali pa skandinavsko-baltska regija, ki nam je tradicionalno zelo naklonjena. Slovenija je, bodimo odkriti, tako po kulturnozgodovinski kot geografski umeščenosti predvsem zahodna in srednjeevropska država, zato je prav, da se veliko ukvarjamo tudi s tem delom Evrope. Tudi gospodarske številke gredo v prid temu.
Pomislite, samo s Češko smo imeli v letu 2014 milijardo in sto milijonov blagovne menjave. Podatki za lani bodo pokazali enako ali še boljšo sliko. Tukaj je razumevanje na MZZ, da se moramo s temi regijami ukvarjati več. Bolj moramo izkoristiti prednosti članstva v EU in Natu. Oboje je najboljša stvar, ki se nam je, skupaj z osamosvojitvijo, zgodila. Bodimo ponosni, da smo v teh dveh organizacijah. Da smo zavezniki. Izkoristimo to prednost, ki jo imamo. Na ministrstvu se tega vedno bolj zavedamo. Atlanticizem se je po mnogo letih vrnil na MZZ, kar je pomemben signal našim zaveznikom.
Ste pa sami v izjavi julija lani prišli do ugotovitve, da nam pretirano ukvarjanje z Balkanom prinaša več udarcev pod pasom kot karkoli drugega.
Slovenija je bila v podpori zahodnobalkanskim državam na njihovi poti v evroatlantske integracije zelo aktivna, zelo si je prizadevala za njihov napredek in si še vedno. In to dobro dela. Vendar pa je bilo v zadnjem času kar nekaj težav, s katerimi se kot njihovi močni podporniki ne bi smeli soočati. Tukaj so izjave bosansko-hercegovske visoke predstavnice za nasledstvo ob dobljeni tožbi glede LB, pa težave gospodarstvenikov v Črni gori, pa v Makedoniji ...
Ukvarjali pa se niste samo z regijo, o kateri govoriva, temveč tudi z EU. Ste glede prihodnosti Unije optimistični?
Absolutno preveč je – predvsem v medijih – nenehnega kritiziranja EU. V Sloveniji še posebej. Unija je najboljša zgodba, ki jo je naš kontinent napisal v vsej svoji krvavi zgodovini. Več kot 70 let imamo mir in relativno blaginjo. Ali veste, kako pomemben preboj je to od časov nenehnih vojn med evropskimi narodi? O tem pišite. Več pozitivnega razmišljanja o Evropi ne bi škodovalo. Vsakodnevno se v medijih piše o tem, da Evropa ni naredila tega in onega, narediti bi morala več, pa da razpada ...
Poglejte, ob začetku gospodarsko-finančne krize se je govorilo o koncu Evrope, koncu evra ... Nič od tega se ni zgodilo. Je na poti okrevanja, ima občasne turbulence, kar je normalno, ker je vedno večja, toda po drugi strani na kontinentu 71 let vladata mir in relativna blaginja, in to ob vseh problemih. To je najdaljše obdobje miru v zgodovini Evrope. Ali ni to nekaj fenomenalnega?! Javnost pa dan za dnem bere evroskeptične članke, in mi vsi se čudimo naraščanju evroskepticizma. To so same napovedi konca. Slovencem manjka optimizma in tudi ponosa, da smo člani EU, da smo člani Nata, najmočnejšega političnega in vojaškega zavezništva.
Imate pa na drugi strani močna politična sporočila, kot je denimo britanski referendum.
To so vse legitimna vprašanja, a ne pozabimo – evropsko združevanje je imelo samo en namen: mir in blaginjo v Evropi. In to se je zgodilo. EU ni bila ustanovljena, da bi rešila vsako krizo na svetu. Tudi ne vidim nevarnosti, da bi razpadla. Verjetno bo prišlo do novih dogovorov. Preveč je interesov, preveč vezi. Res pa je, da je integracija Evrope na nekaterih segmentih mogoče šla predaleč. Toda v osnovi je Evropa super projekt. Dajmo jo živeti tukaj in zdaj. Dajmo verjeti v Evropo.
Za konec: ima pohvala, ki so jo zapisali v časniku Die Presse, oprijemljive rezultate?
Za štiri leta mandata? V času mandata sem pustil kar nekaj rezultatov. Že omenjeni dvojezični napisi. Pojdite danes na Koroško in jo primerjajte s tisto izpred šestih, desetih ali še več let – popolnoma novo ozračje. Nastavke za ta preboj je dal moj predhodnik dr. Ernest Petrič. Pa odprtje prvega slovenskega kulturnega centra, SKICA, v tujini sploh, kjer je imel veliko zaslug za ponovni zagon zunanji minister. Isti koncept, kot berem, naj bi sedaj ponovili v Berlinu. Odprli smo prvo slovensko čitalnico v Gradcu. Ne smemo pozabiti na zagon trilateralnega sodelovanja med Slovenijo, Avstrijo in Hrvaško, kar je bila tudi moja pobuda kot veleposlanika, za okrepljeno sodelovanje na skupnih področjih, kot so okolje, promet ... in zdaj begunci. Trilaterala živi, sestajajo se predsedniki držav in vlad. Obudili smo slovensko-koroški kontaktni komite, dali pobudo za ustanovitev slovensko-štajerskega, ki sedaj tudi deluje in se sestaja.
Za en sam veleposlaniški mandat veliko rezultatov, ki bodo trajni. Star sem petdeset let, za seboj imam 24 let dela na MZZ, zasedal sem tako rekoč že vsa strokovna mesta v profesionalnem delu ministrstva. Veliko izzivov je tudi doma.
