Blaž Mrevlje: Organizirani kriminal sega v vrhove države

Interventnemu kardiologu Blažu Mrevljetu je s kolegom Markom Nočem uspelo zrušiti pretirane cene žilnih opornic.

Objavljeno
19. maj 2017 16.02
Blaž Mrevlje, zdravnik, kardiolog v Ljubljani, 15. maja 2017 [Blaž Mrevlje,zdravniki,kardiologi,Ljubljana,portreti]
Brigite Ferlič Žgajnar
Brigite Ferlič Žgajnar
Iz žepa izvleče žilno opornico, shranjeno v steklenički, da dobimo občutek, reče, o čem se bomo pogovarjali. Pred akcijo, ki sta jo začela s specialistom interne medicine Markom Nočem, so opornice pri nas stale od 800 do 1400 evrov za kos, danes stanejo v UKC Ljubljana okrog 265 evrov, drugod jih še vedno mastno preplačujejo.

Ljubljanski klinični center je leta 2014 zamenjal dobavitelja žilnih opornic ali stentov. Namesto pri domačem podjetju Mark Medical jih je začel kupovati precej ceneje pri poljskem ponudniku. Za to sta zaslužna vi in prof. Noč.

Najine informacije o cenah so naključno sovpadle s pripravo novega razpisa za nakup stentov. S prof. Nočem takrat zadeve še nisva podrobneje poznala. Ni se nama svitalo, da bova s tem dregnila v orjaško gnilobno maso korupcije v zdravstvu in naredila revolucijo.

Medicina je namreč idealno področje za korupcijo. Za gradbenike vsi rečejo, da so barabe. Ko pa pogovor pripelje do zdravnika, vsak reče, ja, ampak moj zdravnik pa ne, on je tako fajn. Pri tem pa skozi okna polzijo desetine milijonov evrov.

S kolegom Nočem bi si zaslužila državno odlikovanje.

Problem v Sloveniji je, da ni dobro iti nekaj pogledat čez mejo. Ker potem lahko kaj vidiš. To pa je lahko nevarno za ljudi, ki ti tukaj nekaj prodajajo in govorijo, da je izdelek vrhunski in da ni boljšega.

Ko smo v Krakovu debatirali o cenah, sem dobil občutek, za kaj gre. Doma so nam vedno govorili, to je tako drago, pazi kaj delaš, da ne bo padlo po tleh. Razmišljal sem, zakaj bi bilo to lahko tako drago. In to je bila bizarnost, zato sem vam pokazal stent, da vidite, za kaj gre, da si vsak ustvari svoje mnenje. Tudi ko sem ga pokazal kolegoma, ki nista zdravnika, sta bila nad ceno začudena. Oba sta izstrelila: »A to stane tisoč evrov?« Res je, da potrebuješ precej kapitala, da tak izdelek razviješ, a od tam naprej, ko se povrnejo stroški razvoja in postavitve na trg, je samo še posel.

S prof. Nočem sva začela povsem naivno. Po zdravniško sva razmišljala, kako lahko na svojem področju pripomoreva k finančnemu zdravju kliničnega centra, ki je tedaj izkazoval šest milijonov evrov izgube. Z dvema milijonoma evrov, kolikor so v enem letu privarčevali s cenejšimi stenti, sva minus zmanjšala za tretjino. To veliko pove o tistih, ki govorijo, kaj bi, če bi, ko bi.

Nekdanji direktor UKC Simon Vrhunec se je pohvalil, da je privarčevani znesek na stentih njegova zasluga, češ da se je osebno zavzel in zadevo izpeljal?

Če bi bilo to res, potem bi že prej poskrbel, da bi kupovali cenejše opornice. Če je imel resen namen, se sprašujem, zakaj ni naredil reda še pri drugih artiklih in že prej. Zagotovo je preplačan ves medicinski material, ki se množično uporablja in mu je mogoče prek nadzorovanega javnega razpisa naviti ceno.

Očitali so mi, da hočem prevzeti posel z opornicami. Vpleteni zaradi dolgoletnega ozkega gledanja skozi lastna interesna očala ne razumejo, da ni nujno, da te vodi denar, če hočeš narediti nekaj dobrega in prispevati v splošno korist. Po tem boju se je izkazalo, da UKC lahko nekaj kupi v tujini, čeprav so govorili, da to ni možno, in da lahko kupi po nižji ceni. Ne lastim si zaslug, da ne bo pomote. Z Nočem se nisva borila zato, da bi dobila nagrado ali odlikovanje, ampak preprosto zato, ker so se nama zdele gnilobne prakse nespodobne. Zame je kot zahvala dovolj, da se je zadeva na področju opornic spremenila.

Kljub spremembam pa stente še vedno kupujemo od dva do trikrat dražje kot v Nemčiji in na Finskem.

Ponekod so še vedno več kot trikrat dražji. V Celju in Mariboru še zmeraj opevajo stente iz titana, ki jih v Evropi, z redkimi izjemami, in Ameriki ne uporabljajo. V Nemčiji se jih sicer da kupiti za okoli 60 evrov, mi pa smo zanje pred nedavnim plačevali 970 evrov. Argumentov za njihovo uporabo nimajo oziroma omenjajo le tiste dele študij, ki jim ustrezajo. Ne upoštevajo, da obstajajo raziskave, ki negirajo to, kar oni zagovarjajo.

Kaj se dogaja z opornicami, ki jim preteče rok uporabe? Jih res prepakirajo in prodajajo na južne trge?

To se govori za opornice in za zdravila. Gre za urbane legende, ki pa se mi, kolikor poznam razmere, ne zdijo neverjetne. Na internetu se da naročiti kopije škatel za proizvode. Na škatle se da nalepiti nalepke z novim rokom uporabe. Vprašanje za organe pregona pa je, kje fizično poteka prepakiranje in kdo ga izvaja.

Kdaj ste se prvič srečali z opornicami?

Pred sedemnajstimi leti, ko sem začel volontirati na centru za intenzivno interno medicino. Sredi specializacije iz interne medicine sem izrazil željo, da bi se učil v katetrskem laboratoriju, in takrat so se začele težave.

Kakšne?

Vodji katetrskega laboratorija Darku Zormanu ni bilo všeč, da bi se učil, češ da moram najprej opraviti specialistični izpit. Podprla sta me takratna predstojnica kardiološkega oddelka Mirta Koželj in strokovni direktor interne klinike Zlatko Fras, in tako sva s še enim kolegom postala prva, ki sva se lahko začela učiti kot specializanta. Zorman naju je sprejel, a z velikim cmokom v grlu. Iz tega je izviralo kasnejše metanje polen pod noge v smislu, da v šestih mesecih dlje kot do slikanja ožilja nisva prišla. Za opravljanje posegov bi jih morala izvesti najmanj tristo pod neposrednim nadzorom in tristo samostojnih. Ko sem se po kroženju na drugih oddelkih po letu dni vrnil v katetrski laboratorij, se je zgodba s slikanji ponovila, premikov ni bilo. Začutil sem, da nekaj ni v redu. Prof. Noč me je vprašal, ali bi šel na kongres v Krakov, tam pa se mi je svet obrnil na glavo.

Hitro mi je postalo jasno, da specializanti, stari toliko kot jaz, predavajo o stvareh, za katere se nam niti sanjalo ni, da bi jih lahko počeli. Predstavljali so klinične primere, pri katerih so dejansko sodelovali, in rezultate študij, ki so jih opravili na kliniki. Pri nas pa je praksa taka, da so vsi veliki frajerji, nimajo pa lastnih rezultatov. Za predavanja na slovenskih kongresih nemalokrat prilagodijo diapozitive drugih avtorjev, ki se jih da dobiti na internetu, in jih prodajajo kot suho zlato.

Domov sem prišel navdušen, prof. Noč pa je predlagal, da se grem učit k njim. Aprila 2010 sem za pol leta odšel v Krakov, kjer se je zgolj potrdilo, kar sem zaslutil na kongresu. Sprejeli so me z odprtimi rokami. Dobil sem prostor in mizo, kjer sem si lahko postavil računalnik, o čemer sem pri nas lahko samo sanjal. Vse znanje so delili z menoj, čeprav sem bil tujec. Tam sem v šestih mesecih opravil štiristo posegov - nadzorovano stopenjsko vedno zahtevnejše. Kasneje sem se odločil, da pri njih vpišem doktorat: deloma v Krakovu, deloma v Ljubljani smo z novo slikovno metodo izvajali študijo na bolnikih s srčnim infarktom. Spet sem dobival polena pod noge. Število vključenih bolnikov je bilo po protokolu razmeroma majhno. Po številu naših bolnikov s srčnim infarktom bi lahko delo končali v dveh mesecih, a smo ga z muko v devetih.

Po opravljenem specialističnem izpitu bi lahko samostojno delal, pa spet ni šlo, ker vodja na stvari ni gledal daljnosežno. Študije tudi niso bile zaželene, čeprav se to za univerzitetni center sliši smešno in nedopustno. Zorman je na parlamentarni preiskovalni komisiji povedal, da ga študije ne zanimajo. Menim, da je to povsem legitimno, toda tak človek potem ne sme biti vodja take dejavnosti v univerzitetni ustanovi. Na srečo se bo kmalu upokojil.

Zorman je bil torej glavni zaviralec vaše kariere?

Da. Sčasoma so se tudi tisti, ki so mi bili pripravljeni pomagati ali kaj pokazati, začeli umikati, ker zanje ni bilo oportuno, da mi pomagajo. Delo, ki ga opravljamo, je ena od manualnih tehnik, pri kateri je metoda discipliniranja zelo preprosta: ne uvrstijo te na razpored za posege. Če mahaš z repkom, te, če si Denis Pokora, pa ne. Vprašanje je zgolj, ali se iz Denisa Pokore spremeniš v poslušnega ali ostaneš Pokora. Ker se mi je upiralo poljubljati Zormanov prstan, sem raje ostal Pokora.

Stvari so potem eskalirale. Očitali so mi, da sem se premlad lotil nekaterih stvari, zadeva je sovpadla tudi z ustanavljanjem journal klubov - debatnih razprav, s katerimi smo postali izredno uspešni. V tretji sezoni smo imeli kardiološki, internistični, pediatrični, študentski in gastroenterološki journal klub. Razvili smo sodobno interaktivno spletno stran, začeli smo razvijati aplikacijo za pametne telefone, povezali smo se s tujino.

Organizirali smo mednarodno srečanje pro et contra, na katerem sta sodelovali dva govorca, Slovenec in tujec, po skypu pa se nam je kot diskusant pridružil še starejši profesor iz tujine. Bilo je očitno ob nepravem času. Dokazali smo, kaj je sposoben narediti mlad človek z vsemi sodobnimi pripomočki. Nasprotnike pa je najbolj bolelo, da je zadeva mednarodna in za udeležence zastonj. Priskrbeli smo dovolj denarja sponzorjev, da smo lahko najeli dvorano, predavatelji so predavali brezplačno. Zanimanje je bilo tolikšno, da smo organizirali petdeset takih dogodkov.

In to je bilo nezaželeno?

Še posebej za kolega, ki serijsko organizira nekakšna kardiološka srečanja za kotizacije. Celo študentom zaračuna 50 evrov. Neokusno.

Torej ste dobili velikega sovražnika?

Seveda. Ni izvajal samo pritiskov name, temveč je hodil tudi do kolegov in jim grozil, da jim bo uničil kariero, če bodo sodelovali z mano. Dva sta mi to potrdila. Morda se sliši kot znanstvena fantastika fantastično, ampak klical je podjetja, naj ne sponzorirajo naših dogodkov. Primitivno.

Ni pa bil edini, ki ste mu šli v nos?

Profesor in predstojnik ene od klinik na ljubljanskem UKC je svojim mladim zdravnikom prepovedal sodelovati pri organizaciji srečanja pro et contra. Nepojmljivo je, da v 21. stoletju v svobodni državi, članici EU, profesor medicine reče mlajšim kolegom, naj ne organizirajo strokovnega srečanja. Popolnoma nesprejemljivo pa je, da se to dogaja v univerzitetni ustanovi in da formalno nadrejeni za to vedo, vendar nič ne ukrenejo. Če bi se kaj takega zgodilo v državah, kjer ni tihega terorja in v katerih sem do zdaj delal, bi se moral tak profesor nemudoma posloviti od akademske kariere.

Taki dogodki so vam dali zgolj dodaten zagon, da ste razpeli krila in odleteli?

Tako je. Zbral sem dovolj argumentov, da sem dal odpoved v kliničnem centru. Nisem se videl v tem, da bom 35 let sedel in čakal na priložnost. Najprej sem bil pol leta na inštitutu za eksperimentalno kirurgijo v Nemčiji, kjer sem začel delati raziskave na prašičih, katerih srce je enako veliko kot človeško, tako da se lahko uporabljajo enako veliki stenti. Študija je stala sto tisoč evrov. Pri nas denarja za to ni, oziroma je, ampak gre, še preden pride, drugam.

Zaradi radovednosti ste torej zapustili UKC, zdaj delate v Angliji?

V Angliji sem bil leto dni, trenutno pa sem na študijskem dopustu. Končati moram doktorata na Poljskem in v Ljubljani, poleg tega se mi je v teh letih nabralo ogromno materiala, ki ga moram ubesediti. Lotevam se tudi projekta povezovanja nekaterih ustanov: inštituta za patologijo v Washingtonu, kjer so v zadnjih tridesetih letih opravili vse glavne raziskave o vgradnem materialu, dveh londonskih bolnišnic, nemškega inštituta za eksperimentalno kirurgijo in raziskovalnih centrov v Ulmu in Krakovu. Želimo jih združiti v močno raziskovalno skupino in s tem pokriti vsa področja raziskovanja.

V domovino se torej ne nameravate vrniti?

V tako, kot je, vsekakor ne, zato sem odšel. Ne razmišljam, da bi se vračal, pa tudi vabi me nihče. Ljudje, ki so zunaj kaj videli, tukaj niso zaželeni. Poleg tega ni pogojev, da bi to, kar me zanima, doma lahko uresničil.

Ne verjamete, da bo po reformi ministrice Milojke Kolar Celarc vse bolje?

To ni reforma, pač pa populizem, zmazek. Zadevo so začrtali v še večjo centralizacijo denarja v javnem zdravstvu. Dodatnih nekaj sto milijonov evrov, ki naj bi jih ta kvazireforma prinesla, bo z mojega stališča pridobljenih samo z namenom nadaljnjega plenjenja. Če bi imeli dobre namene, bi urejali javno zdravstvo in hkrati spodbujali zasebno pobudo.

V zvezi z žilnimi opornicami ste pričali pred preiskovalno komisijo o ugotavljanju zlorab v slovenskem zdravstvenem sistemu. Priče so že priznale kršenje zakona o javnih naročilih, prekoračevanje proračunov bolnišnic za stente, favoriziranje posameznih materialov ... Kaj pričakujete, da se bo zgodilo?

Fenomenalno se mi zdi, da se je državi zgodila preiskovalna komisija in da se je zgodila ravno na primeru žilnih opornic. Zakaj? Ker je to tako preprost kriminal, da bi ga v vsaki normalni državi lahko preiskal študent prava v drugem letniku. Ker se na drugi strani nič ne zgodi, je to dokaz, da gre za organizirani kriminal, ki sega v vrhove države. Dokaz, da je država popolnoma odpovedala. Vsaka država ima svojo mafijo, nima pa vsaka mafija svoje države. Pri nas jo ima. Preiskovalna komisija je v enem letu naredila več kot vse uradne institucije v treh letih skupaj. To govori samo zase.

Zakaj je v Sloveniji toliko korupcije?

Ker je vgrajena v jedro države. Delajo, kar so vedno delali, narobe je, da to še vedno počnejo. Gradbeni mogotec Ivan Zidar je nekoč rekel, češ kaj pa je narobe, saj že štirideset let tako delamo. Morda ni bilo nujno prav, kakor so štirideset let delali.

V naš gen je že od vrtca vsajena podoba Martina Krpana. Postal je naš nacionalni simbol, ker je sistematično in organizirano prinašal naokoli avstrijsko cesarico. V Jugoslaviji si bil največji frajer, če si pretental carinika. Danes si največji frajer, če pretentaš sistem. In zato je problematičen tisti, ki pove, kaj je problem, ne pa tisti, ki ustvarja ta problem.

Ker je korupcija vgrajena v sistem, morajo biti okoli institucije, ki ga vzdržujejo s svojim nedelovanjem. KPK je edina, ki je na primeru opornic nekaj naredila, a je brezzobi tiger. Imamo torej institucijo, ki jo moramo imeti, vendar nima moči. Potem imamo specializirano državno tožilstvo. Iz nastopa njegovega vodje v Tarči je bilo popolnoma jasno, da se ne bo zgodilo nič. Pa ne mislim, da tam ne delajo. Nasprotno, delajo, le naloge so drugačne, kot bi midva pričakovala. NPU je še ena institucija, katere vodstvo išče tisoč vejic v enem stavku, zakaj ne morejo nič narediti, namesto da bi iskalo člene v zakonih, zakaj lahko.

Problematičen je Furs, ki bi moral poslovanje dobaviteljev zdravstvenega materiala skrbno pregledati. Tukaj so še bolnišnice, ki imajo aktivno zaposlene ljudi, za katere se je na preiskovalni komisiji izkazalo, da lažejo in zavajajo. Kakšna je simbolna vrednost tega, da so še tam zaposleni?

Zdravniška zbornica se do problematike dragih žilnih opornic ni nikoli izrekla, velik problem ima tudi slovensko združenje za kardiologijo. Ko je tam pred nekaj leti zaprisegel novi predsednik, je dejal, da v upravnem odboru ne bo mesta za nikogar, nad komer visi kakršnakoli senca dvoma. Nekaj članov je že bilo na preiskovalni komisiji, dokler se zadeve ne razjasnijo, nad njimi visi vsaj senca dvoma. Pa so še vedno tam, kar je dokaz, da se nič ne zgodi. Dva sta člana vladajoče SMC. Predsednik vlade pa ob vseh znanih informacijah podpira ministrico, ki le mlati prazno slamo, da se ohranja status quo. Drug drugega držijo v šahu in izprijena igra se vrti naprej.

Naredili smo krog po vseh organizacijah, političnih, strokovnih, pa nič. Tisti trenutek, ko so te ustanove izvedele, da na Finskem opornice stanejo 130 evrov, bi morale poskrbeti, da bi naslednji mesec toliko stale tudi pri nas. Ampak tega ne storijo, zato to ni naključje, pač pa, ponavljam, organizirani kriminal.

Kako je v tujini slišati informacijo, da igro žilnih opornic v Sloveniji lahko vodi en sam človek, pa še ta ni doktor? Nikoli nismo imeli svoje države, zato ne vemo, kaj početi z njo. To nam je vedno povedal nekdo drug.

Kaj nas ovira, da ne znamo prepoznati svojih potreb in interesov?

Uveljavile so se gnile razmere, v katerih se je izgubila objektivnost. Ne vem, kaj nekatere izpolnjuje, da si želijo obvladovati druge. Psihopatija?

Morda je bila Zormanova frustracija to, da ni doktoriral. V normalnih univerzitetnih ustanovah je higienski minimum, da ima vodja katetrske dejavnosti doktorat znanosti in je vsaj docent. Če tega nimaš, se zagotovo v vsakem trenutku počutiš ogroženega. In kako izpolnjuješ superiornost, ki je z absolutnimi merili ne moreš, saj nimaš nazivov, člankov in ničesar ne organiziraš, torej vsebine? Ljudi držiš na primerni distanci, tako da jih tlačiš dol.

Na preiskovalni komisiji je Zorman izjavil, da se z vsemi dobro razume, razen z mano in Nočem. Seveda se z nama ni bilo preprosto ujeti, ker sva želela argumente, vsi drugi pa so očitno morali poklekniti, vključno z zdajšnjim vodjo katetrskega laboratorija, čeprav ne vem, ali bi si upal to javno priznati.

Zakaj pa ni naredil reda kdo višje od Zormana?

V Sloveniji je problem na ravni države. Ali jo vodi vlada? Mislim, da ne. Ali UKC vodi Andraž Kopač? Zanesljivo ne.
Boj med triperesno deteljico - Zormanom, kardiologom, ki množično organizira kongrese, ter ženo politika iz Desusa in športnega funkcionarja ‒ in profesorskim klanom je omogočal sistem ugrabljene države.
Je klinični center kdaj vodil ugleden ekonomist, ki bi naredil red? Vodijo ga marionete.

Kdo pa vodi njih?

Dokler sem še živel v Sloveniji, naše države nisem videl tako, kot jo gledam zdaj, štiri leta od zunaj.
Da bi si ustvaril čim bolj objektivno sliko, spremljam različne medije. Menim, da je naša država kot slaba šala. Iz točke nič smo šli tisoč korakov nazaj, čeprav bi se lahko v samo 25 letih razvili v moderno evropsko državo.

Nisem ne lev ne desen, razmišljam s svojo glavo. To me je vodilo do zaključka, da so se tisti, ki jim samostojna država ni bila intimna opcija, verjetno ustrašili, da bodo izgubili privilegije, da bo lustracija, da bodo izgubili vse, kar so imeli, čeprav si tega večina ni pridobila pošteno. Potem so ugotovili, da je Slovenija vendarle dobra opcija, ker bodo lahko kradli kot prej, samo da jim za to ne bo več treba odgovarjati Beogradu. Lustracije ni bilo, saj bi morali lustrirati sami sebe. Na Poljskem je bila, in vemo, kje v razvoju je danes Poljska, kje so baltske države in kje mi.

Pri nas pa državo vodijo postarani komunisti, ki to v resnici glede na idejo nikoli niso bili, ampak so bili arogantni povzpetneži. Zdaj so se postarali, sistem jim razpada, v ozadju pa se bijejo boji med novimi in starimi.