Tiskane izdaje
Poslanec, ki so ga po izstopu iz vladne SMC mnogi že odpisali, je zdaj ustanovil Dobro državo. Stranko, ki se bo na volitvah prihodnjo pomlad skušala uvrstiti v državni zbor in pritegniti nad nedokončano tranzicijo razočarane volivce. Ker je bil s politično ponudbo nezadovoljen tudi sam, se je po letih poučevanja na mariborski fakulteti za varnostne vede odločil za skok v politiko, a je stranko zaradi njenega zgrešenega kadrovanja kmalu zapustil.
Danes s kolegom iz SMC in dvema poslankama nekdanjega Zavezništva Alenke Bratušek sestavlja poslansko skupino nepovezanih poslancev, ki jo vodi iz najvišjega nadstropja hrama demokracije. Tudi do delovanja tega je kritičen: izvršna oblast si ga je podredila, zaradi česar ne predstavlja več državljanov.
Vendar to ni edini razlog za njihovo apatijo; problem je, da ni bilo »korupcijske« lustracije, razlaga ekspert za to področje kriminalitete. »Namesto da bi stranke iz svojih vrst izkoreninile slabe kadre, celo kadrujejo tiste, ki so skopali bančno luknjo, na pozicije v DUTB, SDH in nadzorne svete bank.«
Ideja – sledi denarju
Druga črna pika je zakonodaja, ki jo pripravljajo posamezniki po svetovalnih pogodbah in je zato v korist nekoga tretjega, ne ljudi. Za to ponuja rešitev v obliki učinka millefoglie, po italijanski slaščici, ki ima tri plasti. V mislih ima polno delovanje kazenskega sistema s pripadajočimi organi – policijo, tožilstvom in sodišči, finančnega ministrstva in agencij ter uradov v njegovi sestavi ter (preiskovalnih) novinarjev in žvižgačev, ki z opozarjanjem preprečujejo ustoličenje spornih oseb na pomembne položaje. Vse pa se združi v ideji – sledi denarju.
Veliko zato pričakuje od medijev, ki lahko s policijo in tožilstvom odkrivajo »elitni kriminal«. Ta dva organa zaradi hudih pritiskov ne opravljata svojega dela, kar opaža pri pranju iranskega denarja v NLB. Poslanec, ki je zaradi narave svoje stroke član dveh parlamentarnih preiskovalk, o žilnih opornicah in sanaciji bančnega sistema, je koalicijski uvedbi posebne komisije o iranskem denarju nasprotoval.
»To je orodje opozicije; vlada ima tožilstvo, notranje in finančno ministrstvo, ki ima pod sabo nekaj tisoč ljudi. V komisiji nas je šest, imamo tri strokovne sodelavce, pa smo naredili več kot vsi drugi. Zakaj vlada ne sproži postopkov? Gre za poskus pridobivanja političnih točk in ne reševanja problemov.«
Modre kuverte niso več 'in'
Institucije za državljane sicer dobro delujejo, v mislih in v pogledu se mu odstira NLB – njegova poslanska pisarna gleda ravno na njen sedež na Trgu republike, zato se pošali, da ima korupcijo ves čas na očeh. Modre kuverte so po njegovem mnenju že presežene, bolj ga intrigira tisto, kar ni tako vidno, vendar ima velike posledice: sistemska korupcija, nasprotje interesov, neformalne mreže.
Najvišje korupcije ne moreš odpraviti zgolj s policijo in tožilstvom, razlaga, ampak sta potrebna sledenje denarju in (preiskovalno) novinarstvo. Pod drobnogledom slednjega se je lani znašel sam, ko so mediji razkrili, da je v več letih ob fakultetni plači prejel še 158.000 evrov honorarja. Kot je pojasnil, je šlo za dodatno opravljeno delo, predavanja ob delu in raziskovalno delo, od katerega so plačali davke, zato zadeve ne kaže enačiti z afero o stalni pripravljenosti. V tem času so z ekipo zgradili fakulteto v evropsko priznano in to si želi tudi za Slovenijo.
Kaj pa sam počne, da bi preganjal korupcijo? Najprej je vlagal pobude, a je sprevidel, da koalicija vse opozicijske predloge povozi. »Delam tam, kjer je viden uspeh ,in se ne zaletavam nekam, kjer ga ne bo,« sklene.
Vsem enake pogoje
Kot veliko oviro vidi delitev na leve in desne, ki je razvojna cokla države. Volivci pogosto glasujejo proti nekomu, vsebinske razprave so redke, kar nameravajo z Dobro državo preseči in se osredotočiti na blaginjo ljudi ter okolja. Bojijo se, da bi ga uničili za zanamce, zato so temelji programa v zeleni barvi.
Do uvoza umazane industrije je skeptičen, tudi do Magne Steyr, zlasti zaradi neprimerne lokacije obrata. Še bolj ga moti, da ne spodbujamo domače industrije, kot je Pipistrel, ki se je moral preseliti v Italijo, in Joca Pečečnika, ki že leta čaka na okoljsko dovoljenje – na dovoljenje, ki ga je Magna prejela v hipu.
Država je po njegovem napačno ravnala tudi pri prihodu beguncev, saj ni izvajala schengna, zato so zdaj težave z njihovim vračanjem. Gre za strašljive zgodbe, odmisliti moramo imena in področje urediti sistemsko, je prepričan. O nesrečnem Ahmadu bi notranje ministrstvo lahko že odločalo po dublinski uredbi, pa ni. Premier je nato z vmešavanjem v primer svoja prekoračil pooblastila.
Ali bo podprl ustavno pritožbo proti njemu, se bo odločil, potem ko bo proučil dokumente. Odkar sta se njuni poti ločili, nimata stikov, opaža pa, da premier težko prenaša njegove konstruktivne kritike. Doživlja jih kot osebni napad in ne spremeni reaktivnega vladanja.
Brez zadržkov do sodelovanja
Kako pa sam gleda na kritike, denimo, da sodelovanje z lobistom Tilnom Majnardijem ni dobra popotnica za vstop v politiko? Pravi, da se je že od leta 1995 zavzemal za registracijo lobistov, saj so problematični tisti, ki se smukajo na primer okrog UKC, razglašajo, da so lobisti, v registru pa jih ni. Če bo Majnardi prevzel strankarsko funkcijo, bo prenehal biti lobist, zatrjuje sogovornik, za katerega je ustanovitev stranke logičen karierni preskok.
»V stroki sem dosegel vrh: redno profesuro, izdajo knjig in predavanja v tujini. Videl sem, da so spremembe možne samo v politiki.« Pred dvema letoma je zato ustanovil zavod Dobra država, zdaj še istoimensko stranko, za katero pravi, da ima že dodobra razvejene lokalne in strokovne odbore. Pri tem ni šlo brez Petra Jamnikarja, ki je pred leti postavljal temelje LDS, kasneje pa tudi SMC.
Če bodo izvoljeni na volitvah, bodo sodelovali s tistimi strankami, ki bodo državo želele popeljati v evropsko prvo ligo. Zadržkov nimajo do nobene, vendar pravi, da se Levica pogosto ne drži dogovorov in namesto problemov v ospredje potiska sebe, zato je sodelovanje z njimi svojevrstno.
Od smučanja do restavriranja
Sicer je Dobovšek, ki je diplomiral iz prava, avtor in soavtor več knjig, predaval je v Veliki Britaniji, Nemčiji in Belgiji. Za svojo fakulteto še vedno opravi nekaj ur, v prostem času, ki ga ni na pretek, pa je rad športno dejaven. Z ženo, sicer sodnico, vodjo stečajnega oddelka, rada hodita na dolge sprehode, tuje jima ni niti spuščanje po belih strminah.
Ko ima nekaj več časa, ustvarja na platnu, v študijskih letih je celo obnavljal cerkve z restavratorji. A tudi tu ne gre brez kriminalitete – to je druga najpogostejša beseda v njegovih nastopih v državnem zboru – saj je napisal knjigo Umetnost in kriminaliteta, ki se osredotoča na trgovanje s ponaredki. Je redni obiskovalec kulturnih dogodkov. Kritično dodaja, da premalo spoštujemo dosežke naših kulturnikov in znanstvenikov in žal bolje poznamo kuharje in zmagovalce raznih šovov.
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
