Kako poskušajo Slovenci pretentati davčno upravo

V desetih letih je o svojih kapitalskih naložbah v tujini Fursu poročalo le nekaj sto zavezancev, kar je občutno premalo že v primerjavi s podatki, s katerimi razpolagamo v uredništvu, kaj šele z dejanskim stanjem.

Zakon o finančni upravi je jasen. V davčni register se o fizičnih osebah vpišejo osebni podatki in tudi »podatki o kapitalskih naložbah doma in v tujini«, ki vključujejo ime podjetja, sedež, pravnoorganizacijsko obliko podjetja ter višino in datum naložbe. Spremembe je treba finančni upravi (Furs) sporočiti v osmih dneh, sicer pa je za prekršek posameznika, ki tega ne stori, zagrožena – mizerna – globa od 200 do 1200 evrov.

Podatki, ki so jih za Delova Ozadja posredovali s finančne uprave, kažejo, da je v zadnjih desetih letih zgolj 369 davčnih zavezancev samoiniciativno in v skladu s črko zakona prijavilo deleže v podjetjih v tujini. V povprečju torej 37 posameznikov na leto, pri čemer je treba poudariti, da so nekateri od teh prijavili več naložb. Če štejemo zgolj posameznike, ki so v zadnjih letih finančni upravi kadarkoli prijavili naložbo v podjetju v tujini, jih je še manj, le 324.

Neupoštevanje ali neznanje?

Še bolj uborna je dejanska, ne povprečna letna statistika. Število zakonaboječih davčnih zavezancev se resda povečuje, toda letos je bilo takih zgolj petdeset. To je sicer nekoliko več kot med letoma 2007 in 2010, ko je dacarjem naložbe pogumno prijavilo zgolj od šest do enajst zavezancev.

Petega decembra letos je bilo v davčni register vpisanih 2.693.657 oseb, od tega 2.049.143 s slovenskim državljanstvom. Toda čeprav je razlika med njimi okrog 650 tisoč oseb, se to ne pozna pri prijavah naložb v tujini. Od leta 2007 je namreč te prijavilo le 18 davčnih zavezancev, ki niso slovenski državljani. Pridobljena statistika kaže ali na sistemsko neupoštevanje ali pa na sistemsko nepoznavanje zakonskih določb o poročanju finančni upravi, kar v davčnih postopkih sicer ni in ne more biti izgovor. Kljub temu pa se med zavezanci najdejo taki, ki so prijavili več naložb v enem ali več različnih letih. Takšnih je bilo v desetletnem obdobju skupno 62, od tega je bilo 54 slovenskih državljanov, preostali pa so bili tujci.

Iz panamskih in rajskih dokumentov

Destinacije, kjer imajo naložbe tisti zavezanci, ki so spoštovali zakon, še bolj kot prej popisana statistika razgaljajo vrzel med uradnimi podatki in dogajanjem na terenu. Za primerjavo smo namreč vzeli podatke, ki smo jih pridobili iz panamskih in rajskih dokumentov. Naj spomnimo, gre za več deset milijonov dokumentov, ki so jih od anonimnih virov pridobili pri nemškem časniku Süddeutsche Zeitung, ta pa jih je s pomočjo Mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev delil s skoraj štiristo novinarji po vsem svetu. Prek njih so bili razkriti številni imetniki naložb v podjetjih v davčnih oazah, direktorji teh podjetij in druge povezane osebe. Iz naših dosedanjih ugotovitev, ki so plod brskanja po panamskih in rajskih dokumentih, smo izvzeli število slovenskih davčnih zavezancev, ki imajo naložbe v davčnih oazah. Pri tem smo upoštevali zgolj tiste, za katere smo utemeljeno menili, da so bili dejanski družbeniki teh podjetij in da so imeli to vlogo med letoma 2007 in 2017, saj se na to obdobje nanaša statistika finančne uprave.

Velikanske razlike

Po podatkih iz panamskih in rajskih dokumentov ima največ slovenskih zavezancev, 38, v lasti podjetje na Malti, toda finančni upravi je naložbo v tej državi prijavila zgolj ena oseba, in to šele letos. Na Britanskih Deviških otokih ima ali je imelo podjetje najmanj 14 zavezancev, toda Fursu jih je o tem poročalo zgolj šest. Ta jurisdikcija je sicer med Slovenci kar priljubljena, res pa je, da do nje praviloma dostopajo prek drugih davčnih oaz ali skrivnostnih davčnih okolij.

Še huje je z davčnimi destinacijami, kot so Britanska Angvila ali pa Samoa, Vanuatu in Tonga, ki sicer ne velja za davčno oazo. Niti en zavezanec ni prijavil naložb v teh oazah, toda naši podatki kažejo, da ima na Angvili podjetje kar 22 davčnih zavezancev, v preostalih naštetih državah pa vsaj po eden. Naši podatki se s podatki finančne uprave ujemajo le v primeru Sejšelov.

Pri tem je treba poudariti, da – tako kot Fursovi – tudi naši podatki niso končni in so zlasti ilustracija. Ker so panamski in rajski dokumenti razkrili le delček poslovanja prek davčnih oaz, gre namreč v primeru naših številk najverjetneje za minimalne vrednosti.

To dobro ponazori primer Cipra. Po evidenci finančne uprave je namreč ta država na tretjem mestu po številu zavezancev, ki so ji zaupali, da imajo tam delež v podjetju; gre za 35 posameznikov. Toda zgolj iz dosedanjega medijskega poročanja in preiskovanja smo potegnili podatek o najmanj 48 posameznikih, ki so bili medijsko ali kako drugače izpostavljeni kot družbeniki ciprskega podjetja. Sicer je na prvem mestu po Fursovi evidenci Velika Britanija, kjer se je samorazkrilo 92 zavezancev, na drugem Hrvaška s 45, Cipru pa sledita Avstrija z 31 zavezanci in ZDA z 21. V Liechtensteinu in Luksemburgu, kamor Slovenci že leta radi vozijo svoje dobičke, premoženje in podjetja, je le peščica prijavljenih naložb. V Liechtensteinu pet, v Luksemburgu pa ena.

Previsoki davki, slaba disciplina

»Vi se ukvarjate s tem, kako bi davkoplačevalci dobili čim več denarja, jaz pa vsak dan gledam, kako leti skozi okno,« je naše vprašanje o razlogih za tak razkorak med uradnimi in terenskimi podatki komentiral Yuri Sidorovich, vodilni partner in vodja področja forenzike za jadransko regijo pri revizorski in svetovalni družbi Deloitte. Pravi, da ima Slovenija nenormalno visoko javno porabo in posledično visoke davke. Po njegovem mnenju bi se morala takšna država znajti na vrhu seznama po številu davčnih utajevalcev na prebivalca. Če je tam ni, to pomeni, da so slovenski zavezanci nadpovprečno pošteni in družbeno odgovorni. »Če bi imela kakšna druga nacija takšne davke, kot jih imamo mi, bi se vsa država preselila v Panamo.«

Pravi, da za neplačevanje davkov in neprijavljanje naložb v tujini ne kaže kriviti le davkoplačevalcev: »So otroci našega davkoplačevalskega sistema.« In tako se moramo, podobno kot starši majhnih otrok, vprašati, ali smo naredili vse, da bi bilo drugače.

Po njegovem je sicer eden od razlogov, da zavezanci ne prijavljajo naložb v tuja podjetja, to, da jih večina ne ve, da bi to morali storiti. Naj dodamo, da so nam mnogi zavezanci, ki smo jih klicali v zvezi z njihovimi podjetji iz panamskih in rajskih dokumentov, dejali prav to – da jim deležev ni treba prijaviti, češ da gre za neposlujoče subjekte. To seveda ne drži.

Poleg tega je Sidorovich prepričan, da bi bilo treba znižati davke in uvesti davčno amnestijo za tiste, ki bi sami prijavili skrito premoženje. Te bi lahko obdavčili denimo z desetimi odstotki, tiste, ki bi jih iz jazbine izbezali šele z davčnim nadzorom, pa na primer s 70 odstotki. Po njegovem prepričanju so davčne utaje v neposredni korelaciji z visoko obdavčitvijo v državi.

Panamskih dokumentov k nam ne bo

Na finančni upravi so zagotovili, da razkorak med dejanskim stanjem in prostovoljnimi prijavami naložb v tujini ugotavljajo v nadzornih postopkih. »Vsaka informacija, ki jo finančna uprava pridobi in kaže na morebitne kršitve, je torej z njenega vidika koristna, pa naj gre pri tem za informacije anonimnih prijaviteljev, informacije drugih državnih organov ali informacije medijev, seveda pa je vrednost informacije odvisna od kakovosti podatkov.«

V zadnjih sedmih letih so na področju davčnih oaz opravili 1007 nadzorov. Terjali so 36 milijonov evrov davčnih obveznosti, največ leta 2013 –12,3 milijona. Pojasnili so, da se s tem področjem že leta veliko ukvarjajo, se bodo pa »trudili, da mu bodo v prihodnje namenili še več pozornosti in še bolj racionalizirali same postopke«.

Zakaj Slovenije ni med njimi?

Letos poleti so nemške oblasti bojda za pet milijonov evrov kupile komplet panamskih dokumentov, iz katerih so podatke za zgodbe črpali preiskovalni novinarji po vsem svetu. Brezplačno so jih ponudili drugim državam in doslej jih je zanje zaprosilo že deset: Brazilija, Finska, Velika Britanija, Islandija, Italija, Kanada, Liechtenstein, Nizozemska, Panama in Španija.

Na finančni upravi so, zagotavljajo, preverili javno razkrite informacije iz panamskih dokumentov in jih povezali s svojimi podatkovnimi bazami, pri tem pa so se osredotočili predvsem na stare znance med zavezanci in pretekle ugotovitve o njih. »Izkazalo se je, da gre večinoma za podatke, ki se nanašajo na obdobja, za katera je pravica do odmere že zastarala.« To se zgodi po petih letih. Ker menijo, da je rezultat nadzorov na podlagi tako oddaljenih transakcij negotov, se »niso odločili za pridobivanje in analiziranje obsežne dokumentacije«. Svoje omejene vire so usmerili v analizo svojih podatkov in povezovanje z bančnimi, kar se je v preteklosti že pokazalo za učinkovito.

Na finančnem ministrstvu so pojasnili, da v splošnem »podpirajo pridobitev davčno relevantnih podatkov in njihovo uporabo«. Vendar pa davčne postopke vodi finančna uprava, ki je, so zapisali, razloge za to, da panamskih dokumentov ne pridobi, Delu že pojasnila.