Goran Lukić: »Prekarne zaposlitve temeljijo na načelu stisni in izpljuni«

So prekarne oblike dela dolgoročno vzdržne in omogočajo zasnutje običajnega življenja. Politolog o učinkih, ki jih ima deregulacija na trg dela.

Objavljeno
01. april 2016 16.49
Matija Grah
Matija Grah
Zakaj zaposlitev za nedoločen čas vse bolj nadomeščajo prekarne oblike dela? So te dolgoročno sploh vzdržne in ali človeku omogočajo zasnutje običajnega življenjskega kroga? Kakšna je moč sindikatov? O vsem tem smo se pogovarjali s politologom Goranom Lukićem, nekdaj sindikalistom ZSSS, danes pa vodjem svetovalnice za migrante, ki je namenjena zagovorništvu migrantov, beguncev in prosilcev za azil.

Spominjate me na nekdanjega ustavnega sodnika Matevža Krivica ...

... To boste morali pa utemeljiti. (smeh)

No, tako kot Krivic zagotavlja pravno pomoč ljudem, ki so družbeno najbolj izključeni, izbrisanim, prosilcem za azil itn., tudi vi zagovarjate najbolj ranljivo skupino na trgu dela, delavce migrante ...

To ni bila zavestna odločitev, temveč rezultat spleta dogodkov, ki so posledica rušenja gradbenega sektorja po letu 2008, in moje želje, da doženem, kdo je človek, ki tiči za gradbenim delavcem. Zapustil sem pisarno, šel pogledat v samske domove, v katerih so Vegradovi delavci stanovali, in jih spoznal ne kot delovno silo, ampak kot ljudi, ne samo kot objekte kršenja delavskih pravic, ampak tudi njihovo življenjsko situacijo. Oni so potrebovali informacije, dobili so jih. Potrebovali so jih še več, in tako se je počasi spletla socialna mreža in iz nje prva svetovalnica za migrante.

Domnevam, da so bili migranti takrat sindikalno nepokrit del delavstva in da so to še vedno ...

Ne, sindikati niso delali diskriminacije in so vsaj v velikih gradbenih podjetjih zastopali tudi migrante. Je pa res, da so bili v krizi, ki je sledila, migranti prvi, ki so izgubili zaposlitev. Po razbitju velikih gradbenih sistemov na mnoštvo majhnih podjetij jih je bilo veliko težje sindikalno organizirati. To je še vedno velik izziv za sindikate, ki pa bi se tako in tako morali bolj posvetiti terenskemu delu.

Javnost periodično pretresajo vesti o napol sužnjelastniških razmerjih, v katerih životarijo migranti. Katere so najpogostejše kršitve?

Gre za preplet kršitev temeljnih pravic delavcev, od neizplačevanja plač, regresa, socialnih prispevkov itn. Plač ni, je samo prošnja delavca, ki si po dveh mesecih drzne vprašati delodajalca, kdaj bo dobil plačo. Zasužnjevanje, ki sprva poteka prek obljub, se na koncu sprevrže v obup, v katerem se delavec tolaži, češ, mogoče bom pa prejel plačo, če bom potrpel še en mesec. Zasužnjevanje poteka tudi prek kršitev delovnega časa. Delovnega časa sploh ni več, je samo še delo. V avtoprevozništvu imajo vozniki čedalje manj časa zase. Vse bolj postajajo delo in vse manj so ljudje. Postali so sužnji delodajalčevega profita, kajti v avtoprevozništvu je delovni čas denar: več ko vozite, večji profit ustvarjate delodajalcu.

So sužnjelastniška razmerja eksces?

Ne. Eksces je pravni sistem, ki je zgolj reakcijske narave, ki zgolj čaka, da se zgodijo anomalije, nima pa vgrajenega sistemskega načina preprečevanja kršitev temeljnih pravic. Kršitve tako kratko malo postajajo standard. Če se pravni sistem ne bo zganil, bo delavcev, ki bodo živeli v paralelnem svetu suženjstva, vsak dan več.

Ali obstajajo ocene, koliko ljudi že dela in živi v takšnih razmerah?

Ne. Po zadnjem poročilu državnega tožilstva je to proti delodajalcem vložilo 1522 ovadb zaradi kršenja temeljnih pravic delavcev. Obsodilnih sodb je bilo 212, velika večina na pogojne kazni.

V katerih primerih so sodišča dosodila zaporno kazen?

To tudi mene zanima. Teh podatkov v poročilu tožilstva ni. Eden prvih delodajalcev, ki so mu slovenski policisti sploh odvzeli prostost zaradi kršenja temeljnih pravic delavcev in ga priprli, pa je bil leta 2010 Hysen Gashi, taisti Gashi, na katerega smo zdaj naleteli v zgodbi o Marof tradu. Kolikor vem, kasneje ni bil obsojen. Ponavadi ti primeri končajo na tožilstvu, ker tožilci ne znajo dokazati naklepa.

Kaj pomeni, da je za kazensko odgovornost pri kršitvah delavskih pravic delodajalcu treba dokazati naklep?

Treba mu je dokazati, da se je pri polni zavesti odločil, da čeprav je imel sredstva, delavcem ne bo izplačal plač in plačal prispevkov. To kaže, kako ekscesen je pravni sistem. Če v trgovini ukradete pašteto, policisti ne bodo dokazovali, da ste kradli pri polni zavesti, naklepno itn., ampak vas bodo kaznovali. Pika! Prav tako vas ne bodo oprostili, če se bo izkazalo, da med krajo niste imeli prebite pare v žepu.

Ali število kršitev temeljnih pravic delavcev še vedno narašča?

Leta 2008 so zaznali 102 kršitvi, naslednje leto 312, leta 2014 pa že 5671, kar je ogromen porast. Toda leta 2015 je bilo kršitev 2552.

To pomeni prepolovitev v letu dni.

Da, ampak inšpektorat za delo sam priznava, da je obupal nad vlaganjem kazenskih ovadb, od katerih jih večina pade na tožilstvu, ker ni mogoče dokazati naklepa.

Rad bi dodal, da me moti precej pogosto stereotipno in senzacionalistično medijsko prikazovanje migrantov kot jokajočih delavcev, ki so brez pravic, nakar že čez dve minuti poniknejo v drugih novicah. Vse več je migrantov, ki nočejo biti žrtve. Če delavcu, ki pride v našo svetovalnico, rečete, da pripada ranljivi skupini, vas bo nekam poslal. V svetovalnico je prišel, ker se je zavedel svojega problema in ga hoče rešiti. Hoče iti na inšpektorat, hoče vložiti tožbo. Ko migranti ugotovijo, da lahko uveljavijo svoje pravice, se začne kolesje vrteti hitreje.

Koliko migrantom svetujete?

Dnevno tudi tridesetim, torej jih je približno petsto do šeststo na mesec. Migranta ne morete odpraviti v nekaj minutah. Nismo zgolj urgenca, na kateri pokrpajo človeka, čeprav se včasih pri nas tako zdi. Migrant pride k nam z enim problemom, nakar se odpre še drugi, tretji, četrti, skratka, verižne težave, katerih reševanje zahteva čas.

Svetovanje najbrž ni brezplačno?

Smo članska organizacija, ki se financira iz članarine in donacij. Prvo informiranje je brezplačno, v primeru nadaljnjega pravnega svetovanja in zastopanja pa delavcu ponudimo članstvo. Članarina je odvisna od njegovega statusa. Če je zaposlen, znaša 8 evrov na mesec, če je brez dela in ne prejema socialne pomoči, 2 evra. Vsakemu ponudimo članstvo in velika večina ga sprejme.

Čeprav od novega leta formalno niste več zaposleni na zvezi svobodnih sindikatov, opravljate isto delo kot prej, svetujete delavcem migrantom ...

Ne bo povsem držalo. Na sindikatih sem se ukvarjal bolj s sistemsko zakonodajo, ne pa z neposrednim zagovorništvom, nasprotno pa je svetovalnica za migrante namenjena izključno zagovorništvu. Tudi zaradi naših zmogljivosti, samo štirje smo, ne bi mogli posegati na sistemsko raven.

Kljub temu bi vas pobaral za sistemsko kritiko. Katere so največje slabosti sindikatov?

Inercija. Naučenost delovati na enak način v različnih situacijah. Položaj na trgu se zelo hitro spreminja, hitro se spreminjajo tudi vzorci kršitev. Delodajalci so zelo solidarni, izmenjujejo si informacije med seboj. Nekateri se celo dogovarjajo, koga se ne sme zaposliti. Nasprotno sindikatom primanjkuje močna terenska mreža.

Pred letom ste dejali, da naj bi sindikati v zadnjem desetletju pridobili pri javni politični moči, izgubili pa pri terenski. Lahko to pojasnite?

Sindikati se veliko ukvarjajo s sistemsko politiko, premalo pa je pretoka informacij z mrežo na terenu. Vzdržujejo sicer stike s sedanjim članstvom, ampak to ni dovolj, morali bi pridobivati novo članstvo.

Kako se kaže terenska moč?

V uporabi klasičnih sindikalnih metod, kot so stavke, protesti. Gre za konkretne, neposredne akcije v podjetjih. Poglejte samo, koliko stavk je zadnje čase v Sloveniji – bore malo!

Pričakovali bi, da bo v letih krize delavsko, stavkovno gibanje oživelo ...

Moralo bi, toda končni cilj, tudi med člani sindikata, je preživetje. V obdobjih krize se vsak še bolj oklepa zaposlitve in je zanjo pripravljen tudi bolj potrpeti, zaradi česar so se sindikati znašli med kladivom in nakovalom. Delodajalci pritiskajo za zmanjševanje pravic, ker pač vedo, da lahko. Hkrati del sindikalnega članstva in tudi javnosti pričakuje, da bodo v času krčenja pravic sindikati še bolj agresivni. Imate torej člana sindikata, ki sindikat prosi, naj za božjo voljo ne zaostruje preveč, saj ne bi rad izgubil zaposlitve, na drugi strani pa pritisk javnosti, ki se sprašuje, kaj sploh počnejo, kje vendar so sindikati.

So po vašem mnenju sindikati premalo radikalni?

Da, vendar se hkrati sprašujem, kaj je danes sploh radikalno. Je radikalno to, da stavkate? Ne, to je klasična sindikalna metoda. Ironija je, da se danes že o stavki pogovarjamo kot o radikalni metodi.

Sindikati veliko premalo uporabljajo že klasične sindikalne metode in pritiske. Ni dovolj opozarjati na krivice samo na sistemski ravni, ampak morate biti tudi pripravljeni iti do konca – v stavke, pritiske, direktne akcije po firmah. To je navsezadnje tisto, prek česar se oblikuje sindikat.

Sindikalizacija nenehno upada. Leta 2005 je bilo v sindikatu 40 odstotkov delovno aktivnega prebivalstva, leta 2010 le še 26 odstotkov. Novejših podatkov nimam, ampak trend je poguben ...

Mislim, da je zdaj pri 21 ali 22 odstotkih. Trend je zagotovo poguben. Nekatere teorije pravijo, da bolj ko članstvo upada, bolj se sindikati radikalizirajo, ker se oblikuje trdo jedro najbolj vztrajnih sindikalistov, ki za seboj vlečejo najbolj lojalno članstvo.

Upadanje članstva je problem tudi zato, ker imajo sindikati svoj krog dela, svoj nabor storitev, vključno s pravno pomočjo, ki jih morajo zagotavljati in za katere potrebujejo ustrezno bazo, tudi finančno. Nima smisla, da sindikat obstaja, če teh storitev ne more zagotavljati ali če jih zagotavlja slabo. Sindikat je tu zato, da članu pomaga, ne pa zato, da mu odvrne, češ saj te razumem.

Pa je kaj na tem, da se ob upadanju sindikalnega članstva to radikalizira?

Vsi kot primer radikalizacije navajajo Francijo, kjer je sindikaliziranost zelo nizka, le okoli 10-odstotna. Toda v Franciji imajo sindikati zelo močno družbeno podporno mrežo. Študentsko gibanje je tesno povezano s sindikalnim, tako da so bile ob zadnjih spremembah delovne zakonodaje francoske ulice polne študentov in delavcev, ki so nastopali skupaj. Tega v Sloveniji ni. Kdaj ste nazadnje videli skupne proteste študentov, dijakov in delavcev? Leta 2007. Te vrste protestov zelo pogrešam.

Kateri so največji izzivi sindikatov?

Morajo se generacijsko prenoviti. S tem imajo velike težave. Stara sindikalna generacija mora znanje prenesti na novo generacijo sindikalistov. Težko pridobivajo nove sindikalne zaupnike po podjetjih, kar je garaško, a nujno delo. Zelo velik izziv je vzpostaviti ne samo terensko zagovorništvo, ampak tudi terensko mrežo izobraževanja sindikalnih zaupnikov, iz katere se bo oblikovala nova generacija sindikalnih zaupnikov.

Ste v obdobju, ko ste bili še na ZSSS, veljali za radikalca?

To morate vprašati druge. (smeh) Eden od razlogov, da sem zapustil sindikat, je, da sem se hotel posvetiti neposrednemu zagovorništvu.

Mar ni tako, da lahko na sistemski ravni naredite veliko več kot z reševanjem od primera do primera?

Ne, pri zagovorništvu so rezultati vidni takoj in to vas resnično motivira. Sistemska zakonodaja pa je vedno igra kompromisov, ki vas počasi požrejo. Potem niste več vi sami, ampak samo še nekdo, ki se pogaja za kompromise.

Delo za nedoločen čas je v Sloveniji še vedno prevladujoča oblika zaposlitve, a hkrati se množijo tako imenovane netipične oblike dela. Se sploh ve, koliko jih je in katere so?

Leta 2009 je ministrstvo za delo objavilo, da je bilo takrat 22 oblik dela. Predvidevam, da jih zdaj ni manj.

Katere so najpogostejše?

Prvi krog so zaposlitve za nedoločen čas, drugi krog zaposlitve za določen čas, nato pa je mnoštvo netipičnih oblik na robu trga dela. Eksponentno narašča agencijsko delo; samo od pomladi 2013 do januarja letos se je število agencijskih delavcev zvišalo s šest na štirinajst tisoč. Potem so samozaposleni, tako imenovani samostojni podjetniki, ki jih je država pitala s subvencijami, teh je, če ne štejemo kmetov, okoli 68 tisoč. Potem so honorarci, podjemci, samostojni kulturni ustvarjalci, samostojni novinarji, tisti, ki delajo po avtorskih pogodbah, pa študentsko delo, itn. itn. Gre za plejado različnih statusov, med katerimi delodajalci izbirajo glede na stroške dela in obremenjenost z davki in prispevki. Če se jim bolj splača, »zaposlijo« espeja, čeprav je to nezakonito in tudi skregano z razumom, saj ne morete zaposliti espeja, ki je vendarle poslovna oseba, ni zaposleni, ni delavec.

Kateri so razlogi za diverzifikacijo oblik dela?

Ključen je prosti trg, ki ga država ni znala regulirati. Pomislite samo, kaj bi gostinstvo brez študentskega dela – propadlo bi! So sektorji, ki dobesedno živijo od prekarcev. Tipičen primer je novinarstvo, v katerem dela plejada honorarcev, espejev itn. Nedavno je inšpektorat za delo več osrednjim slovenskim medijem izdal kopico prepovednih odločb, ker so novinarji pri njih delali v prikritih delovnih razmerjih. In kaj kanijo medijske hiše zdaj? Eno obliko prekarnosti nameravajo zamenjati z drugo. Iste novinarje, ki so prej delali kot espeji, nameravajo zdaj najeti kot agencijske delavce. Ne sprašujte me, ali je to zakonito ali ne. Nisem pravnik. Prepričan pa sem, da gre za zlorabo pravnega sistema, saj se tako delodajalec izogne odgovornosti, ki jo ima do delavca.

Za kaj sploh gre pri agencijskem delu?

To je tripartitni odnos. Imate naročnika, torej podjetje, ki nujno potrebuje večje število delavcev, agencijo, ki zagotovi delavce in sklene pogodbo z naročnikom, ter nato še agencijske delavce, ki so napoteni k naročniku. Agencijski delavci niso zaposleni pri naročniku, ampak se pri njem obravnavajo kot storitev agencije. Zakaj se to podjetju splača? Stroškovno se ne splača, kajti ti delavci morajo imeti enak obseg pravic, delati morajo po isti kolektivni pogodbi kot zaposleni pri naročniku. Poleg tega mora naročnik plačati še provizijo agenciji. Agencijski delavci so zato za naročnika kvečjemu dražji, a tisto, kar pri naročnikih vendarle prevesi tehtnico, je fleksibilnost. Proizvodna nihanja skušajo nevtralizirati z agencijskimi delavci. Več jim pomeni fleksibilnost kot višina stroškov dela, kar je zelo zanimivo, saj se veliko delodajalcev pritožuje nad previsokimi stroški dela, vendar so v zameno za fleksibilnost očitno pripravljeni plačati še več.

Agencijska dela so bila sprva fizična, kajne?

Da, vendar zdaj niso več rezervirana za nižjekvalificirana dela, ampak se razraščajo že v novinarske vode. Agencije niso neumne. Prepričan sem, da so pri novinarjih uzrle novo tržno nišo, to je trženje visokokvalificiranih delavcev, in da se bodo novinarjem kmalu pridružili tudi strokovnjaki iz informacijske tehnologije, različni tehnični poklici itn. To je enkratna poslovna priložnost za agencije.

So prekarne zaposlitve na dolgi rok vzdržne?

Ne. Prekarne zaposlitve temeljijo na načelu stisni in izpljuni. Njihov temelj je rezervna armada, pripravljena vskočiti namesto delavca, ki se ga je do konca izželo. To je zgodba o socialnem dampingu in konfliktu med delavci, ko ena skupina delavcev gleda na drugo, kot da ji odžira delo, ker dela ceneje, je pripravljena delati 16 ur itn. Delodajalci znajo to zelo dobro izkoriščati, a na koncu je to sistem, ki požre samega sebe. Poglejte, kaj se dogaja globalno: kapital zdaj beži iz Kitajske v Kambodžo in bližnje države, ker je delo na Kitajskem predrago. Kapital žre samega sebe.

Prekariat ni vzdržen z individualnega vidika, saj te ravni fizičnega in psihičnega pritiska na dolgi rok ni mogoče vzdržati. Od delavca zahteva, da se preoblikuje v stroj, ki ne govori, ampak samo odkljukava delovne naloge.

Z ekonomskega vidika ni produktiven, ker mora delodajalec vedno znova izmenjevati nove skupine delavcev, kar pomeni, da jih mora vedno znova usposabljati, zaradi česar prihaja do zastojev v proizvodnji, nihanja v kvaliteti in potencialno do izgube naročil. Visoke kvalitete proizvodov ne morete zagotavljati z visoko fluktuacijo slabo plačanih izkoriščanih delavcev, ki delajo po dvanajst ur, nakar popadajo od strahu in utrujenosti.

Najbolj produktivna je ekonomija, ki temelji na zaposlenih, ki delajo v stabilnih delovnih razmerjih, ker je samo v takšnem okolju mogoče dolgoročno vlagati v raziskave, razvoj in znanje delavcev.

Ali so prekarne zaposlitve vzdržne v pomenu, da človeku omogočajo nakup stanovanja, ustvaritev družine, pokojnino za varno starost, skratka, zasnutje običajnega življenjskega kroga?

Ne, kje pa! Prekarnost je sistem, ki temelji na nevzdržnosti.

Zakaj se potlej prekarci tako težko povežejo med seboj, samoorganizirajo, zakaj je med njim tako malo solidarnosti?

Zadnje, kar si želijo delodajalci, je, da bi se oblikovala razredna zavest prekarcev, kajti to bi imelo za posledico spremembo razmerij moči. Delodajalci znajo urediti tako, da se prekarci skorajda ne videvajo med seboj, da nimajo skupnih delovnih prostorov, da je intenzivnost dela tako visoka, da se ne morejo niti pogovarjati. Naredijo vse, da se ne bi socialno povezali, če pa so že socialno povezani, jih getoizirajo v samske domove, kjer zvečer, ko se vrnejo z dela, tako in tako od utrujenosti popadajo v postelje in nimajo časa za socializacijo.

Poznate kakšen uspešen model kolektivnega nastopa prekarcev za lastne pravice?

Na Nizozemskem sindikati do prekarcev niso nastopili pokroviteljsko, ampak so šli na primer med čistilce, med katerimi je bilo veliko migrantov, tako da so morali premostiti tudi jezikovno pregrado. Med njimi so iskali zaupanja vredne ljudi, ki so nato organizirali prekarce, sindikat pa je zagotavljal podporo v obliki prostorov, virov, znanja itn. Organizacijski vidik so prepustili osebam, ki so v svoji skupnosti veljale za zaupanja vredne. Tako se je pred petimi, šestimi leti vzpostavila samoorganizirana mreža čistilcev, ki jo je koordiniral sindikat in ki ji je uspelo zvišati urne postavke, izboljšati delovne pogoje itn. Modeli organiziranja prekariata torej obstajajo. Ni poslanstvo sindikata, da ponuja storitve in čaka, da bo kdo zagrizel vanje kot v vabo, ampak da gre na teren in ljudi organizira.

V Sloveniji kakšne podobne kolektivne akcije ne poznate?

Navsezadnje nam je zdaj ravno pri Marof tradu oziroma Gozdnem gospodarstvu Postojna uspelo, da je 124 ljudi dobilo plače za februar neposredno od Gozdnega gospodarstva Postojna, 91 pa se jih je prijavilo za zaposlitev. To sicer ni klasična zgodba sindikalnega organiziranja, saj smo delovali predvsem ljudje iz svetovalnice za migrante, a za sindikate je to lahko poduk, da se da priti do ranljivih skupin, prepoznati krivice, ki se jim dogajajo, in jih organizirati.

Predsednik kluba slovenskih podjetnikov Marjan Batagelj je pred dnevi potožil, da se lahko loči od žene, ne more pa se od delavca, ne da bi moral odpoved pogodbe dokazovati na sodišču, pri čemer bo spor z veliko verjetnostjo izgubil. Kako bi mu odgovorili?

(smeh) Upam, da njegova žena ni zaposlena pri njem.

Mislim, da je. Kot vodja marketinga.

Ne vem, če bo ravno vesela njegove izjave, da se lahko loči od nje, ne more pa se od delavca. (smeh)

Šalo na stran. To je močno pretirana trditev. Lahko vam navedem obratno zgodbo. Imamo delavca, ki se ne more ločiti od delodajalca, ker ga ta noče odjaviti iz zdravstvenega zavarovanja. Delodajalec mu ni plačeval prispevkov, ni mu izplačeval plač, zaradi česar se je delavec obrnil na inšpektorat za delo, dal je izredno odpoved itn. Vse je naredil po pravilih, toda ko se je hotel prijaviti na zavod za zaposlovanje, so mu odgovorili, da se ne more, ker ga ima delodajalec še vedno prijavljenega pri sebi in ga noče odjaviti iz zdravstvenega zavarovanja. Imamo torej prav nič pretirane, prav nič metaforične, ampak zelo realne primere, ko se delavec zelo težko loči od delodajalca.