Guy Standing: Prekariat razumem kot zelo radikalen razred

Britanski ekonomist Guy Standing o svetovnem procesu fleksiblizacije dela, plutokraciji, salariatu in prekariatu.
Objavljeno
30. januar 2015 18.23
Mojca Zabukovec, Ljubljana
Mojca Zabukovec, Ljubljana
»Vsako napredno gibanje je temeljilo na jezi, potrebah in upanju velikega razreda v nastajanju. Danes je to prekariat,« je prepričan britanski ekonomist in nekdanji dolgoletni sodelavec Mednarodne organizacije dela (ILO). Čeprav prekariat še ni družbeni razred, ker je notranje razdrobljen in ga za zdaj vežeta le strah in negotovost, pa je zagotovo razred v nastajanju, še trdi profesor z londonske fakultete za afriške in orientalske študije (SOAS).

Ko je leta 2011 v Londonu izšla njegova knjiga Prekariat, novi nevarni razred, jo je pospremila kritika v reviji New Left Review, v kateri se avtor Jan Breman sprašuje, ali ne gre za lažniv koncept. »Na nekaterih mestih Standing piše o prekariatu kot o zelo raznolikem pojavu, ki ga ni mogoče povezati, na drugih pa, da gre za razred v nastajanju, ki utegne ogroziti vsakogar.« Standing mu odgovarja, da čeprav so v prekariatu vsi tisti, ki opravljajo različne negotove oblike dela, jih povezuje zavest o skupni ranljivosti. »Pripadniki prekariata čutijo, da sta njihovo življenje in identiteta sestavljena iz razdrobljenih koščkov, ki jih ne morejo povezati v želeno zgodbo ali zgraditi kariere, ki bi trajno združevala delo, zabavo in prosti čas,« pravi sogovornik. Čeprav po njegovem v prekariatu niso zgolj žrtve, saj mnogi v njem izzivajo delovno etiko svojih staršev, pa je njegovo rast – na milijone ljudi v Evropi in drugod po svetu – pospešil preplet neoliberalizma in globalizacije, ko se polaga upe v fleksibilnost trga dela, poblagovljenje vsega in restrukturiranje socialne varnosti.

Govorite o globalnih procesih na področju dela, o svetovni fleksibilizaciji dela. Nam je namenjeno biti fleksibilni?

Od osemdesetih let hočejo vse vlade narediti trge dela bolj fleksibilne. To v realnosti pomeni, da zmanjšujejo delavske pravice, slabijo vlogo sindikatov in ustvarjajo razmere za zniževanje plač. Medtem ko narašča negotovost, ki grozi vedno več ljudem, smo priča razredni razdrobljenosti. In prekariat je skupina v globalizirani razredni strukturi. Na vrhu je plutokracija, ki jo sestavlja peščica bogatih. Sledi, kakor mu sam pravim, salariat (angl. salary, plača; op. p). To so ljudje z redno zaposlitvijo, ki še imajo zaposlitveno varnost, a vidijo, kako njihovi otroci in prijatelji vse bolj drvijo v negotovost. Na dnu pa je prekariat. To so vsi tisti, ki nimajo varne zaposlitve, njihovi prihodki stalno nihajo in se hkrati vseskozi znižujejo.

Prekariata ne zaznamuje le negotovost, saj je bilo delo vedno negotovo, ampak tudi to, da nimajo nobene poklicne identitete. Vse več ljudi se izobražuje, a ko končajo šolanje, ne morejo zgraditi kariere ali da bi skozi delo na življenje gledali kot na razvoj svojih zmožnosti. In kar je še posebej pomembno, nimajo dostopa do pravic, ki naj bi bile zagotovljene, ne državljanskih, ne političnih, ne socialnih. Nimajo nobene varnosti, kar sicer imamo za normo. Povrhu številni prekarni delavci živijo na robu zadolženosti, kar jih lahko vsak trenutek potegne čezenj. In to vpliva tudi na medosebne odnose, tako da je težko oblikovati trdne odnose s partnerjem ali si ustvariti družino. Vse to pa vpliva na celotno družbo. Vse več ljudi se spoprijema s stalno negotovostjo in tesnobo. Postajajo odtujeni in obupani, po drugi strani pa zelo jezni.

O jezi govorite v vseh knjigah o prekariatu, tudi zadnji, Poglavje o prekariatu, ki je izšla lani. Pravite, da se moramo čim prej zavedeti globalnega prekariata. In da je akcija potrebna, preden ta pošast oživi. Za kakšno pošast gre?

Ne pravim, da je prekariat pošast, ampak da gre za nevaren razred, v tem smislu, da se ne poistoveti z nobeno od starih političnih struktur ali ideologij. Ne vidi prihodnosti v sedanji neoliberalni desni politiki, ki prevladuje, a se hkrati ne identificira s starimi socializmi ali socialno demokracijo. Nevaren pa zato, ker so med prekarci tudi tisti, ki za svoje tegobe krivijo denimo migrante, Rome, muslimane ali katerokoli skupino že, ki jo hočejo demonizirati. Poslušajo populistične, šovinistične in ksenofobične izjave in jim verjamejo. Povsod po Evropi se širijo neofašistična gibanja in stranke, ki igrajo na karto strahu, pogosto pa jih v ozadju podpirajo prav oligarhi. In to je nevarno.

Hkrati obstaja še neka druga nevarnost, ki pa se je sam zelo veselim in upam, da bo še rasla. Med prekarnimi delavci so številni izobraženi in razmišljajoči mladi, ki so sicer prav tako jezni, a se ne zatekajo v neofašistična gibanja, ampak iščejo boljšo prihodnost in drugačno, boljšo družbo. Gibanja, kot sta španski Podemos in grška Siriza, zato vsekakor dajejo upanje. Iščejo namreč novo, napredno politiko.

V glavnem omenjate mlade, toda med prekarnimi delavci niso samo mladi. Povprečen samozaposleni v Sloveniji – in samozaposlitev pogosto vodi v prekarnost – ima dobrih štirideset let.

Nikakor ne gre samo za mlade, ampak tudi za starejše, tako moške kot ženske, migrante, različne skupine. Nikakor to ni pojav zgolj med mladimi. Dobivam veliko pisem in elektronskih sporočil tudi od starejših, ki so pristali v prekariatu in zdaj obupujejo nad življenjem. Na prekariat vsekakor ni mogoče gledati kot na demografski pojav. Hočem povedati, da bodo nova progresivna gibanja morali voditi mladi, izobraženi in razmišljajoči prekarci, torej tisti, ki imajo veliko energije in so brez prtljage iz preteklosti, zaradi katere bi se nagibali h konservativnosti.

Govorite predvsem o prekariatu v Evropi in ZDA, v centralnih kapitalističnih družbah. Kako je na svetovnem jugu? Podatki Mednarodne organizacije dela denimo kažejo na drastično povečanje negotovih oblik dela v Latinski Ameriki, južni Aziji, severni in podsaharski Afriki, na Bližnjem vzhodu.

Ko sem začel pisati o prekariatu, mi je veliko ljudi reklo, pa saj to ni relevantno v Aziji ali Afriki. Toda kar nekaj študij je zdaj pokazalo, da postaja prekariat vse večji v številnih mestih Azije, Afrike in drugod po svetu. Prekariat je v vseh državah, ki jih je prizadela globalizacija. Verjetno najštevilčnejši glede na celotno prebivalstvo je v Južni Koreji in na Japonskem. Toda tudi v indijskih mestih, še posebej tam, kjer je mlada in izobražena populacija, ki je v delovnih razmerjih in ni del sive ekonomije v kmetijstvu in proizvodnji na drobno, se prekariat občutno veča. Vedno več ljudi se spopada z negotovostjo, ki je del svetovnega procesa na področju dela.

Je razlika v dojemanju prekarnega dela in prekariata med nekdanjimi socialističnimi in centralnimi kapitalističnimi državami?

Ne bi rekel. Ko sem bil pred kratkim na Poljskem in se pogovarjal z ljudmi, so mi tudi tam postavljali podobna vprašanja. Čeprav denimo delavci v vzhodni Evropi nimajo dolgoletnih izkušenj s kapitalizmom države blaginje, pa imajo dolgoletne izkušnje z izkrivljanjem varne zaposlitve in laburizma. Zato jih ne vleče nazaj v stare oblike socializma iz 20. stoletja. Veliko mladih, ki sem jih srečal v vzhodni Evropi, povsem razume prekariat in se z njim identificira. Marsikdo mi je denimo po kakšni okrogli mizi rekel: To sem jaz. To, o čemer ste govorili, sem jaz.

Da bo fleksibilizacija trga dela prinesla večjo konkurenčnost, predvsem pa več in boljša delovna mesta, vseskozi ponavljajo vse zahodne vlade, seveda tudi slovenske. Doslej se to ni zgodilo. Kako to komentirate?

Politiki ali sami sebe slepijo, ali se delajo norca, ali pa enostavno lažejo, ker za to, kar vseskozi ponavljajo, ni nikakršnih dokazov. Hkrati delujejo v imenu korporativnega kapitala, ki pa mu gre zelo dobro. Kapital po vsem svetu ima koristi od zniževanja plač, fleksibilnih oblik dela in manj varnih trgov dela. Toda za ljudi to ničesar ne izboljšuje, ampak poslabšuje. Hkrati je jasno, da zniževanje plač ne more biti dolgoročna rešitev ne v Veliki Britaniji, ne v Italiji in ne v Sloveniji. Politiki pa vse to brezglavo ponavljajo in vztrajajo pri neki zgodbi, za katero ni nobenih dokazov. Pogosto tudi postanejo politiki brez izobrazbe. Mnogi med njimi kdaj preberejo kakšno časopisno novico, s kom na hitro poklepetajo, in že mislijo, da vse vejo.

Če danes pogledamo razmere na jugu Evrope, kjer je vse več fleksibilnosti, vse več pritiska na zniževanje plač, je slika povsem jasna. V Italiji imajo 40-odstotno brezposelnost med mladimi, v Grčiji več kot 50-odstotno, prav tako v Španiji. In to je posledica najmanj desetletnega zniževanja plač in povečevanja konkurenčnosti. Če bi to delovalo, kot nam govorijo, kako to, da se še ni zgodilo? No, saj pravim, tako se ohranjajo in povečujejo dobički, da gre lahko oligarhom in tistim, ki so z njimi povezani, tako zelo dobro. Večini pa ne gre dobro. Prekariat postaja vse številčnejši, še preostalim pa grozi, da bodo v njem pristali.

Kakšno odgovornost pri tem nosi tako imenovana stara levica?

Mislim, da je stara levica ubila samo sebe. Stare socialne demokracije 20. stoletja so se zrušile, izgubile zagon in ne morejo ponuditi vizije dobre družbe. Hkrati so vsaj zadnjih petindvajset, trideset let zelo konservativne. Rekel bi, da je tako, kot pravi tisti rek o cesarju brez oblačil. Če poslušate socialne demokrate pravzaprav v katerikoli državi, naj bo to Švedska, Velika Britanija, ZDA ali Bolgarija, ne ponujajo nikakršnih rešitev, sploh pa ne takšnih, ki bi zadevale prekariat. Je pa po drugi strani to lahko zelo plodno v smislu, da obstaja politični vakuum. Kot je sicer vse bolj videti, ne za dolgo.

Kaj pa sindikati? Prekarni delavci opozarjajo, da so izključeni oziroma da jih ni na sindikalni agendi.

Sindikati so ujeti v svoji stari pasti. Izgubili so sposobnost, da bi nagovorili prekarne delavce. So v težavnem položaju; medtem ko zastopajo pravice svojih starih članov, prekariat postaja vse številčnejši, a ostaja zunaj. Sindikati vsekakor niso odgovorili na potrebe prekariata. Opažam pa, da so se v zadnjih dveh ali treh letih zgodile spremembe. V marsikateri državi postajajo odprti za razprave o prekarnem delu. Zdaj od njih dobivam veliko vabil, še pred nekaj leti je bilo drugače, takrat se mi je celo zdelo, da nasprotujejo temu, kar govorim.

V enem od intervjujev ste dejali, da ni zgolj kapital neposredno naš sovražnik. Če vas prav razumem, naj bi to bil tudi, kot mu pravite, salariat?

Nerad uporabljam besedo sovražnik. Velja poudariti, da so v vsaki razredni strukturi ljudje, ki dogajanje povsem razumejo. Dobivam klice tudi od pripadnikov salariata, pravijo mi, da so razmere katastrofalne. Njim da sicer ne gre slabo, a da je povsem drugačna slika pri njihovih otrocih, sosedih ali prijateljih. Ne, salariatu nikakor ni mogoče reči sovražnik. Se je pa treba zavedati, da potrebujemo strukturne spremembe, ki bodo prinesle porazdelitev bogastva, ker je to zdaj v rokah manjšine, hkrati bo treba razdeliti tudi varnost, zato da bodo do nje dostopali prav vsi in tako imeli dostojno življenje. Tudi zato se zavzemam za uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka kot pomembne pravice vsakega državljana.

Toda zdi se, da salariat prav tako postaja vse bolj prekaren. Delovni čas je vse bolj ohlapen in se daljša, več je pritiskov glede bolniške odsotnosti in dopusta, delo, ki sta ga opravljala dva, zdaj opravlja eden. To pomeni, da se slabša tudi položaj tistih, ki so še ohranili zaposlitev za nedoločen čas.

Njihovo število se zmanjšuje. In to se dogaja povsod po Evropi in tudi drugod. Po vsem sodeč se bo še naprej. Hkrati bodo zaposleni za nedoločen čas začeli izgubljati nekatere privilegije, ki so jih doslej imeli, ali pa jih že izgubljajo. Vendar menim, da ta razred ne bo izginil, ne bo pa več relevanten. Nekaj je zanimivo: pred dvajsetimi leti so ekonomisti predvidevali, da bo sčasoma večina ljudi imela varno zaposlitev, zdaj se dogaja prav nasprotno. Hkrati se nižajo pokojnine, plačani dopusti postajajo vse krajši, zmanjšuje se zaposlitvena varnost. Tudi salariat izgublja vse tisto, kar je mislil, da ima zagotovljeno.

Vendarle pa menite, da gre za privilegije, ne pravice?

Privilegiji zato, ker jih marsikdo drug ne dobi. Pravice sam razumem kot nekaj univerzalnega, kar pa salariat dobiva, je pravzaprav izpogajano, to so privilegiji, ki večini ljudi ne pripadajo.

Ker se poslabšuje položaj tako salariata kot prekariata, imata pravzaprav skupno izhodišče.

Se strinjam. Menim pa, da se to dogaja prav s tem, ko je vse več ljudi prekarnih delavcev. Rekel bi celo, da smo v zgodovinskem trenutku, ko ta razred v nastajanju postaja dovolj velik. Tako razvija zavest o svoji moči, da lahko zahteva spremembe, ki bi odpravile negotovost in ranljivost. Tu je velik potencial v smislu, da ko neka skupina postane dovolj velika, lahko začne oblikovati zahteve in te morajo biti povsem drugačne od zdajšnje poti, ki vse več ljudi peha v negotovost.

Kot opažam, se ljudje začenjajo zavedati, da je treba nekaj narediti in postati aktiven tako v političnem kot družbenem smislu. V različnih državah se oblikujejo nova gibanja, rojeva se nova zavest. Ljudje so se tudi začeli zavedati, da lahko nekaj naredijo in da smo hkrati vsi del istih procesov, pa naj bo to v Kanadi ali Sloveniji. Ko bo samozavedanje večje, bodo nastala gibanja, ki bodo v ospredje postavila prekariat. Menim, da smo trenutno v tej fazi. V Evropi namreč takšna gibanja že dobivajo oblike. Hkrati vse več ljudi k temu prispeva, saj mora prispevati. Ko se bo to začelo dogajati še bolj množično, ko bomo začeli skupaj premišljevati in se pogovarjati, bodo prišla tudi vprašanja, kaj lahko naredimo.

Ampak zdi se, da smo danes že tu. Poglejte samo Španijo. Stranka Podemos, ki govori o prekariatu, ga zastopa in je pravzaprav stranka prekarcev, pred letom dni sploh še ni obstajala, danes pa ima množico podpornikov. Če bi bile v Španiji jutri parlamentarne volitve, bi lahko celo zmagala. Imajo jih konec leta, tako da bomo kmalu videli. Hočem reči, da se politične spremembe lahko zgodijo zelo hitro.

V zadnji knjigi govorite o pomenu skupne zavesti prekariata kot sile za spremembe, hkrati pa pravite, da je prekariat mainstream, da je nekaj, kar si kapitalizem želi. Kako gre to skupaj?

Globalni kapitalizem hoče številčen prekariat. S tem mislim, da pravzaprav hoče, da ljudje sprejmejo fleksibilno, nestabilno delo, da so prilagodljivi, tako da lahko delodajalci poljubno spreminjajo raven zaposlenosti. Zanimivo je, da je prekariat predmet pritiskov, da sprejme nestabilne oblike dela. Je pa eno od protislovij dogajanja, da večini pravzaprav ni veliko mar za to, ali opravljajo negotovo delo ali ne, če bi le bila delovna mesta, ki so na voljo, kaj več od tistih v lokalih, trgovskih centrih in tovarnah, kar za marsikoga niso dela, ki bi jih opravljal vse življenje. In če bi imeli dohodkovno varnost, to pomeni, da se nam ne bi bilo treba vsak dan bati, da če izgubimo še tisto delo v tovarni, med trgovskimi policami ali v baru, bomo obubožali in pristali na dnu. Opravljati takšno delo trideset let namreč ni ravno idealen način življenja. Če bi imeli varen dohodek, potem bi bili pripravljeni menjati službo, lahko tudi iz meseca v mesec, a to ni tako skrb vzbujajoče. Skrb vzbujajoče je, da s tem tvegaš, da boš pristal na cesti, obubožan in zadolžen, in na koncu ugotoviš, da je nova služba še hujša od prejšnje, vendar je ne moreš zavrniti.

Situacija je paradoksalna v tem, da niti stabilna zaposlitev ni idealen način življenja, prinese pa varnost in občutek, da imamo svoje življenje pod nadzorom. Le tako lahko namreč gradimo medosebne odnose, družino, skrbimo drug za drugega in prispevamo v skupnost. In to je pravzaprav veliko pomembnejše od dolgočasne varne zaposlitve. Toda človek lahko trdno identiteto razvije le v predvidljivem in varnem okolju, prekarni delavci pa so izpostavljeni nenehni negotovosti in tesnobi.

Da se je delo »tako sfižilo, da sploh ne ustreza več nekemu cilju ali smislu, ki naj bi ga dalo posameznikovemu življenju, kot smo nekoč mislili«, je v intervjuju za Mladino leta 2009 dejal nemški sociolog Ulrich Beck. Predlagal je nekakšno državljansko delo v smislu, naj državljani počnejo tisto, kar želijo, za kar želijo zapraviti svoj čas in svoje sposobnosti.

Sam prav tako trdim, da bo treba na novo premisliti delo, da bo treba premisliti, kako ga razumemo. In to ne samo v okviru tega, kar počnemo, ko smo na delovnem mestu, saj je delo tudi še kaj drugega. Če na primer skrbim za svojo staro mater, je to sicer delo, a v naši statistiki, našem pogledu na družbo, ni opredeljeno kot delo. Če skrbim za vašo mater in mi za to plačate, pa to štejemo za delo. To je naravnost smešno! Oboje je vendarle delo, zato mislim, da moramo na delo pogledati povsem drugače.

Kaj se bo zgodilo, ko se bo prekariat začel zavedati samega sebe?

Največji izziv prekariata je v tem, da postane dovolj močan, da odpravi pogoje, ki določajo njegov obstoj, kar pomeni, da pravzaprav odpravi samega sebe. Gre za dialektiko. Prekariat razumem kot zelo radikalen razred, ki s spreminjanjem družbenih razmer ne želi zgolj pridobiti privilegijev zase, ampak dejansko hoče preoblikovati družbo.