Tiskane izdaje
Poslovnež z dobrimi zvezami na levi in desni. Solastnik enega največjih inženirskih podjetij pri nas, Rika, ki je preteklo leto končal izredno uspešno, saj je prihodke povečal za več kot petino. Odločitev arbitražnega sodišča o meji s Hrvaško ga ne vznemirja, bolj ga zanimajo poslovne priložnosti, ki jih bo prinesla gradnja drugega tira.
Referendum o drugem tiru ni potreben. Tako po anketi Dela meni več kot polovica vprašanih. Med temi, ki trdijo, da se ga bodo zagotovo udeležili, prevladujejo podporniki SDS, anketiranci v starosti od 55 do 64 let in tudi anketiranci z visokošolsko izobrazbo. Večina vseh sicer priznava, da z vsebino zakona o drugem tiru niso dovolj seznanjeni, da bi sploh odločali o njem. In ko se ta tema vse bolj seli na polje politike in se vrti okoli vprašanja datuma referenduma, njegov pobudnik Vili Kovačič pa je napovedal, da bo predvideni datum 24. september izpodbijal na ustavnem sodišču, se domači gradbinci pripravljajo na to, kako najti pot za sodelovanje pri izvedbi tega orjaškega investicijskega projekta.
Domača podjetja dovolj referenc za gradnjo drugega tira nimajo, zato je jasno, da bodo pri njem sodelovala le kot podizvajalci ali v konzorciju s kakšno tujo družbo. »Seveda razmišljamo o tem,« pravi Janez Škrabec, direktor in solastnik Rika, enega največjih inženirskih podjetij pri nas, ki je lani prihodke povečalo za dobrih 20 odstotkov. Gradbena panoga je lani sicer po dveh spodbudnih letih klecnila na najnižjo raven po krizi, letos pa se rast vrača in je trenutno najvišja v EU. Res je tudi, da gradbinci še ne dosegajo niti 40 odstotkov predkrizne aktivnosti. Obeti za bližnjo prihodnost so dobri, tako zaradi vse večjega zanimanja za stanovanjsko gradnjo in splošnega skoka naložb ob nizkih bančnih obrestnih merah, pa tudi zaradi pričakovanih občinskih investicij pred bližnjimi lokalnimi volitvami.
Kam se boste priklopili pri projektu drugega tira?
Odločitev vlade za drugi tir lahko le pozdravimo, saj bo projekt bistveno izboljšal infrastrukturo in dal potreben pospešek logistični vlogi Slovenije. In ne samo to – pomeni nov investicijski cikel, ki bo zagotovo dal nov zagon tudi domačemu gradbeništvu. Kje prepoznavamo svoje možnosti in kako lahko unovčimo svoje izkušnje in znanje, še ne bi razkrival. Priznam pa, da o tem intenzivno razmišljamo.
Medijski prostor zadnje dni močno zaznamujejo tudi teme, povezane z odločitvijo arbitražnega sodišča. Hrvati so naši sosedje, z njimi imamo najdaljšo narodno mejo in seveda dolgo zgodovino medsebojnih odnosov. Vaš poslovni partner v Riku in polovični lastnik je Hrvat Jozo Dragan. Sta kaj razpravljala o tej temi?
Če vam povem odkrito, pravzaprav ne vem, ali sem se o odločitvi arbitražnega sodišča sploh s kom pogovarjal. Res je sicer, da sem bil zadnje dni na Grenlandiji, ampak dejstvo je, da arbitraža nikoli ni bila v mojem mišljenjskem fokusu. Nikakor ne bi rad minimiziral vprašanja meje, toda tudi po novi ureditvi bo življenje teklo naprej, brez (pre)velikih razlik. Podpiram, da je vprašanje meje urejeno. To preprečuje populistične ekscese, ki zastrupljajo odnose med dvema narodoma, ki imata toliko skupnega. Menim tudi, da je odločitev mednarodnega sodišča dobra in zrela. Predvsem pa me veseli širša stvarnost: da je v tem času Hrvaška postala članica EU in Nata, da bo kmalu vstopila tudi v evrsko in schengensko območje in da se je blagovna menjava s Slovenijo zelo povečala. To so zame prav tako pomembne, relevantne stvari, ki pa jih je arbitraža žal potisnila preveč v ozadje.
Naj v tem kontekstu povem še eno misel. Macau je najstarejša evropska kolonija, že v 16. stoletju je ta polotok zasedla Portugalska. Velika Kitajska je znala potrpežljivo, vse do leta 1999, počakati, da ga je dobila nazaj pod svoje okrilje. In v tej potrpežljivosti se je izkazala velika modrost in starodavna filozofija neke civilizacije, ki se zaveda, da je nekaterim zadevam treba pustiti dovolj časa. In verjamem, da bo čas zgladil vse napetosti ob naši meji s Hrvaško.
Na čigave populistične ekscese oziroma katere politične stranke pa mislite?
Nekatere stranke so bolj, druge manj populistične, ne bi se rad konkretno opredeljeval, tudi brez potrebe je. Nobena politična opcija pa ni popolnoma imuna na populizem.
Ko že omenjate populiste, boste šli pa predsedniške volitve? Tudi vi menite, da se bo Borut Pahor samo sprehodil skozi volilno kampanjo?
Kritike – v tem pa so si vsi njegovi kritiki edini in bodo očitno vsi tudi igrali na to karto – da ne daje pravega ugleda predsedniški funkciji, niso upravičene. Sploh pa, če je to njegova edina pomanjkljivost, se res nima kaj bati za svoj predsedniški ugled. Ti očitki so zame posledica partikularnega pogleda; Pahor s svojo držo vnaša v družbeni prostor veliko več zmernosti in strpnosti, kot si sploh lahko predstavljamo.
Da, na volitve bom vsekakor šel, do tedaj pa bom propagiral sedanjega predsednika države, ker resnično mislim, da je izjemno dober. Borut Pahor ima vse karakteristike dobrega vodje: ima integriteto, deluje povezovalno, zna presegati razlike in poenotiti ljudi, zmore navduševati in motivirati. Mar niso to prave predsedniške oziroma voditeljske odlike? Poleg tega zelo dobro predstavlja našo državo navzven, nemalokrat sem se o tem tudi sam prepričal.
Ampak vidva z Borutom Pahorjem sta prijatelja, bil je tudi gost nekega skrivnostnega srečanja v vaši vili na Bledu, ob njem pa zanimiva druščina, med drugim predsednica NSi Ljudmila Novak, nekdanji direktor policije Stanislav Veniger ter več drugih znanih gospodarstvenikov in lobistov.
(smeh) Skoraj sem že pozabil na to večerjo ... Ah, to srečanje ni bilo prav nič skrivnostno, bolj zasebnega značaja. Zbrali smo se namreč na praznovanju v čast 70. rojstnega dneva nekdanjega nadškofa Antona Stresa. Glede predsednika le še to: sva isti letnik, poznava se še iz študentskih let in zagotovo naju druži zanos tistega časa, podobne izkušnje in tudi vrednote. Prav tako s premierom Cerarjem. Moje simpatije in podporo pa uživata predvsem zato, ker imata kaj pokazati.
Kako to, da nimate težav pri komunikaciji z desnico, če ste levičar?
Ne, nimam jih in mislim, da je to zelo dobro. To je tudi Pahorjeva vrlina. Sicer pa me ideološke razlike sploh ne zanimajo, z veseljem in brez predsodkov se družim z vsemi, kar pa ne pomeni, da dopuščam nestrpnost, netoleranco, nespoštljivost. Poglejte, v Riku imamo verjetno predstavnike vseh političnih strank, pa za to ne vem in se s tem ne ukvarjam. Naj nas združujejo in povezujejo skupni projekti, ki so dobri za prihodnost, ne pa ideološko obarvana načela.
Z nekaj dodatnimi milijoni ste nedavno zaokrožili svojo zgodbo z Intereuropo, je slišati.
Pa to so res stare stvari ...
Morda res, ni pa staro in znano, da ste na račun razvpitega logističnega terminala Čehov iztožili dobrih pet milijonov evrov plus obresti. Plačala jih je Intereuropa, ki je pred leti dala garancijo svoji nekdanji hčerinski družbi v Rusiji za izvedbo tega projekta.
Deset let je, odkar se je s Čehovim začelo ... Vsa zgodba je že tako pregreta, da bi res težko kaj komentiral.
Ampak zgodbe iz preteklosti se vlečejo in imajo rep v sedanjosti, skoraj 40-milijonska odškodninska tožba proti tedanji upravi pod vodstvom Andreja Lovšina na primer tudi. Pri njej se je zamenjalo kup sodnikov, odvetniki mastno služijo, lahko pa se zgodi, da bo končala podobno kot odškodninske tožbe do nekdanjega kreditnega odbora NKBM, ki so padle.
Žal se res vlečejo … Ampak s temi zadevami se ukvarjajo moji sodelavci in odvetniki, ne obremenjujem se več z njimi. Tega si niti ne morem privoščiti, ker moram razmišljati naprej, o Rikovih usmeritvah v prihodnosti. Če imaš veliko projektov, in Riko jih res ima, je jasno, da pride tudi do sporov. Na to me opozarjajo vsi odvetniki, ki imajo s tem veliko prakse. Če se vrnem k Čehovu: to je bil za nas eden od množice poslov, nikakor pa ne edini. In vse to, kar se je dogajajo okoli njega, je business as usual, tako bi tudi izpadel, če ne bi bil preveč spolitiziran.
Nedavno ste se srečali z vodstvom Sberbank. So omenjali svoje načrte glede Slovenije, od koder so pred časom napovedali umik?
Šel sem na sanktpeterburški mednarodni ekonomski forum; priporočila me je slovenska podružnica Sberbank s priznanjem Moskve, ki v meni prepoznava predstavnika mednarodnega podjetja. S Sberbank delamo v Rusiji, prav tako v Belorusiji. Prav tam, v Minsku, imamo velik nedokončan projekt, ki ga je ta banka financirala, in upam, da ga bo zdaj prevzela njihova slaba banka in ga bomo pripeljali do konca. O njihovih načrtih na slovenskem bančnem trgu pa se nismo pogovarjali, z njimi sem moral rešiti kup drugih drobnih stvari in nič tako strateškega.
Kako vidite vlogo Rusov pri Agrokorju? Nekateri so že ugotavljali, da gre tudi za maščevanje zaradi hrvaškega približevanja ZDA ...
Tisti, ki mislijo, da lahko politika reče banki, »pojdite tja in tja ter kreditirajte«, se resnično moti.
Tudi v državah, kot je Rusija, po vašem to ni mogoče?
Ne, ne verjamem, da je. Tako se res ne dela, veliko preveč ozadij v tem prepoznavajo le simpatizerji teorij zarote. Spomnimo se špekulacij ob vstopu Hypo banke na slovenski trg, ki so vsiljevale misel, da hoče Avstrija tako priti do »slovenske zemlje«. Nič od tega se ni zgodilo. Banke posojajo denar za obresti, to je njihov glavni interes.
Nedavno sem se na nekem srečanju v Makedoniji pogovarjal z Blažem Brodnjakom, prvim možem NLB, ki ima pri nas enako pozicijo kot Sberbank v Rusiji. Mislite, da je on ali kateri njegov predhodnik kdaj v karieri dobil navodilo politike, naj zaradi političnih interesov začnejo posel na dotičnem trgu? Nikoli. Banke ne delujejo na zagonu političnih motivov.
Naj pa povem, kaj je realnost, h kateri je pripomogla diplomacija s predsednikom Pahorjem in ministrom Erjavcem na čelu: mariborsko letališče bo postalo mednarodni dispečerski center za spletno trgovino, za pakete, ki bodo prišli iz Kitajske za Evropo. Spletna trgovina je vse močnejša, morda je to tudi težava Mercatorja.
S tem se je težko strinjati, predvsem je bila težava Mercatorja visoka zadolženost, prav tako njegovega lastnika Agrokorja.
Drži, pa vendarle trendi v svetu kažejo, da se je poslovni model hipermarketov izčrpal. Pred kratkim sem se vrnil iz ZDA, prijateljica, ki živi tam, mi je povedala, da Walmart dnevno obvešča svoje kupce o zaprtju trgovin. Trgovina se seli na splet, to je realnost. V Indiji in na Kitajskem, kjer nakupi v spletni trgovini najbolj naraščajo, so kar preskočili razvojno stopnjo supermarketov, ki je passé. Tudi Coop v Italiji se že vrača k majhnim trgovinam, kupuje nepremičnine v središčih mest.
Alternativa spletnemu nakupovanju so nakupovalna doživetja. Koncept Eataly prek doživetij pravzaprav prodaja hrano, ki jo sicer lahko kupiš v vseh supermarketih. Tudi Mercator v Šiški je začel razvijati tak koncept, brez njih bodo supermarketi ostajali prazni. In ne bo dolgo, ko se bo pojavil nepremičninski izziv, kaj sploh početi s temi objekti hipermarketov, ki so tako na gosto posejani po Sloveniji. Po drugi strani pa na nove izzive uspešno odgovarja Ljubljana, ki z novimi ureditvami revitalizira center, pomaga preživeti trgovinam in mestnemu središču omogoča razvojno prebojnost.
Pri nas pa vseeno še kar gradimo trgovska središča.
Nedavno sem prebral izjemno idejo mladega arhitekta Miloša Kosca, da bi lahko na mestu nedokončanega trgovskega dela v Stožicah postavili predsedniško palačo, s to gesto bi priznali napake in na njih gradili. To je zdaj izziv za arhitekte. Dejstvo je namreč, opozarja, da v sodobnosti, v času samostojne slovenske države, še nismo postavili niti enega arhitekturnega presežka, državnega in družbeno reprezentativnega objekta. Avstro-ogrska je naredila Kongresni trg, socialistična oblast Trg republike, aktualna država pa na tem področju nima nič zares monumentalnega pokazati. Morda se temu približuje stavba GZS biroja Sadar in Vuga.
Kritiki bi vam lahko zabrusili, da iz vas zdajle govori interes gradbinca.
Da bi mi lahko kdo to očital, mi sploh ni prišlo na misel. Ideja mladega arhitekta se mi zdi genialna, zato jo omenjam, nič drugega se ne skriva za tem, noben interes.
Gradbena panoga je po dveh spodbudnih letih lani sicer klecnila na najnižjo raven po krizi, letos pa se rast vrača in je trenutno največja v EU. Lani ste imeli v Riku 25 milijonov več prihodkov, zrasli so na 123 milijonov evrov, dobiček pa se vam je več kot podvojil, presegel je sedem milijonov evrov. Zaradi česa?
Nismo klasično gradbeno podjetje, temveč podjetje za inženiring. Razlog za rast pripisujemo gradnji akumulacijskega bazena hidroelektrarne Brežice in gradnji transformatorskih postaj v Minsku, dobavi tehnološke opreme za TVSZ, podjetje za gradnjo tovornih vagonov v Tikvinu, prav tako smo povečali prihodke iz Ukrajine, vstopili smo na nove trge, kot sta Hrvaška in Srbija, prek katere celo dobavljamo tehnološko opremo Alžiriji.
Boste tudi vi širili dejavnost v bančništvo? Prodaja se namreč Gorenjska banka in napovedujejo možnost konzorcija slovenskih kupcev ...
Pred leti so me nagovarjali, naj sodelujem v konzorciju domačih podjetij, ki bi kupila NLB. Za to se nisem odločil, ker se preprosto ne prepoznam v bančništvu. Fokus mojih investicij je Riko in vse, kar je z njim povezano. Naj pa poudarim, da odlično sodelujemo z banko NLB, ki nas podpira pri izvajanju projektov. Tudi z Gorenjsko banko imamo odlične poslovne odnose. Zagotovo bodoči lastniki v njej prepoznajo vse prave potenciale.
Razmišljate kdaj o tem, kaj je alternativa neoliberalnemu kapitalizmu? V Sobotni prilogi je bilo objavljeno razmišljanje ekonomista Frančka Drenovca na to temo. Pravite, da ste in da ste vedno bili marksist.
Neoliberalci so v očeh javnosti danes postali to, kar so bili včasih židje, torej krivi za vse slabo. Pa ta ocena vendarle ne drži. Največja nevarnost za kapitalizem je prav trenutna oblika kapitalizma. Uničil je namreč srednji razred. Dobro se spomnim podobe ameriškega srednjega razreda. V študentskih letih sem med potovanjem po ZDA nekaj časa živel pri neki družini v Kaliforniji. Ona je bila učiteljica, on gradbeni delavec, za svoje delo je prejel plačo 15 dolarjev na uro. Bili so tipični predstavniki srednjega sloja: živeli so v Orange Countyju, v veliki hiši z bazenom, gospod je vozil lep buick. Najmanj dvakrat na teden so obedovali v bližnjih restavracijah, vikende pa izkoristili za razne izlete. Tega v ZDA sploh ne vidimo več. Srednji razred, ki je najbolj vitalen del družbe, bi bilo treba vrniti z ustrezno davčno politiko in ustreznimi socialnimi korektivi. To pa je odgovornost države. Ameriki je to že uspevalo.
Zakaj pravim, da sem marksist? Nekje sem prebral, da filozofija pomaga razumevati svet, z marksistično filozofijo ga torej lažje razumem, predvsem pa njegovo dialektiko. In tudi lažje preživim, saj znam bolje razlikovati med tem, kar lahko spremenim, in tem, česar ne morem. To ravnovesje je zelo pomembno, predvsem če te žene podjetniški duh.
Po zadnjih državnozborskih volitvah ste bili tudi vi precej skeptični, ali bo aktualni vladi Mira Cerarja uspelo končati mandat.
Ne da sem bil skeptičen, morda malo zadržan, in še to samo zaradi skromne politične kilometrine nove vlade. Danes sem nad njo navdušen, Miro Cerar pa me vse bolj spominja na Janeza Drnovška.
Torej tudi Cerar potrebuje zelo dolgo, da se odloči? Predvsem to so namreč očitali Drnovšku.
Zame je bil Janez Drnovšek najboljši predsednik vlade. Če se ozremo na stanje Slovenije danes – je v super kondiciji in prepričan sem, da tudi po zaslugi te vlade. Odlikuje jo kar nekaj izvrstnih potez, v zadnjih dveh letih ji je na primer uspelo znižati dolg in prihraniti pri obrestnih odhodkih. Poudaril bi tudi zavzemanje za tuje investicije, pa naj gre za Yaskawo, ki bo ostala v Sloveniji, ali pa za Magno. Tisti, ki očitajo subvencije, naj se na primer vprašajo, koliko jih dobi slovensko podjetje, ko odpira podružnice kje v tujini. Pri Magni je napaka le to, da so zadevo res zelo slabo komunikacijsko zastavili. Kolikor razumem, sploh ne gre le za lakirnico, marveč za pravo tovarno avtomobilov. Veste, koliko avtomobilov proizvedejo v Gradcu? Več kot tri milijone na leto, v Sloveniji pa niti desetino tega. In tu lahko razmišljamo o naši razvojni prebojnosti.
Še nekaj se mi pri sedanji vladi zdi bistveno. Moj prijatelj Jožef Školč, ki ima res ostro analitično oko, mi je ob neki priložnosti omenil, da imamo prvič take razmere, da lahko brez zadržkov in brez posledic izrazimo tudi svoje nezadovoljstvo in kritiko. To atmosfero, ki kaže na visoko stopnjo demokracije, je ustvarila prav sedanja vlada.
Tako se zdi, kot da se nočete prav nikomur zameriti?
S tem se ne bi strinjal, res pa nočem biti kritičen zaradi kritike same. Ko je treba, lahko izrazim tudi bolj ostro stališče. Kot predsednik slovensko-ruskega poslovnega sveta sem naslovil na vlado dopis, v katerem člani opozarjamo na potrebo, da naj bo naša država v Bruslju malce bolj proaktivna glede odpravljanja sankcij proti Ruski federaciji. Če bi se ozrli po praksi nekaterih evropskih držav, bi kaj hitro ugotovili, da so mnoge našle bypasse za normalno poslovanje z Rusijo, ne da bi jih sankcije kakorkoli ovirale. Mi pa se upognemo ob sankcijah in jih preveč absolutno spoštujemo.
Letos bo pri Ruski kapelici manj pompozno kot lani, ko je prišel Vladimir Putin. Boste vseeno tam?
Res je, a nič zato, tam bom vseeno, kot vsako leto doslej. Ruska kapelica je odličen zgled, kako lahko spomenik neguje, spodbuja in vitalizira odnose med dvema državama. To je velika zasluga društva slovensko-ruskega prijateljstva s Sašo Geržino na čelu. Le želimo si lahko, da bi bilo teh modelov v Sloveniji še več.
V Metliki imamo slovesnost v spomin na to, da so partizani rešili angleške pilote iz taborišča in jih v dveh tednih pripeljali do partizanskega letališča v Beli krajini. Iskreno bi bil vesel, če bi ta manifestacija prerasla v nekaj tako trdnega, da bi se nekoč tudi britanski premier odločil, da se bo udeležil takšnega pietetnega dogodka pri nas. Ali pa da bi podobno zaživela slovesnost ob islamskem spomeniku v Logu pri Mangartom in pri azerbajdžanskem v Šempasu. Vse to utrjuje tako pomembne prijateljske vezi med narodi.
Niste torej zagovornik ideje, da bi pozvali Triglav, naj pride v Piranski zaliv?
Ne, naj Triglav raje ostane kar v Julijskih Alpah (smeh).
