Kako davčne oaze uničujejo gozdove

Rajski dokumenti razkrivajo, kako je svetovna mreža elitnih bančnikov, odvetnikov in računovodij omogočala uničevanje gozdov.
Objavljeno
08. november 2017 17.16
Scilla Alecci, ICIJ
Scilla Alecci, ICIJ

Odvetniki in velike banke so pomagali pri širitvi enega izmed največjih podjetij za proizvodnjo papirja v Aziji kljub spornemu ravnanju na okoljskem področju in družbenim konfliktom.

Na otoku Padang, v osrčju indonezijske industrijske sečnje, skupina najstnikov s prstom kaže na zoglenele ostanke sagovih palm - spomin na požare, ki bujne gozdove tega otoškega naroda že dve desetletji spreminjajo v pepel.

»Čuti se jeza,« je rekel Alvin, 15, ki je odraščal v vasi Bagan Melibur. »Posledice požiganja in krčenja gozdov so neznanske tako za ljudi kot živali.«

Leta 2015 so bili požari po vsej otoški verigi tako močni, da je odeja trpke meglice prekrila večji del Indonezije, odneslo pa jo je celo do Tajske. Letala niso vzletala. Otroci so v šole hodili z zaščitnimi maskami. V študijah so bile ravni smoga povezane z vsaj 19 smrtmi in težavami z dihanjem pri kar pol milijona ljudeh. Indonezijska meteorološka agencija je to mračno, za dihanje neprimerno meglo imenovala »zločin proti človeštvu«.

Požari, zaradi katerih je nastal smog, so bili posledica dolgega sušnega obdobja ter prakse sekanja in požiganja, ki se v Indoneziji uporablja za odstranjevanje bujnih šotnih gozdov in delanje prostora za nasade palmovega olja in celuloznega lesa. Po požarih so okoljevarstvene skupine udarile po akterjih industrije, vpletenih v posek indonezijskih gozdov, vključno s podjetjem Asia Pacific Resources International Holdings Ltd., ki je znano tudi po imenu April in je eno izmed največjih proizvajalcev celuloze in papirja na svetu.

Za dostop do vseh prispevkov kliknite na spodnjo ilustracijo:

Podporna ekipa

Iz skrivnih dokumentov iz davčnih oaz je zdaj razvidno, da April, tako kot nekatera druga podjetja za izkoriščanje naravnih virov, svojo cvetočo rast in možnost izsekavanja gromozanskih območij indonezijskih tropskih gozdov deloma dolguje svetovni mreži elitnih bančnikov, odvetnikov in računovodij, ki mu pomagajo krmariti med čermi korporativnih in davčnih izzivov.

Dokumenti prihajajo iz odvetniške družbe Appleby in ponudnice podjetniških storitev Estera, dveh družb s sedežem v davčnih oazi, ki sta delovali skupaj pod imenom Appleby, dokler Estera leta 2016 ni postala neodvisna. Ti dokumenti kažejo, kako so odvetniška družba Appleby s sedežem na Bermudih in banke z zvenečimi imeni, kot sta Credit Suisse in nizozemska ABN Amro, podjetju April še naprej pomagale pri izvajanju njegovih dejavnosti kljub spornemu ravnanju na okoljskem področju.

Notranji dokumenti iz Applebyja krepijo zaskrbljenost strokovnjakov, zagovorniških skupin in vladnih uslužbencev, da finančni sistem v davčnih oazah pomaga pri širitvi podjetij, vpletenih v radiranje gozdov in druge prakse, ki prispevajo h globalnim podnebnim spremembam. Težava je še večja, ker je raven krčenja gozdov najvišja prav v Indoneziji, ki se ponaša s tretjim največjim prostranstvom tropskih gozdov na svetu.

Zaupne dokumente je pridobil nemški časopis Süddeutsche Zeitung ter jih posredoval Mednarodnemu konzorciju preiskovalnih novinarjev (ICIJ) in 94 drugim medijskim partnerjem.

Konzorcij ICIJ je analiziral dokumente in ugotovil, da je April eno izmed dvanajstih azijskih podjetij za gozdne proizvode, ki je uporabljalo storitve družbe Appleby, ta pa sama sebi pravi, da je »ena izmed največjih ponudnic pravnih storitev v davčnih oazah na svetu«. Med pregledom konzorcija ICIJ je bilo ugotovljeno, da je podjetje April na skrivaj preneslo na milijarde dolarjev s pomočjo mreže podjetij v davčnih oazah, od Cookovih otokov v južnem Tihem oceanu do Britanskih Deviških otokov na Karibih.

»April ne daje javnih komentarjev o podrobnostih svojih finančnih ureditev,« je v elektronski pošti napisal tiskovni predstavnik podjetja.

April je član skupine Royal Golden Eagle, enega izmed največjih azijskih konglomeratov za naravne vire. RGE s sedežem v Singapurju zaposluje več kot 60.000 ljudi po vsem svetu ter proizvaja papir, palmovo olje in druge izdelke. Konglomerat je v lasti zelo ozkega kroga, finančni podatki o njem pa so omejeni.

RGE pravi, da podjetju April in drugim podjetjem v skupini zagotavlja »strateško svetovanje in celovite rešitve za zunanje izvajanje poslovnih procesov« ter da je vsako podjetje »neodvisno vodeno ter svoja sredstva in finance upravlja samostojno«.

Ni pa nobenega dvoma o tem, kdo vleče vse niti: indonezijski milijarder Sukanto Tanoto, ki sicer prihaja iz skromnega okolja, zrasel pa je v eno najvplivnejših oseb z največ zvezami in poznanstvi v državi.

Ustanovni oče

Tanoto je leta 1967 prevzel družinsko podjetje za dobavo rezervnih delov naftni in gradbeni industriji, kot je zapisano na spletni strani podjetja, ter kmalu dobil naročila od državne naftne in plinske družbe. Leta 1973 je ustanovil skupino RGE in se preusmeril v gozdarstvo oziroma proizvajanje vezanih plošč.

Pokojni indonezijski predsednik Suharto, diktator, ki se je zavihtel na oblast leta 1967, je zagnal razvoj s spodbujanjem množičnega izkoriščanja naravnih virov države. Oznanil je, da so narodni gozdovi - ki so prekrivali približno tri četrtine celotne Indonezije - državni ter z roko zamahnil nad pravicami avtohtonih skupnosti do lastništva. Koncesije za izkoriščanje gozdov so bile razdeljene med družinske člane, poslovne partnerje in zveste privržence vlade. Ob koncu Suhartovega obdobja, ki se je raztegnilo v 90. leta, so s posekom na golo drevesa bila odstranjena s približno 404.686 kvadratnih kilometrov indonezijskega tropskega gozda - z območja, ki je veliko kot Nemčija in Nizozemska skupaj.

Tanato je svojo prvo tovarno za proizvodnjo celuloze in papirja odprl s slovesnostjo, ki sta se je udeležila Suharto in njegov kabinet. V naslednjih letih so Tanatova podjetja prejela velikodušne subvencije, ki jih je vlada zagotavljala gozdarskemu sektorju, vključno s plačilom licenčnin, ki jih je vlada od 90. let dalje ohranjala umetno nizke, kot pravijo indonezijska komisija za preprečevanje korupcije in raziskovalci na področju gozdarstva.

Selitev v davčne oaze

Ko je država sredi 90. let zajadrala v gospodarski razcvet in postala »azijski tiger«, se je Tanoto preusmeril v palmovo olje, energijo in vlakno, ki se uporablja za izdelavo rejona in celofana.

Dokumenti, ki jih je pregledal konzorcij ICIJ, kažejo, da je skupina RGE ob približno istem času začela seliti svoje finančne posle in sredstva v davčne oaze ter ustanavljati gospodarske subjekte v jurisdikcijah z ničelno ali nizko davčno stopnjo.

Septembra 1994 so se z nastankom dveh podjetij na Bermudih, ključni postojanki finančnega sistema v davčnih oazah, pojavili prvi drobci, iz katerih je kasneje nastal mozaik skupine April. Navedeni podjetji sta še naprej uporabljali družbo Appleby za upravne in pravne storitve. V enem letu je eden izmed teh subjektov na Bermudih, ki se je tudi imenoval April, začel kotirati na newyorški borzi. »Skrivni dokumenti o podjetjih v davčnih oazah«, ki jih je konzorcij ICIJ raziskal leta 2013, kažejo, da je ponudnik storitev v davčnih oazah z imenom Portcullis TrustNet s sedežem v Singapurju skupini RGE pomagal ustanoviti podjetje na Britanskih Deviških otokih in dve podjetji na Cookovih otokih. Eno izmed podjetij na Cookovih otokih je bilo inženirsko podjetje PEC-Tech Ltd., ki je postalo dejaven akter v Tanotovi proizvodnji celuloze in papirja.

Tanoto je z nekaterimi korporacijami, ki jih je ustvaril s pomočjo ponudnika Portcullis, podpisal pogodbe, ki so pooblaščale tretjo družbo za izvedbo poslov v njegovem imenu. Tanoto, kitajski državljan Indonezije, je pooblastila podpisal s svojim kitajskim imenom Tan Kang Hoo.

Rešitev iz blata

Zaradi azijske finančne krize se je indonezijsko gospodarstvo leta 1997 začelo sesuvati in Suharto je bil prisiljen odstopiti. Po gospodarskem pretresu je bilo podjetje April, ki se je šibilo pod 1,3 milijarde dolga, leta 2001 odstranjeno z newyorške borze.

Vlada predsednika Megawatija Sukarnoputrija je priskočila na pomoč državni industriji naravnih virov. Indonezijska agencija za prestrukturiranje bank ter nacionalni in mednarodni upniki so prestrukturirali dolg podjetja April in njegovih tekmecev. Glede na poročila indonezijskih strokovnjakov za gozdarstvo je podjetje April v zameno za prestrukturiranje privolilo v širitev svoje proizvodnje celuloze na Sumatro, enega izmed večjih indonezijskih otokov.

Podjetje April se je razširilo tudi na Kitajsko, v Brazilijo in drugam po svetu, kakor je navedeno na njegovi spletni strani. Iz Applebyjevih dokumentov je razvidno, da je podjetje April imelo ali ima odvisne družbe v Dubaju, na Sejšelih in v drugih davčnih oazah. Na Aprilovi javni spletni strani te družbe niso navedene.

Skupina RGE pa je medtem preselila svoj sedež v Singapur, finančno središče z nizko davčno stopnjo, kjer je še danes.

Težave z davki

Zaradi vedno večje kompleksnosti je konglomerat leta 2007 doživel udarec, ko so indonezijski davčni organi začeli preiskovati orjaško povezano podjetje skupine RGE za palmovo olje, znano po imenu Asian Agri. Vlada je podjetje Asian Agri obtožila, da so njegovi vodje v obdobju od leta 2002 do 2005 skovali dovršen načrt za izogibanje davkom, ki je vključeval 14 odvisnih družb.

Državni organi so trdili, da je podjetje Asian Agri uporabljalo navidezne korporacije na Britanskih Deviških otokih, Macau in v Hongkongu, manipuliralo s cenami prenesenega blaga in umetno zmanjševalo dobiček indonezijskih podjetij, hkrati pa je zviševalo profit odvisnih družb v davčnih oazah z nizko davčno stopnjo. Indonezijsko vrhovno sodišče je leta 2012 obsodilo indonezijskega davčnega upravitelja podjetja Asian Agri na dve leti zapora in odredilo, da mora podjetje za palmovo olje plačati več kot 440 milijonov dolarjev davka in kazni.

Drevesa in gozd

Enota skupine RGE za palmovo olje se je bojevala z davčnimi težavami, podjetje konglomerata za gozdne proizvode April pa se je do vratu pogreznilo v blato polemik in se pri tem nadalje širilo.

Vladni uslužbenec iz osrednje Sumatre je bil leta 2008 obsojen in kaznovan z 11 leti zapora, ker je sprejel podkupnine v višini 100.000 dolarjev v zameno za izdajo dovoljenj za gozdne nasade podjetjem, ki so nezakonito izsekavala zaščitene gozdove. Po poročilih več medijev je sedem od teh podjetij dobavljalo les podjetju April. Obsojeno ni bilo ne podjetje April ne nobena izmed njegovih odvisnih družb, okoljevarstveniki pa pravijo, da je odgovoren prav April, saj je njegova odvisna družba kupovala les od podjetij, ki so delovala nezakonito. Okoljska koalicija Eyes on the Forest je trdila, da je bilo podjetje April odgovorno za uničenje približno 1416 kvadratnih kilometrov gozdnatih površin na Sumatri in da je »proizvajalo papirno maso iz lesa iz naravnega gozda od koncesij z dovoljenji, ki so bila izdana na podlagi koruptivnega ravnanja«.

V Aprilu so to obtožbo zanikali. »Spremembe namembnosti zemljišča se vedno lotimo odgovorno,« so v Aprilu napisali v odziv na poročilo koalicije Eyes on the Forest. »Obtožbe, da April in navedena podjetja pridobivajo lesna vlakna od podjetij, ki poslujejo nezakonito, ali da so bile koncesije dodeljene na podlagi koruptivnega ravnanja, niso resnične.«

Indonezijsko vrhovno sodišče je leta 2016 enemu izmed dobaviteljev podjetja April naložilo globo v višini 1,2 milijarde dolarjev, saj je ugotovilo, da je izvajal nezakonito sečnjo in uničil več kot 73 kvadratnih kilometrov gozda.

Ena težava

Aprilova odvisna družba je leta 2009, eno leto po zadevi s podkupnino v osrednji Sumatri, pridobila dovoljenje za obratovanje na Padangu, veliko manjšem otoku le streljaj vzhodno od Sumatre. Prebivalci vasi Bagan Melibur na južnem delu otoka Padang so kasneje dejali, da so se zavedli sečnje podjetja April, ko so kmetovalci, ki živijo v gozdu, opazili težke stroje.

Gozdarski delavci so začeli izsekavati gozd na golo in zasajati akacije za proizvodnjo papirja, z bagri pa so izkopali kanale čez šotišče za prevoz hlodov do tovarne in izsuševanje močvirja.

Vaščani so organizirali shode, gladovne stavke in druge proteste. Nekateri so si zašili usta v tihi protest vladni podpori podjetju.

Eden izmed protestnikov, Budimaridi (nekateri Indonezijci imajo samo eno ime), je dejal, da vaščani uporabljajo gozd za pridelavo gumijevca, oljne palme in sagove palme, te pa za pridobivanje škroba za piškote in krekerje.

»Smo ena družina, ena vas, in imamo eno težavo,« je rekel Budimaridi. »Oni so še naprej izkoriščali« gozd in »mi smo se še naprej borili«.

Centralna vlada je leta 2013 iz Aprilove koncesije izvzela približno 69 kvadratnih kilometrov zemljišč, do katerih so otočani, med drugim vaščani Bagan Meliburja, uveljavljali pravico. Kljub temu pa je po besedah lokalnih okoljskih organizacij podjetje tam še naprej izvajalo svoje dejavnosti s tihim odobravanjem vlade. V Aprilu niso hoteli komentirati teh trditev.

»Včasih se počutimo, kot da nismo več državljani Indonezije,« je dejal Budimaridi, ki dela za lokalno energetsko podjetje. »Naša vlada ni dovolj močna, da bi držala podjetje na vajetih.«

Roka na pomoč

Kljub kopičenju grmade pritožb so se posojila velikih bank še naprej stekala po razvejeni korporativni mreži do podjetij, ki izvajajo dejavnosti v indonezijskih gozdovih.

Glede na organigram v Applebyjevih notranjih dokumentih je decembra 2010 skupina bank pod taktirko Credit Suisse in na podlagi Applebyjevega svetovanja na primer uredila posojilo v vrednosti več kot 180 milijonov dolarjev za skupino April. Denar je bil namenjen inženirskemu podjetju PEC-Tech na Cookovih otokih. Ni pa se prenesel neposredno tja, kot kaže organigram.

Posojilojemalec je bil namreč holding Gold Crest Capital z Britanskih Deviških otokov, ki je nato posodil ta znesek drugemu podjetju na istih otokih, ta pa je poslal posojilo holdingu v Singapurju, ki naj bi »deloval kot blagajna in finančno središče za skupino April«, kakor je mogoče sklepati iz Applebyjeve elektronske pošte.

Holding Heliosity Consulting iz Singapurja naj bi nato posodil denar Aprilovi indonezijski enoti za dobavo papirne mase, ta pa naj bi nato podjetju PEC-Tech plačala za novo proizvodno linijo celuloze.

Odvetnik bank je v elektronski pošti Applebyju napisal, da je bila ta krožna ureditev del z davki povezane strukture, zasnovane za zmanjšanje skupne davčne obremenitve skupine.

Te strukture niso postavili v Applebyju, so pa zagotovili pravne storitve za banke, ki so posojale denar nekaterim Aprilovim odvisnim družbam.

Posledice te ureditve za davke niso znane. Zaupni dokumenti pa kažejo, da je leta 2013 Aprilova odvisna družba na Britanskih Deviških otokih pridobila podobno posojilo, ki je bilo opisano kot neobdavčeno.

Tiskovna predstavnica za podjetje April je dejala, da podjetje »upošteva vse davčne obveznosti v jurisdikcijah, kjer posluje« in »pri svojem finančnem poslovanju spoštuje vse zadevne domače in mednarodne zakone ter predpise v okviru splošne zavezanosti dobremu upravljanju podjetja in trajnostnim poslovnim praksam«.

Strokovnjaki, ki jih je intervjuval konzorcij ICIJ, so dejali, da lahko podjetja znižajo stroške posojil tako, da jih prek navideznih podjetij na Britanskih Deviških otokih in v drugih davčnih oazah prenesejo v finančna središča, kot je Singapur. Tovrstno preusmerjanje denarja lahko zmanjša ali prepreči davčne odtegljaje na plačilo obresti posojilodajalcem. Prihodki od posojila se lahko nato prenesejo v podjetje, ki posluje v državi z visoko davčno stopnjo, na primer v Indoneziji.

Pogosta - in zlonamerna - ureditev

Takšne vrste ureditev je zakonita in pravzaprav precej pogosta. Iz Applebyjevih dokumentov je razvidno, da je v obdobju od 2006 do 2013 samo podjetje April preneslo več kot tri milijarde dolarjev v odvisne družbe prek svojih subjektov na Britanskih Deviških otokih in v drugih jurisdikcijah, kjer velja davčna tajnost.

Strokovnjaki so za konzorcij ICIJ povedali, da tovrstne ureditve pogosto prenesejo obdavčljiv dobiček iz jurisdikcij, ki krijejo socialne stroške izkoriščanja virov, tja, kjer preprosto zaračunavajo nižje davke.

Povedali so tudi, da lahko zaradi posojilnih transakcij prek navideznih podjetij banke trdijo, da so zgolj delno vpletene v delovanje podjetij za izkoriščanje naravnih virov, ki kršijo okoljsko zakonodajo. Pravijo, da je veliko težje opredeliti odgovorne pogodbene stranke in od njih zahtevati sprejetje odgovornosti, kadar so posojila zagotovljena odvisnim družbam v davčnih oazah.

Številna poročila skupin za človekove pravice in agencij za razvoj pričajo, kako sta prilaščanje zemljišč in prisilno razseljevanje avtohtonega prebivalstva pogosto posledici poslovnega ravnanja podjetij za izkoriščanje naravnih virov. Iz njih je razvidno, da velikanski tuji konglomerati ustvarjajo dobiček na račun skupnosti, ki se težko prebijajo in katerih preživetje je odvisno od upravljanja gozda in zemlje.

Da bi zaščitila interese držav v razvoju in preprečila zlorabe davčnih sporazumov za agresivno zmanjševanje davka od dohodkov pravnih oseb, sta skupina 20 svetovnih gospodarskih sil in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj pred kratkim sprejeli sveženj ukrepov za reformo mednarodnih davčnih predpisov.

Gozdnate površine Indonezije niso poglavitnega pomena samo za lokalno prebivalstvo, »ampak tudi za celotno gospodarstvo in prihodnost države, pa tudi v globalnem smislu v okviru podnebnih sprememb«, je povedala Stephanie Fried, izvršna direktorica ameriške okoljske skupine Ulu Foundation.

Kadar podjetja uporabljajo denar, prihranjen z izogibanjem davkom, za naložbe v krčenje gozdov in druge uničevalne dejavnosti, »sta okoljska škoda in socialno opustošenje veliko bolj daljnosežna«, je povedala Friedova, ki je tudi strokovnjakinja za indonezijski gozdarski sektor.

Ukrepanje okoljevarstvenikov

Od sredine prejšnjega desetletja so večje banke začele sprejemati prostovoljne standarde za oceno okoljskih tveganj, povezanih s posojili podjetjem za izkoriščanje naravnih virov - napredek, ki je bil dosežen zaradi pritiskov okoljevarstvenikov in Svetovne banke.

Podjetje April je še naprej prejemalo zajetna posojila, čeprav so se kopičile pritožbe o njegovem okoljskem ravnanju. Eden izmed Aprilovih holdingov na Britanskih Deviških otokih se je leta 2011 na primer dogovoril za posojilo v vrednosti 600 milijonov dolarjev od banke ABN Amro, španske banke Banco Santander in drugih bank.

Iz Applebyjevih dokumentov je razvidno, da je podjetje April hotelo omiliti okoljsko določbo v dokumentih za posojilo. V skladu z osnutkom pogodbe bi se podjetje moralo zavezati, »da bo sprejelo vse razumne ukrepe ob pričakovanju znanih ali predvidenih prihodnjih sprememb ali obveznosti v zvezi z okoljsko zakonodajo ali kakršnimi koli okoljskimi dovoljenji«. V opombi k osnutku je posrednik za posojilodajalce zapisal, da podjetje April prosi za izbris okoljske določbe, saj bi zanj bilo »težavno spremljati in predvideti prihodnje spremembe okoljske zakonodaje«. Prizadevanja podjetja so bila uspešna.

V Aprilu jih niso bili pripravljeni komentirati. Tiskovna predstavnica za ABN Amro je dejala, da banka »ne sodeluje pri nobenih transakcijah ali dejavnostih, ki so v nasprotju z varstvom narave« in ne »omogoča izogibanja plačilu davka«. Zavrnila je komentiranje sodelovanja banke s podjetjem April.

Dva meseca po sklenitvi posojila junija 2011 so podjetja, kot sta Fuji Xerox Australia in Officeworks, oznanila, da s podjetjem April ne bodo več sodelovala, pri čemer so navedla zaskrbljenost okoljevarstvenikov glede krčenja gozdov in njihove trditve, da so dobavitelji podjetja vpleteni v nezakonito sečnjo.

Podjetje April je leta 2011 izgubilo ključno podporo, ko je svet Forest Stewardship Council (FSC), tj. združenje za nadzor okoljskih standardov s sedežem v Bonnu v Nemčiji, preklical potrdila o odobritvi za dva Aprilova proizvajalca celuloze in papirja na Sumatri. Svet FSC je leta 2013 povsem prerezal vezi s podjetjem April, potem ko so Greenpeace in druge okoljske skupine javno obsodile vlogo podjetja pri obsežnem krčenju gozdov.

Podjetje April je leta 2015 pridobilo potrdilo od drugega organa, ki so ga okoljevarstveniki odpravili kot šibkejšega in bolj odzivnega na interese industrije.

V Aprilu so se na odločitev sveta FSC leta 2011 odzvali z: »Čeprav razumemo, da nekatere osebe v filozofskem smislu nasprotujejo sistemu ali morda celo obstoju gozdarske industrije v Indoneziji, smo trdno prepričani, da je gozdarstvo sestavni del uresničevanja načrta indonezijske vlade za doseganje ciljev nacionalnega razvoja države in okoljskih ciljev.«

Vodja za upravljanje tveganja banke Credit Suisse se je aprila 2015 sestal z organizacijo Greenpeace in drugimi okoljskimi organizacijami ter jim dejal, da bo banka »pregledala« svoja posojila podjetju April, kot je razvidno iz zapisnika srečanja, objavljenega na spletni strani mreže nevladnih organizacij BankTrack. Ob približno istem času sta tudi banki Santander in ABN Amro oznanili, da podjetju April ne bosta zagotovili novih posojil.

V Aprilu so na začetku junija 2015 objavili, da so mesec dni pred tem prenehali s sečnjo naravnih gozdov - štiri leta pred predvidenim rokom. Podjetje je izjavilo, da se je preusmerilo izključno v nasade celuloznega lesa.

To dejanje je organizacijo Greenpeace spodbudilo, da se pridruži Aprilovemu svetovalnemu odboru interesnih skupin. Banka ABN Amro je spremenila svoje stališče glede financiranja, pri čemer je navedla podporo okoljskih skupin Aprilovim revidiranim praksam, je Karen Vermeer iz organizacije BankTrack opisala pojasnilo, ki ga je leta 2016 podala nizozemska banka.

Kar zadeva banko Credit Suisse, ni nikoli prenehala dajati posojila Aprilu. Ne da bi komentiral njeno odločitev, je tiskovni predstavnik banke dejal, da Credit Suisse spodbuja svoje stranke, da »obravnavajo kakršna koli trajnostna ali družbena vprašanja«.



Posojili v vrednosti milijarde dolarjev

Septembra 2015, medtem ko je bilo otočje ovito v mračno meglo zaradi silovitih požarov, se je Aprilov holding iz Singapurja pogajal o še enem gromozanskem posojilu - za 1,1 milijarde dolarjev - od konzorcija, ki je zajemal tudi banki Credit Suisse in ABN Amro. Razkriti dokumenti kažejo, da je družba Appleby bankama zagotovila pravne storitve za lažjo sklenitev posojila.

Iz elektronske pošte je razvidno, da je smog - za katerega so okoljevarstveniki krivili podjetje April in druga gozdarska podjetja - v nekem trenutku postal tako gost, da so bili leti odpovedani, zato Aprilovi vodstveni delavci iz Indonezije niso mogli zapustiti Sumatre, da bi se udeležili srečanja v Džakarti. Prisiljeni so bili dodeliti pooblastila svojim predstavnikom v Džakarti, da so delovali v njihovem imenu.

Posojilo je bilo sklenjeno ob koncu oktobra 2015. Naslednje leto je vladna agencija ugotovila, da so Aprilove dejavnosti na Padangu kršile moratorij na izsekavanje šotišča, ki je bil uveden po požarih in grozljivi megli. Kanali za drenažo šotišča izsušijo zemljo, ta pa je zato bolj izpostavljena požarom.

Agencija je zato zaustavila dejavnosti podjetja na otoku, organizaciji Greenpeace in World Wildlife Fund pa sta se umaknili iz Aprilovega svetovalnega odbora interesnih skupin.

Podjetje April je objavilo opravičilo in znova poudarilo svojo predanost obnavljanju in ohranjanju gozdnatih območij.

Indonezijsko ministrstvo za okolje je oktobra 2017 zavrnilo dolgoročni delovni načrt podjetja, češ da ni v skladu z nacionalnimi predpisi o zaščiti šotišča. »[Podjetje] pozivam k upoštevanju predpisov te države,« je dejal minister Siti Nurbaya.

Razmislek o prihodnosti

Odkar se je podjetje April prenehalo ukvarjati s sečnjo gozda, do katerega so vaščani Began Meliburja uveljavljali pravico, je prostranstvo, kjer so nekoč v nebo segala drevesa meranti in druge vrste, zavzelo plevelasto rastlinje, ponekod visoko en meter in pol. Blizu lesene kolibe kmetovalca in njegovega pridelka ananasa se vidi obris strukture, o kateri prebivalci pravijo, da je zapuščen kontrolni stolp podjetja.

Suhairi, 31-letni kmetovalec, se je zgodnjega majskega jutra 2017 v gumijastih škornjih sprehodil čez zaplato zemlje, o kateri pravi, da je nekoč bila njegova. Dokler ni bila odvzeta za Aprilovo koncesijo, naj bi tam gojil in obiral plodove oljne palme. Šotišče prepredajo sledi izkopavanja. Mrtev piton lebdi na mirni, blatni vodi v bližnjem kanalu.

Suhairi izkoplje prgišče prsti, da pokaže fosilizirane drobce organske snovi, ki tvorijo šotišče. Spominja se, kako je kot otrok v gozdu nekoč lovil pritlikave pižmarje in čebele zaradi medu. Včasih je mislil, da bo obdeloval zemljo, ki jo je podedoval od očeta, in jo bo nekega dne zapustil svojemu sinu, zdaj staremu pet let. Zdaj se porajajo dvomi.

»Če imamo svojo kmetijo, obstaja upanje, da lahko še vedno zaslužimo za preživetje,« je dejal. »Če nam zemljo vzamejo, kako si lahko zamislimo prihodnost?«