Tiskane izdaje
Štiriinpetdesetletni predhodnik aktualnega pravosodnega ministra Gorana Klemenčiča, sicer doktor prava, je imel priložnost biti minister v dveh različnih vladah, v katerih je vodil dva različna resorja. Janez Janša mu je kot kandidatu Liste Gregorja Viranta zaupal vodenje ministrstva za pravosodje in javno upravo, Alenka Bratušek mu je kot kandidatu Državljanske liste, ki jo je prav tako vodil Virant, namenila »zgolj« ministrstvo za pravosodje, saj je notranje zadeve in javno upravo zaupala Virantu.
Januarja 2013 je s težkim srcem spisal odstopno izjavo z ministrskega položaja, vendar mu ni preostalo drugega, saj je Virantova stranka odrekla podporo Janševi vladi. Z manj težkim srcem se je pridružil ekipi Bratuškove. Še danes pravi, da bi spet stopil v politiko, triletne izkušnje so bile dobre, prepričan je, da je tudi sam nekaj dal politiki. Zato se novega vabila vanjo ne bi branil.
Doslej je bil več v akademskih kot političnih vodah. Leta 1996 je kot gostujoči raziskovalec in Fulbrightov štipendist gostoval na kalifornijskem Berkeleyju, leta 2006 pa je bil gostujoči profesor in Fulbrightov štipendist na pravni fakulteti univerze Golden Gate v San Franciscu. Danes je, tako kot pred prevzemom ministrske funkcije, izredni profesor na ljubljanski pravni fakulteti.
Ko smo ga poklicali, je bil v svojem kabinetu in se je že pripravljal na novo študijsko leto. Na prvi stopnji predava pravo varstva okolja, na drugi upravno pravo in postopek ter upravno znanost, na tretji stopnji pravo okolja. Na fakulteti za arhitekturo, fakulteti za gradbeništvo in geodezijo ter biotehniški fakulteti kot zunanji sodelavec predava upravno oziroma prostorsko pravo.
Opravlja tudi svetovalno delo na področjih trajnostnega razvoja, varstva okolja in vod, upravljanja naravnih virov in mineralnih surovin, javnih služb, digitalne preobrazbe. V viziji razvoja Slovenije do leta 2050 vidi možnost potrditve prepričanja, da je državo treba voditi tako dobro kot podjetje ali gospodinjstvo. Čeprav države in pravo niso na svetu zgolj zato, da se ukvarjajo samo z gospodarskim razvojem, ampak tudi duhovnim.
