Marjan Koršič: »Ocenil sem, da je prišel čas, ko nam ni treba več biti tiho«

Upokojeni specialist nevrokirurgije je odkrito spregovoril o razmerah v ljubljanskem kliničnem centru.
Objavljeno
20. november 2016 19.03
Marjan Koršič - Ozadja
Brigite Ferlič Žgajnar
Brigite Ferlič Žgajnar
Med letoma 2010 in 2014 je specialist nevrokirurgije v ljubljanskem kliničnem centru vodil oddelek za nevrokirurgijo, potem pa na to mesto ni bil več imenovan. Prepričan je, da je s tem plačal za svojo neposrednost, s katero se je zameril vodstveni strukturi, kar ga boli. Zdaj je, po 40-letnem stažu v zdravstvu, dva meseca v pokoju in le še bolj neposreden.

Pretekli sta dve leti od vašega intervjuja za Sobotno prilogo Dela. V njem ste s prstom pokazali na dobavitelje in svetovalce v UKCL, katerih delo ste imenovali za čisto sinekuro. Namigovali ste tudi na korupcijo. Kaj se je zgodilo po objavi?

Po izidu časopisa so minile samo štiri ure rednega dela, ko sem že dobil prvo od dveh napovedi predčasne odpovedi rednega delovnega razmerja, ker naj bi v članku blatil dobro ime zavoda. V trinajstih točkah so nanizali, s čim naj bi to storil. Ker so moje navedbe očitno imeli za popolno izmišljotino, so hoteli, da navedem vir in predvsem, kdo me je s tem seznanil. To so zahtevali specificirano za vsako od trinajstih točk. V glavnem je bil v vprašanjih poudarek na izbrskanju 'pokvarjenih izdajalcev'.

Moj odgovor jih ni zadovoljil. Poslali so mi še eno pismo in mi dali pet delovnih dni za odgovor. Poiskal sem odvetnika, odgovoril je v mojem imenu in odgovor podkrepil z ustavnimi določili o svobodi govora. Po tem me niso več nadlegovali. Predstojniški mandat na nevrokirurškem oddelku se mi je redno iztekel. Le ob moji ponovni kandidaturi je dal takratni v. d. generalnega direktorja Simon Vrhunec jasno vedeti, da me ne bo podprl. Ko kandidiraš za predstojnika, namreč potrebuješ podporo strokovnega direktorja kirurške klinike, ki te predlaga strokovnemu direktorju kliničnega centra, ta nato zadevo preda v podpis generalnemu direktorju. Strokovni direktor kirurgije me je predlagal, tedanji strokovni direktor UKC Sergej Hojker pa mi je omenil, da me je hotel predlagati, a mu je Vrhunec rekel, da bo uporabil diskrecijsko pravico in ne bom potrjen, tudi če me kandidira.

Danes sem v pokoju, še vedno tukaj in čist, medtem ko Vrhunec ni dobil vnovičnega zaupanja za vodenje ustanove oziroma so mu omogočili, da je bil že ob podpisu pogodbe za delo generalnega direktorja vključen dodatek, da se ga, ko mu preneha vodstveno delovno razmerje v UKCL, obdrži v hiši na mestu, primernem njegovi izobrazbi. In ironija, verjetno možna še v kakšni podsaharski deželici, je, da je bil ravno ta Vrhunec, sicer strojnik in magister ekonomije, imenovan za pooblaščenca za informacijsko varnost.

Pred dvema letoma ste rekli, da so posamezne komisije skrbno poimensko sestavljene, razpisni pogoji pa specificirani za vnaprej določene dobavitelje. Se je od takrat kaj spremenilo?

Zdravniki še vedno nimajo vpliva na menedžment, na sugeriranje strokovnih usmeritev. Tistih naprav, ki smo jih odgovorni nujno potrebovali, nismo mogli dobiti, pa čeprav so bile sodobnejše, cenejše in bolj kompatibilne. Vedno so namreč vse nabave potekale po ustaljenih metodah: dobavitelj je poslal specifikacijo, kaj naj naročnik napiše. Če ni prišel do posla na tak način, je uporabil minimalno donacijo. Ta je bila vezana na nabavo plačljivega potrošnega materiala, ki je donacijo potem nekajkrat oplemenitila.

Kot zdravnik, specialist nevrokirurg, in ne kot vodstveni delavec v UKCL sem na primer zbral donacijo za nakup aparata za hlajenje poškodovancev s hudo poškodbo možganov. Aparat smo donirali oddelku za intenzivno terapijo (CIT), da so potem naše težko poškodovane paciente tam hladili. Kmalu po tistem je dobavitelj doniral osem ali devet enakih aparatov, saj si je prek menedžmenta zagotovil za vsakega posameznega poškodovanca plačan strošek potrošnega materiala, približno osemsto evrov.

Sicer pa sem osebno z močjo argumentov v vseh letih za nujne medicinske potrebe »malega« človeka zbral 386 tisoč evrov donacij.

Ena od poti vstopa dobaviteljev v UKC je tudi, da posodijo opremo – jo dajo na reverz, potem pa služijo s potrošnim materialom. Poznate?

Slišal sem za to nišo vstopa v UKC. Dogajalo naj bi se, da je to opremo potem UKC odkupil. To pa naj bi bila dvakratno uspešna poslovna poteza.

V intervjuju ste torej odkrili rakavo rano sistema?

Ko kači stopiš na rep, začne opletati okoli. In resnica najbolj boli. Vas pa moram popraviti. S podatki o dobaviteljih in raznih svetovalcih nisem odkril rane, pač pa zgolj boleče privzdignil gazo z neke rane, ki so jo že mnogi opazovali, a pokvarjeno prestrašeni molčali.

Ocenil sem, da je prišel čas, ko nam ni treba več biti tiho. Šestdeset let so nas učili, kako moramo molčati, in to je razlog, da smo na prvem mestu po samomorih in raznih odvisnostih. Ljudje se raje odmaknejo, postanejo pasivni, apatični, da zavarujejo sebe, z enakim namenom mnogi zdravniki predpisujejo preštevilne napotnice za nepotrebne preiskave. Aparati so preobremenjeni, stroški previsoki, čakalne vrste predolge.

Nekaterim jih uspe preskočiti, tudi za plačilo. V hišnem priporu zdaj prav zaradi suma preprodaje čakalnih vrst sedi Uroš Smiljić. Kdaj sta se spoznala vidva?

Pred približno šestimi leti se je po kliničnem centru začel gibati nekdo, ki je imel značilen videz.

Kaj mislite z oznako značilen videz?

S tem označujem ošaben, ciničen in žaljiv obraz, ki se postavi predte in izraža premoč, nadvlado.

Ta oseba je vse po vrsti tikala, od strokovnega direktorja kirurgije naprej, ki me je spraševal, ali morda vem, kdo to je. Spomnim se, da je tedanja strokovna direktorica UKCL Brigita Drnovšek Olup rekla, da gre za človeka, za katerega se ne ve, kam spada – tudi ona ni vedela, pa je bila na visokem položaju – da pa je pogosto pri Simonu Vrhuncu.

In res mi je prav ta človek približno teden dni pred mojim imenovanjem povedal: »Veš, ti si novi predstojnik, sem pri Simonu videl podpis.«

Sta se takrat prvič pobliže srečala?

Ne. Videval sem ga že prej, a se z njim nisem obremenjeval, ker ni nikamor spadal. Dokler nisem postal predstojnik in začel delati red na nevrokirurgiji. Opazil sem, da ogovarja sestre in jih zadržuje. Zdelo se je, kot da nekaj urejajo. Kasneje sem naključno odkril, da je sam, brez prisotnosti kakšnega uslužbenca UKC, brskal po neki dokumentaciji. Takrat, bilo je, mislim, leta 2012, sem kot odgovorni za vse na nevrokirurškem oddelku izdal pisno prepoved prestopanja meje našega oddelka vsem nepooblaščenim osebam. Smiljić je bil razlog za ta ukrep. Od takrat se ni več prikazal. Nikoli ni nosil tablice z imenom, ki so jo morali imeti vsi. Na vprašanje, v kakšni vlogi je pri nas, je rekel: »Jaz sem povsod v UKC, pa v UKC nisem zaposlen.«

Sicer pa so bili pred vrati našega oddelka trije veliki avtomati za kavo in sendviče, ki so se začeli kar množiti. Ker so bili logistično zelo moteči, sem z dopisom zahteval, da se odstranijo. V sedmih dneh so bili odstranjeni, jaz pa sem se s tem marsikomu zameril. Tam so se verjetno pridobivale neke nagrade, saj so ti aparati nekakšna kovnica denarja (po nedavni anonimki naj bi bil Smiljić, preden je konec leta 2014 dobil zaspolitev v UKC, zaposlen pri podjetju, ki je skrbelo za avtomate s pijačo v UKC, op. p.).

Pa ste, ko ste zasačili človeka, ki v UKC ni nikamor spadal in je brskal po dokumentih, razmišljali, da bi šli na policijo?

S prepovedjo gibanja po našem oddelku sem hotel izzvati reakcijo naročnika njegovega delovanja in zaščitnika. To je bil zadetek v polno!

Zdaj mi razlagate o nekih fantazijskih sanjah, kajne?

Za nas so bile te zadeve morda res zelo nenavadne. Nekdo, katerega položaj je bil odvisen od informacij, kaj kdo o kom govori, pa je tovrstne usluge nujno potreboval.

Je po pismu o prepovedi dotični še poskušal pristopiti do vas?

Da. Vabil me je na vožnjo s helikopterjem, vendar sem ga zavrnil.

So vam vaši zdravniki omenjali podobne izkušnje?

Le eden je bil zaradi ukrepov, ki so izločili Smiljića, ogorčen. Smiljić ga je obiskoval, mu priskrbel paciente in skrbel, da bi bili čim prej na vrsti, ter mu dajal občutek zaščitenosti.

S tem je povezana tudi zgodba o operaciji Ivana Zidarja.

Je bil kolega zaradi sodelovanja s Smiljićem dodatno plačan ali zgolj izkoriščan?

Priporočeni niso bili »redni« bolniki, verjetna »provizija« pa ostaja nedokazljivo obskurna.

Strokovni nadzor glede Zidarjeve operacije je pokazal, da je bila ta res nujna in da ni bilo preskoka čakalne vrste. Zidarja je v večernih urah operiral kirurg, ki je bil tedaj prost, tako da ni odpadla nobena druga redna operacija. Kako se danes spominjate te afere?

Že takrat so hoteli izpeljati mojo diskreditacijo, pa jim ni uspelo. Uporabili so nizkotne udarce, češ da predstojnik nima pojma, kaj se dogaja za njegovim hrbtom. Sledile so različne za lase privlečene razlage o nujnosti, čeprav je bilo kmalu jasno, kateri kardiolog je vse zrežiral, nikoli pa niso odgovorili, zakaj bolnika ni operiral takrat dežurni nevrokirurg, ki je bil za tak poseg polno usposobljen, pa mu operater za nameravano storitev sploh ni povedal. Seveda bi to dejanje zaradi zasedbe operacijske ekipe in dvorane lahko ogrozilo drugega, nujne operacije potrebnega bolnika.

Ampak ali nima bolnik pravice, da si sam izbere, kdo ga bo operiral?

Samo ne kar tako popoldne. In mimo čakalne vrste.

Ste tudi vi kdaj vzeli na operacijo koga mimo vrste in za plačilo?

Mimo vrste večkrat, zaradi urgence, grozeče invalidnosti ali dramatičnega poslabšanja, tudi kakšno zahvalo sem dobil, nikoli pa za plačilo.

Koliko primerov preskoka čakalne vrste ste zaznali na vašem oddelku oziroma kako ste čakalne vrste sploh vodili?

Na to vprašanje vam ne morem natančno odgovoriti. Vsekakor jih je bilo veliko preveč, kar smo kasneje potrjeno ugotavljali z retrogradno analizo do takrat žal nepregledne administracije.

Omenili ste, da ste po prevzemu nevrokirurškega oddelka začeli delati red. Kje vse ga torej vaš predhodnik, nevrokirurg Vinko Dolenc, ni imel?

Čakalne dobe niso bile urejene, kolegi so bili z operacijami neenakomerno obremenjeni, niso imeli vsi na voljo enakega števila postelj za svoje bolnike in enako časa za operiranje svojih pacientov.

Sicer pa me je po Dolenčevi upokojitvi Vrhunec kot predstojnika večkrat klical, naj Dolencu uredimo delovne pogoje, češ da ga v zvezi s tem dvakrat na teden kličeta pomembna gospoda. Ampak nisem mogel privoliti, da bi Dolenc operiral neurgentne bolnike neusklajeno z drugimi kolegi na oddelku, kadar bi se mu zahotelo in mimo uveljavljenih pravil. Kapacitete v operacijski dvorani so bile zelo omejene in premajhne, potreba po koordinaciji pa velika. Pritisk na predstojnike za zakonito delovanje je bil hud, vse, kar je pomenilo odklon, je bilo razglašeno za neodgovorno nesposobnost predstojnika.

Dve leti po mojem prevzemu kliničnega oddelka je bila prva mednarodna akreditacija kliničnega centra, marca 2014. Prof. Helena Meden Vrtovec, ki je ta postopek v imenu UKCL vodila, nam je čestitala in javno povedala, da je nevrokirurgija vzoren in vzorčen model za ves klinični center. Za interno glasilo, katerega urednik je bil generalni direktor, je strokovna direktorica UKCL naročila članek o uspehu našega oddelka, vendar ni bil nikoli objavljen.

Zakaj se v UKC afere še kar stopnjujejo in se nič korenitega ne spremeni?

V UKC so zakoreninjene stare, sodobnim načinom manedžerskega vodenja povsem neprilagojene strukture. Ima ne dovolj sposobno vodstvo, na številnih položajih pa že predolgo iste ljudi, ki glede na delovne rezultate očitno ne sledijo novim, sodobnim metodam dela. Kadar je stiska izredna, kot je bila in je še na otroški srčni kirurgiji, bi se morali odgovorni izpostaviti in samozavestno povedati resnico. Ljudem je treba povedati resnico. Če je boleča, jo težko sprejmejo, ampak le tako je možno očiščenje. Brez krepostne, odkrite in poštene drže zdravstvenih delavcev z bolniki ne bo sprave.

Vrhunec je večkrat povedal, da subjektivno ni bil odgovoren za določene stvari, objektivno pa tudi ne. V UKC da je vrsta služb – mediji pišejo o nastavljenih ljudeh – ki so zadeve urejale. Iz tega izhaja, da naj bi bil kompletno neodgovoren. In sistem še vedno deluje po principu popolne neodgovornosti oziroma prelaganja odgovornosti. Veliko se sliši in bere o poslušnih komisijah, ki naj bi požegnale dogovorjene nabave. In karavana gre dalje. Znano je, da je ob ponovni kandidaturi za strokovno direktorico UKCL dobila daleč največ glasov Brigita Drnovšek Olup, Vrhunec pa je z diskrecijsko pravico imenoval poslušno sodelujočega drugega kandidata. Ker niso poslušno kimali, je odletelo tudi pet uspešnih predstojnikov ...

Omenjate stare strukture. Sive sile. Vaš oče, partizan, znameniti zdravnik Marjan Koršič, ortoped in izvrsten sabljač, je bil pri njih dobro zapisan. Kako da vi niste?

Ker se zavedam, da je prišel čas konca začetka. Kot pri županu v Mariboru, ko so potem letele kocke. Še vedno trdim, da nam gre kljub vsemu nekako kar dobro. Ko bo še slabše in bodo ljudje vsesplošno ugotovili, da celo življenje plačujejo za oskrbo, ki je ni v pravem trenutku ali pa je preslaba, bodo ustrezno, brez milosti ukrepali.

Moj oče je zelo dobro sodeloval z Janezom Zemljaričem, ko je snoval bolnišnico za predšolsko invalidno mladino na Stari Gori pri Novi Gorici. Tam se je lotil obnove in reorganizacije bolnišnice ter ustanovil ortopedske ambulante v Idriji, Novi Gorici in Tolminu. Vpeljal je multidisciplinarno, konservativno in operativno zdravljenje invalidnih otrok. Bolnišnica je zgradila tudi naselje za večstransko zdravljenje možgansko prizadetih otrok pod posebnimi pogoji. To je bila prva taka ustanova v Jugoslaviji. Tam so se strokovno izobraževali domači in tuji zdravniki. Leta 1976 se je vrnil na klinični center v Ljubljano, toda še istega leta ga je sekretariat za zdravstvo zveznega izvršnega sveta SFRJ poslal v Kuvajt, na ministrstvo za zdravstvo, kot svetovalca za rehabilitacijo invalidov.

Zemljariča, ki spada v tako imenovane stare strukture, torej odlično poznate?

Dokaj dobro. Imam celo njegovo zasebno telefonsko številko. Karkoli sva se midva pogovarjala, nisem imel nikakršnega slabega občutka.

Kolikokrat pa ste zavrteli njegovo telefonsko številko in zakaj?

Ponavadi je on klical mene, kadar ni mogel dobiti Dolenca. Sicer pa sem bil v Zemljaričevi pisarni zgolj enkrat in edinkrat. Prosit sem ga šel, ali bi lahko s svojimi povezavami pridobil kaj denarja za prepotreben operacijski mikroskop. Odvrnil je, da če je to problem, bo pa poklical Simona. Sem rekel, da če misli Vrhunca, potem se mikroskopu odpovedujem. Vrhunec namreč kar tri leta ni odgovoril na še kako utemeljene prošnje ne za nakup, temveč vsaj delno sofinanciranje naprave. In sva z Zemljaričem v zvezi s tem končala. Direktor Krke, Colarič, pa je na primer le po enem pogovoru kot intelektualec razumel potrebo in razumno promptno reagiral ter za to namenil sredstva, ki bi lahko delno pokrila nakup aparata. Pohvalno. Menedžer z glavo na mestu. Do konca mojega mandata pa smo delali na aparatu, izposojenem od Gorenja, ki ni zahteval potrošnega materiala, in je bil kasneje tudi vrnjen.

Nobena donacija ni zastonj. Kaj je v zameno zahtevala Krka? Predpisovanje njihovih zdravil?

Ne. Ni šlo za sponzorstvo, pač pa za donacijo!

Zakaj pa je Zemljarič večkrat potreboval Dolenca? Zaradi zdravstvenih obravnav?

Vsekakor, o verjetnih drugih stvareh pa ne vem nič.

V zvezi s tem lahko zatrdim, da sem silno ponosen, da me določen krog ljudi odklanja in ne priznava. To dokazuje, da nisem del njihove strukture. Na to sem res zelo ponosen. Hkrati pa sem prizadet, da so me v času zdravniške kariere s svojo načrtno podlo dejavnostjo žalili s tem, da so me avtomatično uvrstili med ljudem negativne osebe samo zato, ker sem deloval v razmerah, ki jih je mreža skorumpiranih tako spretno spletla.

Kako pa bi na to vašo držo gledal vaš pokojni oče?

Spomenik bi mi postavil, saj gre za vrednote, ki jih je zagovarjal sam, mi jih vcepil in bi morale biti skupne vsem. Bil je principielen. Za primer: ko se je udeležil slovesnosti ob obletnici Vojkove brigade, so ga vabili na oder, češ da je bil vendar predstavnik štaba, pa je rekel, da je bilo njegovo mesto med borci. Kakšen je bil, priča tudi podatek, da ni šel na občinsko slovesnost, kjer bi mu izročili odlikovanje za zasluge, ker je menil, da ni nič posebnega naredil. Odlikovanje so mu kasneje poslali po pošti. Tak je bil. Zato vem, da bi bil na moji strani.

Ste bili po objavi pogovora v Sobotni prilogi deležni še kakšnih pritiskov?

Da. Sledile so posredne grožnje z maščevanjem iz multinacionalnih družb, denimo Siemensa in Agfe, ki naj bi jih članek prizadel, nato pa osamitev, nastopil je popoln, grozljiv mir. Edino do mojega ponovnega imenovanja, kot sem omenil, ni prišlo. Sem pa ujel, da je bilo nekomu naročeno, da mu ne bo žal, če bo uredil mojo diskreditacijo. Sporočeno mi je bilo tudi, da na primer vedo, kje in kdaj sprehajam psa, in da ne razumem, v kaj sem dregnil. Moreče grožnje!

Sicer pa me je poleg odnosa do raznih dobaviteljev bolela tudi zgodba o uhajanju denarja v tujino. Nevrologi s kliničnega oddelka za bolezni živčevja so namreč pošiljali paciente na kirurško zdravljenje epilepsije in na globoko možgansko stimulacijo v tujino, čeprav v zvezi s tem ni bilo nobenega multidisciplinarnega konzilija, na katerem bi nevrokirurgi ugotovili, da pri nas določenih posegov ne zmorejo narediti. Takratnega direktorja ZZZS Sama Fakina sem seznanil, da imamo na našem oddelku voljo, znanje, interes in opremo, da bi tovrstno zdravljenje izvajali v Sloveniji, saj so to v glavnem že opravljali v mariborskem kliničnem centru. Od tedaj, kolikor mi je znano, nobeden od takih bolnikov ni šel več na operacijo v tujino, denar pa je ostal doma.

Dolencu so po upokojitvi štirikrat podaljšali sodelovanje z UKC. Je tudi v vas tlela želja, da bi še ostali?

Dolencu so sodelovanje podaljševali povsem v nasprotju z veljavno zakonodajo in brez kakršnihkoli nujno potrebnih soglasij.

Dinamika, razvoj in družbene spremembe gredo tako hitro naprej, da se v njih ne znajdem. Pa tudi očetovih vrednot o etiki, morali in empatiji sem se preveč navzel. Stremuštva za naziv in položaj ne potrebujem. Ne potrebujem etikete, da bi se nekaj ur na dan počutil pomembnega, nato pa izgubljenega v praznini.

Ampak zdravništva kljub upokojitvi ne boste opustili?

Delam dodatno na še dveh zasebnih področjih. Eno od teh je delo pri zadevi, ki bo za naše državljane pomembna v ne tako oddaljeni prihodnosti. Svetujem in koordiniram, povezujem. Uspeva nam. To me osrečuje. Več zaenkrat ne smem povedati.

Merite na kakšno kliniko, ki ima sedež nasproti UKC?

Ne, ta je premajhna za prihod bolnikov tudi iz tujine.

Je pa nova zgodba povsem zasebna ali upa tudi na koncesijo, s katero bo konkurenca kliničnemu centru?

V njej bo zaposlen povsem nov kader. S tem v zvezi se zdaj že dela spisek, ljudi se že pošilja na izobraževanje. Ker bo to kakovostna in ne samo komercialna zgodba, upamo tudi na koncesijo.

Zasebno ste delovali tudi, ko ste bili še zaposleni v UKC. Kako ste združevali javno in zasebno? Ste zagovornik take ureditve ali se nagibate k popolni privatizaciji zdravstva?

Da, res sem deloval v zasebništvu in to sodelovanje se nadaljuje. Pogodbe so veljavne, jasne in pravno korektne. Dodajata se celo dve novi. Vse delo sem vedno opravil zunaj rednega delovnega časa.

Sicer pa rešitev za naše zdravstvo ni privatizacija, ampak se skriva v pravih sistemih, ki jih vodijo sodobni menedžerji, taki, ki na primer ne kupujejo aparatov, temveč opremo z desetletno garancijo in vzdrževanjem, ter dobronamerno sprejemajo nasvete v zvezi z vodenjem in upravljanjem od referenčnih sistemov z najvišjimi standardi v zdravstvu, kot so Vamed, Fresenius, Astaldi. K temu se na primer nagiba direktor jeseniške bolnišnice Janez Poklukar. Verjamem torej v vodilne, ki upoštevajo stockholmski indeks, verjamem le v način vodenja, kjer ni ribarjenja v kalnem!

Kje ste našli moč po rednem delavniku delati še v zasebništvu? Je šlo to na račun časa za družino ali na račun slabšega dela v javnem zavodu?

Na račun manj časa, preživetega z družino.

Ste se udeležili zadnjih volitev v zdravniški zbornici?

Da. Volil sem Možino. Kot predsednik zbornice drži mrežo interesov homogeno, toda kot zdravnik iz drugega okolja bi zagotovo ravnal in se oglašal drugače. Pravi balzam za zdravništvo v primerjavi s prejšnjim vodenjem.

Možini ne zamerite neustreznega in ne dovolj aktivnega ukrepanja v primeru otroške srčne kirurgije?

Tako slovensko zdravniško društvo kot zdravniška zbornica sta se pri tem primeru absolutno premalo odzivala in nista primerno ukrepala.

So vas kdaj tožili zaradi napačnega zdravljenja?

Še ne, verjamem pa, da se kdo trudi, da bi mi kaj podtaknil.

Kateri je bil vaš najtežji poseg?

Zagotovo 860-gramski novorojenček, prvi otrok petnajstletne mame. Težko za anesteziologa in zame kot kirurga. Morda nič manj pa zbrano nadaljevanje posega, ko je bil odrasel urgentni bolnik že nekaj minut mrtev, pa srčen anesteziolog ni imel moči, da bi mojo vnemo po reševanju prekinil.

Kako se je začelo vaše sodelovanje pri olimpijskih odpravah? Sta k temu pripomogla sloves vašega očeta, športnika, pa poznanstvo z Leonom Štukljem? Kako ste te odprave kombinirali z rednim delom?

V zdravniško ekipo za poletne olimpijske igre sem prišel kot dolgoletni zdravnik zelo uspešne državne reprezentance v kajaku in kanuju na divjih vodah in bil aktiven na vseh šestih, razen letošnjih. S pokojnim gospodom Štukljem sva veliko kramljala v Barceloni in Atlanti, tudi obujala spomine iz mojega otroštva pri njem doma. Prvo udeležbo leta 1992 mi je omogočil takratni generalni direktor UKC, ki je izničil Dolenčevo prepoved moje odsotnosti. Spet zamera. Le za uradne olimpijske igre sem imel izredni dopust, vse druge odsotnosti mi je na račun skrajšanja rednega dopusta »odobrila« moja soproga. V vprašanju omenjeni vpliv obeh zame velikanov pa ni povsem brezpredmeten.

Zdaj so vas imenovali za uradnega zdravnika kolesarske ekipe Bahrain Merida Protour Cycling Team. Kaj to pomeni za vaš upokojenski status?

Sprejel sem ponudbo za sodelovanje v mednarodni sanjski ekipi profesionalcev z vseh strokovnih področij, edinstvene urejenosti in pravljičnih pogojev. Uživati v soustvarjanju novega – vrhunskega, ostati kreativno aktiven in v tem svoboden in vzdrževati moto upokojenca: nimam časa.

Če bi bili trenutno zaposleni v UKC, pa bi stavkali (pogovarjali smo se v času stavke, op. p.)?

Bi.

Ste na strani Fidesa?

Sem na strani korenitih sprememb. Teh ni mogoče doseči z leporečjem v smislu »bomo videli, eventualno, morebiti, pa kaj če bi, pa bo aneks k aneksu«, to ne vodi nikamor in ljudje potegnejo kratko. Pa ne gre za plače, ker imamo zdravniki in medicinske sestre primerne, in ne gre za to, da je anestezistov premalo, gre za zdravstveno ponudbo. Za celovito zdravstveno ponudbo.

Do 21. decembra mora biti na dve decimalki oddano poročilo, kako je bil evropski denar investiran v urgence. Za ljubljansko nismo dobili evropskih sredstev, zato je bilo več svobode pri gradnji in ribarjenju v kalnem. Približno tisoč ljudi gre vsak dan skozi urgenco. Veste, koliko stranišč je na novi ljubljanski urgenci? Šest! Tja prihajajo težki srčni bolniki s pomodrelimi ustnicami, inkontinentni bolniki, ki ne morejo zadrževati urina ... In tak projekt je s polovično odgovornostjo gradilo ministrstvo, s polovično pa UKCL. Sem na strani tistih ljudi, ki bodo žal morali v vrsti čakati na stranišče. In kakšno je danes stanje ljubljanske urgence? Skrbnikoma primerno! Popolna zmeda, menjave izvajalcev, aneksi k pogodbam zaradi pomanjkanja denarja, da o nenačrtovanju primernih kadrov ne govorim.