Tiskane izdaje
»Na prehojeno pot sem zelo ponosen,« se čustveno odzove Šalečan, ko mu v isti sapi omeniš vsa tri podjetja. Hitro našteje vse kline v svoji karieri, od velenjske Ere, kjer je kot mlad diplomant ekonomije deloval na razvojnem področju, odšel pa kot namestnik glavnega direktorja. In to v Gorenje, ki se je spopadalo z najhujšo krizo v zgodovini. Iz tistih časov čisla Hermana Rigelnika, zanj pravi, da je že v osemdesetih v Slovenijo vnesel načela sodobnega poslovanja. Uspešno premagovanje velenjske krize ga je popeljalo v Slovenske železarne, kjer je sodeloval pri finančni sanaciji.
»Na to vsi pozabljajo, zdaj moje ime povezujejo samo s Preventom in z Muro,« je malo užaljen ob podobi, ki mu jo skušajo nalepiti. Leta 2002 je za odhod v prekmursko podjetje, ki so mu strokovnjaki napovedovali še največ dve leti životarjenja, nadzorniki pa so novega direktorja obupano iskali po vsej državi, resnično bilo potrebnega precej poguma.
V Muri je ostal cel mandat, po petih letih je zaradi različnih konceptov vodenja z nadzornim svetom podjetje zapustil, vendar je bilo finančno sanirano in je imelo pokrite vse obveznosti. »V naslednjih dveh letih so nato zamenjali kar štiri direktorje, kar je vsaj zelo nenavadno. Poleg tega so mi očitali dodelavne posle, danes pa je Mura gospodarski feniks, čeprav vse njeno delo temelji prav na dodelavnih poslih. Sem pa vesel, da je Mura ostala, upam, da bodo oživili tudi blagovno znamko.«
Ob odhodu iz Prekmurja je dobil številne ponudbe, po petih letih vsakodnevnih voženj po takratnih cestah je iskal nekaj blizu Velenja. Med drugimi je zavrnil Hildo Tovšak. »Še sreča, a veste kakšne zgodbe bi se spletale, če bi izbral Vegrad?« ugotavlja. Čeprav tudi Prevent žalostno končuje. Slovenjgraško podjetje s podobno dejavnostjo kot Mura se mu je zdelo izbira do pokojnine, kot član nadzornega sveta je poznal njihovo delo. »Razkola, ki se je kasneje zgodil med lastniki, ni slutil nihče. Po izbruhu težav med lastniki sem pol leta skušal vzpostaviti normalno delovanje družbe, toda nismo našli skupnega jezika.« Več o podjetju ne želi oziroma ne sme govoriti, saj se je ob odhodu zavezal molčečnosti.
Meh poudarja, da je imel veliko priložnosti za udeležbo v lastninskem preoblikovanju podjetij, a je vedno želel ostati najeti menedžer. Ponavlja, da je pohlep ena ključnih težav slovenskega gospodarstva, vendar v isti sapi dodaja, da je lastniške podvige treba razumeti. »V kapitalistični sistem smo stopili brez lastnikov, ki smo jih morali dobiti. Krivično je obsojati ljudi, ki so v skladu s takratno zakonodajo prišli do lastnine. Res pa je, da je bila ta zakonodaja napisana zelo ohlapno, lastninjenja pa zelo groba. Toda očitno je politika to podpirala.«
Pri tem je zanimivo, da kot predsednik združenja delodajalcev še vedno razmišlja o delavskem delničarstvu, ki mu je bilo bližje kot liberalni kapitalizem. Prav tako je prepričan, da bi bilo treba pristriči krila finančnemu sektorju, saj je zakrivil krizo, zdaj pa je »spet najbolj pameten in svetuje, kako je treba delati«. Razmišlja o socialnih in okoljskih dajatvah za azijsko industrijo, ki bi jih uporabili za izboljšanje okoljske in socialne zakonodaje na Daljnem vzhodu. »Sem še iz 'starega sistema', ta zame niti ni bil tako slab, lastnina mi ne nudi užitka, res pa je, da ti daje moč.«
Kolikšna je njegova moč na čelu HSE, je precej vprašljivo. Čeprav si ne dela iluzij, da politika nima vpliva na imenovanje prvega moža HSE, pravi, da se trudi biti čim manj povezan s političnimi krogi. Zato nikoli ni bil član nobene stranke. »Podjetje vodim s poslovnimi načeli, včasih ni slabo biti všečen politiki, vendar se na dolgi rok to ne obnese,« zagotavlja. Ne skriva, da je na čelo prvega energetskega stebra prišel zaradi nekdanjega ministra za gospodarstvo Mateja Lahovnika, po njegovem odhodu pa je položaj postal težji. In da prihod v HSE malce obžaluje.
Kronisti mu sicer pripisujejo spretno krmarjenje med interesi, tudi političnimi, vendar je trenutno na tankem ledu. Sindikata termoelektrarne in premogovnika sta že zahtevala njegov odstop, ko je predčasno v javnost prišlo poročilo vladi o vodenju projekta v Tešu. Vrh politike hoče žrtveno jagnje za težave pri šestem bloku. »Moja težava je, da v Ljubljani veljam za del šaleškega lobija, določeni krogi v Šaleški dolini pa trdijo, da ne delam za korist doline,« pravi Meh, vendar s prstom (še) ne želi pokazati na prvega moža Teša Uroša Rotnika, tudi njegovega protikanadidata za vodenje HSE. »Blok šest delaš le enkrat v življenju, zato je normalno, da se zgodi kakšna napaka. Pomanjkljivosti so bile, vendar niso bile namerne, veliko smo jih odpravljali sproti. Treba je tehtati, ali je več dobrega ali več slabega. Če je dobrega več, se da delati naprej.«
