Tiskane izdaje
Beseda do fašistične propagande
Kritiki odprtih vrat za prebežnike so z vložitvijo predloga za razpis referenduma dosegli nov vrhunec. Na to, kako nestrpna je komunikacija nekaterih političnih veljakov o prebežnikih, opozarja projekt Alternacija. Njegovi snovalci predvsem izvoljencem ljudstva nastavljajo ogledalo, pri tem pa opozarjajo, da jih od odkrite fašistične propagande loči le še ena beseda.
Besedo, s katero so v objavah na družabnih omrežjih označevali prišleke, so ustvarjalci Alternacije zamenjali z izrazom za drugo skupino, ki je prelivala kri zaradi teženj nacistov. Tako bi se denimo tvit vodje največje opozicijske stranke SDS Janeza Janše, če bi v njem spremenili le eno besedo, glasil: »V SLO vlada režim, ki vsako leto požene tisoče izobraženih mladih v tujino, hkrati pa v državo vabi tujekulturne žide. Dost je!« Sporočilo drugega poslanca iste stranke, Žana Mahniča, ki v državnem zboru vodi odbor za obrambo, pa bi bilo takšno: »Očitno tudi stranka SMC spoznava, da je edina rešitev čimprejšnja deportacija ilegalnih židov iz SLO in zaostritev azilne zakonodaje.«
Status dobili le redki
Stranka SDS je v ihti, da »novodobnim židom« prepreči vstop v državo, predlagala razpis posvetovalnega referenduma o nastanitvah migrantov, pri tem pa, milo rečeno, nerodno oblikovala referendumsko vprašanje, ki bi se glasilo: »Ali ste za to, da državni zbor Republike Slovenije sprejme zakonodajo, v kateri bo določeno, da letno število prosilcev za mednarodno zaščito ne presega števila prošenj za mednarodno zaščito v letu 2015?« Težko si predstavljamo, kako bi zavračali prosilce za zaščito, saj to pomeni, da ljudem na begu ob vstopu v državo ne bi zagotovili niti osnovnih pravic, ki jim sicer pripadajo kot prosilcem, denimo začasne nastanitve v azilnem domu, kjer dobijo osnovno oskrbo. Poleg tega vložitev prošnje še zdaleč ne pomeni, da bo ta ugodno rešena. Lani so denimo od vseh rešenih zadev le v 17 odstotkih prosilcem priznali mednarodno zaščito. V letu 2015 je bilo namreč vloženih 277 prošenj za mednarodno zaščito; rešili so jih 265, status pa priznali le 45 ljudem.
Ob slabo oblikovano vprašanje se je obregnila tudi zakonodajnopravna služba državnega zbora, pri čemer so predlagatelje med drugim opozorili, da se ne skladata niti naslov predloga, ki govori o nastanitvah migrantov, in potencialno referendumsko vprašanje, ki se nanaša (samo) na kategorijo prosilcev za mednarodno zaščito. Predlog pričakovano ni šel skozi sito pristojnega odbora, prav tako ni prestal glasovanja na seji državnega zbora.
Vprašanje je sicer, ali so v stranki, ki ima sicer dolgo politično kilometrino, glede na slabo spisan predlog sploh pričakovali drugačen izid, ali pa je bil to zgolj še en poskus sejanja strahu ravno v času, ko je bil sprejet nov zakon o mednarodni zaščiti.
Glasovanje
Na vladi pa opozarjajo, da bo končno število oseb – prvotni načrt predvideva relokacijo 567 oseb iz Italije in Grčije ali druge obremenjene države članice in trajno preselitev 20 oseb iz tretjih držav – verjetno še višje, kar bo odvisno od migracijskih razmer in končnega dogovora o številu premeščenih. Direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon opozarja, da bodo imeli ljudje, ki bodo k nam prišli na podlagi premestitve, že status prosilca za azil in vložitev prošnje pri nas bo samoumevna, sicer premestitev ne bi imela nobenega smisla.
Poraja se tudi vprašanje, ali ne bi po predlogu SDS odločali o človekovih pravicah, ki ne morejo biti stvar referendumskega tehtanja. Kogovšek Šalamonova odločno zatrjuje, da bi bilo takšno odločanje protiustavno in v nasprotju z mednarodnimi pogodbami, zato ga ustavno sodišče ne bi smelo dovoliti. Dodaja, da ženevska konvencija in pravo Evropske unije s področja azila državam članicam ne dovoljujeta, da bi navzgor omejevale število prošenj za azil. Če bi bil referendum vseeno izveden, pa pojasnjuje, da bi, če bi zakon celo obveljal, moral tudi določiti, kaj se bo zgodilo s prosilci, ki bi presegli kvoto. Za koncept, ki si ga je zamislila SDS, pravi, da je v nasprotju z obveznostjo, ki jo je nase prevzela Slovenija v okviru premestitvene sheme: »Ne moremo se na ravni Evropske unije zavezati, da bomo sprejeli šeststo ljudi, potem pa hkrati sprejeti predpisa, ki število prošenj omejuje recimo na dvesto. To enostavno ne gre skupaj.« Bivanje premeščenih oseb v Sloveniji zunaj azilnega sistema niti ni možno.
V parlamentu
Precej ostrejši so bili v drugih dveh koalicijskih partnericah. V Desusu so poskus razpisa referenduma označili za zapravljanje davkoplačevalskega denarja in poskus razdvajanja državljanov. V imenu SD ga je pokomentiral Jan Škoberne, ki je potezo SDS opisal kot zlorabo instituta referenduma z namenom, da se degradira človekovo dostojanstvo in poseže v našo dolžnost, da pomagamo tistim, ki bežijo pred vojno. SDS je pozval, naj predlog umakne, javnosti pa sporočil, da se moramo odločno upreti temu, da bi »fašistoidne ideologije skozi glavna vrata, tudi skozi referendumsko iniciativo, vstopale v slovenski politični prostor«. V Združeni levici so predlog SDS primerjali z retoriko, ki jo uporabljajo skrajno ksenofobne in neonacionalistične stranke, za nameček je Janševi stranki obrnila hrbet celo programsko sestrska Nova Slovenija, katere poslanci predlogu sicer niso nasprotovali, a na seji vendarle niso prispevali glasov podpore.
Možnosti skorajda nične
Že od začetka je bilo skorajda jasno, da stranki SDS s predlogom ne bo uspelo, ni pa se mogoče izogniti tudi občutku, da gre znova za nabiranje političnih točk na hrbtih pomoči potrebnih. Če bi se kljub vsemu le izšlo po načrtih SDS in bi njihov predlog šel skozi pravno, procesno in državnozborsko sito, bi se volilni upravičenci na referendumu odločali, ali hočejo omejiti število prosilcev za mednarodno zaščito na 277, kar je v trenutnih razmerah nepredstavljivo nizka številka, glede na to, koliko ljudi v obupnih razmerah čaka na pomoč.
Že pred časom je v akcijo stopil Amnesty International Slovenije. Na svoji spletni strani zbira podpise pod peticijo, s katero poziva vlado, naj občutno poveča število mest za preselitev beguncev in omogoči druge načine za njihov sprejem – še posebej tistih, ki jih visoki komisariat Združenih narodov za begunce šteje med najbolj ranljive.
Nepokorščina, ki lahko
Zloraba referenduma? Ne!
V nekaj dneh so tako vložili dve pobudi, pri čemer je prvi mož apaške civilne iniciative (in hkrati sindikata delavcev migrantov) Dušan Cvetko dejal, da ni njihov namen ustavitev uveljavljanja zakonov, zanika tudi zlorabo instituta referenduma. Prav ti očitki so namreč leteli nanje iz političnih in pravnih krogov.
»Ko se kaj takšnega dogaja, moramo to razumeti kot poskus ne le državljanske nepokorščine, pač pa tudi kot poskus uporabe referenduma kot političnega orožja za destabilizacijo in nemoteno delovanje države,« se je odzvala vodja poslanske skupine SMC Simona Kustec Lipicer. Nič bolj prizanesljiv ni bil njen strankarski kolega, predsednik državnega zbora Milan Brglez, ki apaški civilni iniciativi očita, da poskuša za delavce migrante izsiliti poseben položaj, kar bo šlo na račun vseh davkoplačevalcev.
Tudi policisti
Delavci migranti so le nekaj dni po tistem, ko so zagnali referendumsko kolesje, dosegli pogovor s predsednikom vlade, zato so od zbiranja podpisov za obe pobudi odstopili. So pa priložnost za pospešitev pogajanj z vlado v takšni vrsti nepokorščine očitno zaznali stavkajoči policisti, ki so prav tako začeli rožljati z referendumi.
Po več mesecih stavke z vlado niso nič bližje temu, da bi prišli na skupni imenovalec, večmilijonskemu izpadu dohodka zaradi gledanja prekrškarjem skozi prste pa se utegne pridružiti še položnica za referendum o štirih zakonih, za katerega je na pobudo Policijskega sindikata Slovenije že začel teči rok za zbiranje 40 tisoč podpisov volivcev, s katerimi se lahko vloži zahteva za razpis referenduma.
Blokiranje zakonov
Koliko se lahko s takšno obliko nepokorščine zavleče uveljavljanje zakonov? Poglejmo zadnjih nekaj referendumov. Več kot devet mesecev je preteklo od potrditve družinskega zakonika v parlamentu do glasovanja o njem na referendumu. O arhivih smo na referendumu odločali več kot štiri mesece po sprejetju spremenjenega zakona v državnem zboru. Zadnji referendum, na katerem se je odločalo o nadaljnji ureditvi zakonskih zvez in družinskih razmerij, pa je potekal več kot devet mesecev in pol po glasovanju v parlamentu.
Kdo pije in kdo plača
V vseh treh obravnavanih primerih se zdi namen referenduma izkrivljen, na kar kaže tudi buren odziv iz poslanskih klopi. Vlagatelji prvega predloga s pomočjo pretiravanja in pod krinko domoljubja (saj ustvarjajo vtis, da sta politika odprtih vrat in patriotizem izključujoča se pojma) poskušajo poseči celo v dogovore, ki so bili sklenjeni na ravni članic Evropske unije, pri čemer se gibljejo na tanki meji med željami nacije in posegom v človekove pravice.
Po drugi strani gre pri civilni iniciativi Apače in Policijskem sindikatu Slovenije za obupan poskus najti ustreznega sogovornika z ustreznimi rešitvami, potem ko druge oblike participacije, četudi prav tako precej odmevne, niso dosegle svojega namena. Vse skupaj spominja na referendumsko borzo, kjer se namesto z vrednostnimi papirji trguje s pozornostjo in glasovi volilnih upravičencev, za katere pa nobena od obeh skupin ne daje vtisa, da jih je k sodelovanju povabila, ker bi si dejansko želela slišati njihov glas.
