Tiskane izdaje
Praksa v kadrovanju in delovanju članov nadzornih svetov gospodarskih družb na eni strani in svetov javnih zavodov na drugi kaže, da v naši državi vse, kar se zdi normalno, ni nujno tudi dobro ali modro. V mesecih pred volitvami je urejanje kadrovskih zadev prek nadzornikov ali članov svetov zavodov za vsakokratno vlado velik izziv. Sedanja ni izjema.
Člani omenjenih organov resda niso kakšni neskončno neodvisni bogovi, pa vendar ima vsakdo med njimi vedno možnost izbire: ali bo odločal strokovno, skladno s svojim znanjem, ali politično, ubrano z vetrom, ki ga je pripihal na funkcijo. Dejansko gre za veliko odgovornost, ta pa se pogosto jemlje preveč lahkotno.
Štajerska politična groteska
Ko govorimo o odgovornem ali politično dirigiranem ravnanju članov svetov javnih zavodov, je zadnji zgovoren primer dogajanje v celjski bolnišnici. Člani sveta zavoda so razrešili direktorja Marjana Ferjanca, ki sicer uživa veliko podporo zaposlenih. Ti pa zato pozivajo vlado, naj čim prej zamenja svoje predstavnike v svetu, ker da ne delajo v dobro bolnišnice. Ali bo vlada naposled potrdila v svetu zavoda sprejeto razrešitev direktorja ali pa bo zaradi revolta v hiši raje zamenjala svoje člane zavoda, še ni znano. Ne kaže pa v tej zgodbi spregledati naravnost sramotne izjave predstavnice vlade v svetu zavoda Barbare Tiselj, ki je mirno priznala, da sama finančnega načrta bolnišnice ni niti pogledala, pa zato nima prav nič slabe vesti in ga pač ne bo podprla. Ravnanje, ki članu sveta zavoda ne more biti v ponos! Kajti ključni očitek Ferjancu je ravno nepotrjen finančni načrt za leto 2017, zato bi morali tisti, ki se ga hočejo znebiti, ta očitek toliko bolj odgovorno in resno proučiti. Da bo mera polna, se je Tisljeva sama predlagala za v. d. direktorice bolnišnice, potem ko bi se znebili Ferjanca. Milo rečeno neokusno.
Zadrege v kliničnem centru
Medtem pa v ljubljanskem kliničnem centru razrešujejo generalnega direktorja Andraža Kopača. Da je vlada prišla do te točke, je morala zamenjati vseh šest predstavnikov ustanovitelja oziroma vlade v svetu javnega zavoda. Drama se je dejansko začela odvijati po tistem, ko se je na prejšnji svet usul plaz kritik, ker ni odločal o razrešitvi vodstva UKC zaradi stanja v otroški kardiologiji.
Nato pa so novi vladni odposlanci v svetu zavoda – Jože Golobič kot predsednik ter člani Alenka Bradač, Alenka Kolar, Drago Krešo, Mojca Ramšak Pešec in Anica Užmah – bliskovito ukrepali. Tako rekoč v dveh dneh jim je uspelo preštudirati zajetno in zahtevno materijo, na podlagi katere so ugotovili, da je treba nemudoma razrešiti Kopača in strokovno direktorico Marijo Pfeifer. Pri tem se ni mogoče izogniti vprašanju, ali so genialci ali pa smo priča dvomljivemu strokovnemu ravnanju. Medtem ko so že potrdili novo strokovno direktorico, je slišati, da imajo precej več težav z argumenti za Kopačevo razrešitev. Ta bi rad vedel, kaj natanko je naredil narobe, češ da ne more biti odgovoren, če se je kirurg odločil, da ne bo nadaljeval izobraževanja za otroškega srčnega kirurga, kot je pred kratkim dejal v pogovoru za Delo. Če imajo člani sveta argumente, javnost bržkone pričakuje, da jih bodo razgrnili in utemeljili odločitev za razrešitev. V nasprotnem se utegne v javnosti upravičeno ustvariti vtis, da jih je vlada v ta organ postavila zgolj kot marionete, ki bodo brezkompromisno nahranile vladne apetite.
Andraž Kopač.
Prerivanje za
Poznavalci kadrovskega zakulisja in dogajanja v nadzornih svetih pogosto opozarjajo denimo na vlogo združenja nadzornikov v smislu, da bodočih nadzornikov v procesu usposabljanja ne podučijo dovolj dobro o njihovi odškodninski odgovornosti, češ če bi vedeli, za kako odgovorno delo gre, morda ne bi bilo toliko zanimanja za nadzorniška mesta.
Na spletni strani združenja najdemo tudi poduk glede zavarovanja odgovornosti, kjer uvodoma pojasnjujejo, da je »zavarovanje odgovornosti organov vodenja in nadzora profesionalno zavarovanje, kot ga imajo računovodje, revizorji, nepremičninski posredniki, zračni kontrolorji, zdravniki ipd. V tuji praksi je to nekaj povsem običajnega, saj gre za upravljanje tveganj družbe, ki povečuje varnost premoženja podjetja«. Sicer so tako uprave kot nadzorniki kljub zavarovanju odgovorni z vsem svojim premoženjem, v odškodninskih tožbah pa morajo dokazovati skrbnost svojega ravnanja.
Veseli december v Luki Koper
Permanentne napetosti in nesporazumi med vlado in Luko Koper bodo dosegli vrelišče in hkrati tudi razplet, tik preden bomo nazdravili novemu letu. Na izredni skupščini koprske družbe 28. decembra bodo namreč odločali o nezaupnici predsedniku uprave Dragomirju Matiću ter članoma uprave Ireni Vincek in Andražu Novaku. Največji delničar – Slovenski državni holding – bo nezaupnico zagotovo podprl, odpoklic bo bržkone sledil že dan pozneje, ko bodo o tem odločali nadzorniki. In tako bo Luka dobila novo vodstvo. Dodajmo še, da na dnevnem redu izredne skupščine ni odškodninske odgovornosti uprave.
Dragomir Matič.
Odškodninska odgovornost - lepa v teoriji in šibka v praksi
Matija Kahne, pravnik v odvetniški družbi Podjed:
Odškodninska odgovornost uprave in organov nadzora v gospodarskih družbah je urejena v 263. in 264. členu ZGD-1, ki na splošno urejata odškodninsko odgovornost in podrobneje določata, kdo lahko uveljavlja zahtevek, proti komu, pod kakšnimi pogoji. S tem se podaljšujejo tudi zastaralni roki, saj je namesto splošnega, triletnega določen petletni, kadar gre za družbo, v kateri ima država prevladujoč vpliv, pa je zastaralni rok za sodno uveljavljanje zahtevka kar deset let.
Iz teh določb izhaja ključno pravilo, da so vsi člani uprave in nadzora odškodninsko odgovorni, razbremenijo pa se vsak posebej le, če dokažejo, da so ravnali v skladu s pravilom »best business judgement rule«, kar je v našem zakonu prevedeno kot »da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti«.
V teoriji torej obstaja lepo in natančno opredeljena odškodninska odgovornost, medtem ko je v praksi stvar bistveno drugačna. Zoper poslovodstva in uprave je sicer mogoče opaziti rast vloženih tožb, kar potrjuje tudi čedalje bogatejša sodna praksa višjih sodišč, vendar so pri tem v manjšini primeri, ko sodišča pravnomočno ugodijo odškodninskim zahtevkom. Pri odškodninskih zahtevkih proti članom nadzora pa v praksi ni niti enega. Občasno na to področje zaide kakšen kazenskopravni primer, kjer so obdolženi člani uprave in tudi samo posamezni člani nadzornega sveta (kar je po mojem mnenju napačno, ker gre za kolektivni organ) in jim sodišče v okviru kazenske obsodilne sodbe naloži tudi povračilo premoženjske koristi, ki naj bi jo pridobila taka oseba na račun gospodarske družbe. Jasno je, da v vseh takih primerih ostaja zgolj pri pravnomočni sodni odločbi.
Veliko primerov v zadnjih desetih letih so izzvali tudi pritiski medijev zaradi gospodarske krize, kar pa ni nujno dobro, ker je potencialni pritisk na člane nadzornih svetov prevelik in si zato nadzorniki (predvsem v državnih družbah) zdaj ne upajo sprejemati nobenih odločitev in rajši ne delajo nobenih drastičnih sprememb, kot pa da bi za višje cilje nastavljali lastno glavo. Hkrati obstajajo taki, ki se zavedajo neobstoja sodne prakse, in to s pridom izkoriščajo.
Vendar tudi če pogledamo primerjalno recimo Nemčijo, kjer je zakonodaja podobna naši, situacija z vidika obligacijskih odškodninskih zahtevkov ni dosti boljša, saj je uveljavljanje odškodnin tudi tam razmeroma težko. Izjema je samo precej bolj učinkovit in bistveno hitrejši kazenskopravni sistem, ker v Nemčiji v gospodarskem poslovanju tako rekoč ni oziroma je zelo malo vmesnega področja, ki mu pri nas pravimo prekrškovno pravo.