Osebno s Petrom Slatnarjem: Leteči inovator, ki pušča sled

Zaradi njega in njegove ekipe bo lani najboljši skakalec na svetu Peter Prevc še naprej skakal na v Sloveniji narejenih smučeh, morda tudi z doma izdelanimi čevlji.
Objavljeno
13. maj 2016 16.37
Peter Slatnar, v Ljubljani 11. maj 2016
Tina Kristan
Tina Kristan
Ko razvija nove izdelke, ne spi – leži v postelji, razmišlja, se premetava. »Kaj novega smo pa danes ponoči našraufali?« ga zato zjutraj vpraša žena. Prepričan je, da brez vseh »traparij«, ki jih je počel kot otrok, danes ne bi bil inovator.
Pogodba z Elanom, ki bo večletna, je napisana, vse je dorečeno, zdaj manjka le še podpis. To je zgolj formalnost, razlaga. Sam sicer ima tudi že slabe izkušnje v poslovnem svetu, »morda zaradi premalo znanja, svoje naivnosti«, toda ljudi, s katerimi zdaj sodeluje, dobro pozna. Poleg tega si preprosto morajo zaupati: »Če hočemo ujeti začetek sezone v smučarskih skokih, druge možnosti nimamo.« Predstavitev novih smuči bo tako že prihodnji ponedeljek.

Med drugim je dogovorjeno, prav tako še nepodpisano, da bodo še naprej sodelovali z lani najboljšim smučarskim skakalcem. »Po pogovorih, kakšne bodo smuči, ni razloga, da bi se Prevc odločil za druge.« To je, tudi zaradi logistike, interes vseh. Povrhu se lastnik podjetja Slatnar Carbon, v katerem so že do zdaj izdelovali vezi za večino skakalcev, zaveda, kaj jim prinaša prednost pred drugimi – prilagodljivost posameznemu tekmovalcu. Da je to nujno, se verjetno zaveda tudi zato, ker je bil sam smučarski skakalec dobrih štirinajst let, tekmoval je do leta 1987.

»Tisto, kar tekmovalca moti, poskusimo popraviti v čim krajšem času. Če ni dobro, pa še enkrat in še enkrat, vse dokler ni zadovoljen.« Naj bo to podnevi, ponoči, z danes na jutri. »Če se gremo vrhunski šport, mora biti vrhunska tudi podpora. Mogoče je to malo dražje, ampak za vrhunske športnike se je vredno potruditi. Poleg tega jih hočejo drugi posnemati, zato kupijo iste izdelke, ki so nato tudi ekonomsko upravičeni.« Tako preprosto se to sliši iz ust podjetnika, ki brez zadržkov pove, da se njim, v nasprotju z novimi lastniki Elana, splača proizvajati skakalne smuči.

Nove lastnike begunjske tovarne po eni strani razume. Naredili so izračun in pod črto je bila rdeča številka. Ni bila sicer, pravi, tako ogromna, da se je ne bi dalo, morda z majhno reorganizacijo, spremeniti v pozitivno. Toda o tem očitno niso razmišljali. Odločili so se, kot so se, med drugim zato, ker so zanje ključni trgi, kjer skoki niso priljubljeni – ameriški, francoski in kanadski. Po drugi strani pa težko razume, da se del Elana umika, saj so športniki, ne le skakalci, desetletja gradili to znamko, jo promovirali in iz nje ustvarili kultni znak slovenstva.

Je za to, da bo Elan opustil program skakalnih smuči, izvedel veliko prej, preden je novica zadela javnost? Kakšen dan prej se je namigovalo, da bi se to lahko zgodilo. Da se bo res, pa so izvedeli morda uro pred drugimi. Prokurist Elana Leon Korošec jih je poklical in prosil, naj pridejo v tovarno. Imeli so manj kot uro časa. »Ko sem se vozil, sem sam sebi razlagal, da se to pa res ne more oziroma ne sme zgoditi. Toda njihova odločitev je bila dokončna.« Že takrat so mu ponudili, da proizvodnjo skakalnega programa prevzame njegovo podjetje. Podporo pri tem je imel tako pri smučarski zvezi
kot pri državi.

Od česa živite? Od ljubezni

Ko izreče te besede, se zavem, da je najin pogovor stekel tako hitro, da mu nisem ponudila niti kozarca vode ali kave. Opravičim se, in še preden končam stavek, z nasmehom odgovori: »Kave sploh ne pijem. Zjutraj se napijem vode in potem imam cel dan mir.« Presenečeno pogledam, kmalu pa se izkaže, da je ta izjava bolj resnična, kot si mislim. Vodo zjutraj spije s sodo bikarbono, kot pravi, zato, da če se ukvarja s športom, nima težav s krči in regeneracijo. Okoli desete ure gre Cerkljan, tako je že trideset let, na malico v tamkajšnjo gostilno Pri Cilki. »Če ne jem ob 10. uri, potem počakam na naslednji dan,« doda. Zvečer kaj poje le, če gre kolesarit ali s kolegi v hrib. Živite od zraka, sonca, česa? »Od ljubezni,« z nasmehom izstreli mož in oče dveh hčera.

Obe delata v njegovem podjetju. Mlajša Maruša je še študentka, in sicer fizioterapije, starejša, 25-letna Talita, ekonomistka po izobrazbi, pa že ima v podjetju »veliko veljavo«. Vodi prav skakalni del, »vse premisli s svojo glavo in skrbi, da se ne bi zaleteli. Spremljam jo, kako je vedno bolj zrela v poslovnem svetu. Prepričan sem, da po razmišljanju, obnašanju, sklepanju poslov, tudi v pogajanjih o cenah z dobavitelji prekaša celo nekatere, ki so na takšnem položaju že trideset let.« Ženske znajo, nadaljuje, »moški pa tem čudesom narave podležemo, zato smo nekoliko bolj popustljivi«. Vesel je, da hči skupaj z njegovo sestro in drugimi sodelavci skrbi za poslovni in organizacijski del družbe. Sam je namreč veliko raje inovator kot podjetnik.

Tako s podjetništvom kot inovativnostjo se je spoznaval že kot otrok. Njegov oče je namreč imel kovinostrugarstvo. »Ves čas sem se mu motal okoli nog in ga posnemal.« Kot šolar je, skupaj z bratrancem Sandijem, vsako stvar, ki jo je dobil, najprej razdrl in nato nadgradil. »Nekaj stvari sva uničila, ampak sva se pri tem veliko naučila. Ušpičila sva kopico traparij, tudi pse in rože sva menjavala med hišami. Kriva sva za kakšen siv las, ampak to je zdrava lumparija.«

Še danes je najraje v delavnici, za stroji, z zavihanimi rokavi. »Izdelek me privlači, dokler ga razvijamo. Potem le, če ga moramo dodelati.« O izdelku razmišlja, dokler ga v glavi ne dodela. V delavnici je popolnoma osredotočen: ne je, ne pije, takrat ne gre, pravi, niti na stranišče, včasih, ko pogleda skozi okno, vidi, da je že dan, čeprav je bila pred nekaj urami še tema. Tako ve, da je eno noč izpustil.

Imate podjetje v davčni oazi? Ne, zakaj?!

O delu, ki ga opravljajo v podjetju, katerega lastnik je in v katerem je 14 redno zaposlenih, dva študenta in praktikant, ves čas govori v množini. »En sam ne more narediti nič, pomembna je ekipa,« poudarja, sam po izobrazbi strojni tehnik. Ima morda podjetje v davčni oazi? »Ne, zakaj?! Na to nisem niti pomislil,« presenečeno odgovori. So ga morda v zadnjih tednih, mesecih, letih kdaj povabili na katero od fakultet, da bi študentom predstavil svoj poslovni model? »Ne, na žalost ne.« Se pa nima za predavatelja, saj, kot pove, raje vse predstavi s primeri in zelo preprosto.

Njegova ekipa, v kateri so tudi dva mlada inženirja in nekdanji smučarski skakalec Rok Urbanc, se trenutno ukvarja z več projekti. Prednostna naloga je, razumljivo, razvoj nekdanjih Elanovih skakalnih smuči, za katere je po njegovih besedah večje zanimanje, kot je bilo lani. Te bodo predvidoma že v novi sezoni imele vsaj eno novost – možnost ročnega premikanja uteži na repnem delu, ki omogoča, da se smuči dvignejo hitreje in z večjo močjo ali ravno obratno. Želje skakalcev so, tudi pri tej lastnosti smuči, namreč različne.

Podaljšati uporabnost smučarskega čevlja je še ena od idej, ki so zrasle pri njem. Nov skakalni čevelj je v sklepni fazi, prvi pa ga bodo testirali Peter Prevc in drugi reprezentanti. »Gledati moramo, da imajo domači tekmovalci prednost.« Slovenci moramo zaradi svoje majhnosti, ki je po njegovem mnenju naša prednost, držati skupaj. Skupaj moramo sestavljati zgodbe; »če pogledamo v naravo, vsak slap je sestavljen iz kapljic. Le iz majhnih detajlov se rodi nekaj velikega.«

Športov, s katerimi se v podjetju ukvarjajo, ni malo. Napredek iščejo v smučarskih tekih, veslanju, športnem strelstvu, tudi turnem smučanju. Prav ta šport je kot zadnjega – šele lani – sam vzljubil. Poskusil je sicer predvsem zato, ker razvijajo okovje za turne smuči: »Kakšen proizvajalec pa bi bil, če jih ne bi poskusil.« Danes mu je žal, da ni tega storil že prej. »To je neverjetno zadovoljstvo – narava, mir, to, da vlečeš sled za seboj, da ne greš po poteptanih poteh, kjer so se že drugi nekako podpisali,« opiše svoje navdušenje. Življenja brez športa si ne predstavlja: »Ne moreš delati posla, če si ves zaležan.« Priznava, da pride s Krvavca ali kakšnega drugega hriba, na katerega s kolegi norijo, »kot da bi imeli za sabo pet medvedov«, utrujen, a s prazno glavo. In zato je vredno. Hobijev ima veliko, pove 50-letnik, »dvesto let bi moral živeti, da bi razvil vse ideje, ki jih imam, in doživel vse, kar sem si zastavil«. Njegovi dnevi, se zdi, so pestri in dolgi. »Ne, pravzaprav sem zelo len človek,« odgovori. Ne verjamem, tudi zato, ker je predlagal, da ga pokličem ob pol osmih zjutraj, do določiva uro srečanja.

Ves čas govori prijazno, sproščeno, odločno, jasno pa je, da z besedami ne špara. Predsedniku republike Borutu Pahorju je tako na primer po facebooku že sporočil, da bi morala pri obdavčenju športnikov veljati enaka pravila, kot veljajo za cerkev. »Tudi on je človek. Navsezadnje mora tudi on sam na stranišče. Ničesar mu nisem dolžan, nobenega rešpekta nimam. Tako kot ne pred vami. Zakaj ne bi povedal vsega, kar si mislim? Še toliko bolj, ker je on človek, na katerega je treba takšne ideje nasloviti, in mogoče jih bo slišal.«

Pogovarjala sva se uro in pol. Medtem ga je po telefonu klicalo vsaj deset ljudi. Čeprav mu ob prvem klicu povem, da popolnoma razumem, če se mora oglasiti, se javi zgolj na enega – na klic Korošca iz Elana. Prav tako vem, da ga čaka še vrsta dolžnosti. Glede na povedano je tisti dan verjetno ostal tudi brez hrane. Kljub temu je ves čas pogovora neverjetno miren in spoštljiv.