Osebno s Simonom Vrhuncem: Suveren brez stricev

Na obrazu mu piše, da s sedanjim vodenjem UKC ni zadovoljen.

Objavljeno
07. julij 2017 17.58
Brigite Ferlič Žgajnar
Brigite Ferlič Žgajnar

Ko je Simon Vrhunec konec preteklega leta dokončno spoznal, da je v kliničnem centru vedno bolj potisnjen vstran in da njegovega znanja ne potrebujejo, se je začel spogledovati z novimi zaposlitvenimi možnostmi. Lahko bi se zaposlil v aviatičnem podjetju, a je ponovno izbral zdravstvo. Ob tem misli na delo v aviatiki še ni povsem opustil.

Srečali smo se na njegov tretji delovni dan v novi službi v medicinskem centru Barsos, zato se je v precej manj prostorni direktorski pisarni, kot jo je imel med vodenjem UKC, lahko razgovoril le o pričakovanjih. Na vprašanje, kakšna so ta pri lastnikih, je s skrivnostnim nasmehom pojasnil, da je to stvar njih in njega: »Jasno, da imajo svoja pričakovanja, vendar nisem prišel izpolnjevat njihovih želja, pač pa znova delat v korist institucije in bolnikov.«

Javnost je v času njegovega vodenja kliničnega centra nemalokrat dobila vtis, da so bile v ospredju druge koristi, finančne in politične, ki so jih imeli določeni vplivneži, dobavitelji. Po menedžersko urejeni sogovornik v modri obleki, s sončnimi očali v žepu in izstopajočo uro ostro zavrača misel, da bi ga kdaj vodilo kaj drugega kot interes bolnikov in ustanove. Poudarja, da se je vedno boril za šibke. Tudi po oddelkih da je hodil in paciente spraševal o zadovoljstvu pri zdravljenju. Za velik dosežek si v teh vročih dneh šteje ureditev klimatizacije v UKC, pa to, da so z njegovim prihodom začeli zniževati stroške materiala. Žilne opornice so resda preplačevali, a vsega materiala zagotovo ne, je prepričan: »UKC Ljubljana za materialne stroške porabi 50 milijonov manj kot primerljiv dunajski center.«

Kosila z Zemljaričem in drugimi

Ima njegova telefonska kartica dovolj spomina za vse stike, ki jih ima s pomembnimi in vplivnimi? »Moj telefon ima spomin za dovolj številk pomembnih ljudi, ki se vam morda sploh ne bi zdeli pomembni, po drugi strani pa je veliko takih, ki se v smislu javne percepcije zdijo pomembni in sem jih imel možnost shraniti, a jih nisem.« Gospoda Zemljariča je? »Njega imam v spominu že dolgo,« odgovarja.

Ker svoje predhodnike pojmuje kot del institucionalnosti institucije, se je z vsemi sestajal na skupnih kosilih: »Nisem človek, ki bi absorbiral vse znanje. Moji predhodniki me lahko nekaj naučijo. Moj oče me je nekaj naučil, tega ne bom zavrgel.« Ampak njegov oče ni častni meščan Ljubljane, nekdanji partizanski major in šef Titovega kabineta Marko Vrhunec, kot zmotno mislijo nekateri in kot je napačno navedeno na wikipediji. Marko je njegov mali stric, bratranec njegovega očeta.

Pa kljub temu – bi mu sploh zaupali vodenje UKC, ustanove, v kateri je izdahnil Tito, če ne bi bil del rodbine Vrhunec? »Moj stric nima nič z mojo kariero, ni bil kot Niko Kavčič. Vrhunci smo ponosni drug na drugega, a ne vzdržujemo pretiranih širših družinskih stikov. Strica srečam morda enkrat na nekaj let.« Zato mirno zagotovi, da je do vsega v življenju prišel zgolj s svojim znanjem, sposobnostjo, iskrenostjo in odnosom do soljudi: »Tisti, ki so bili z mano v stiku, generalno gledano niso imeli slabih izkušenj, vsaj take informacije dobivam. Sem kar sprejet. Verjamem, da sem kaj dosegel zaradi tega in zato, ker sem bil potrpežljiv.«

Na očitke, da so UKC v resnici vodili strici iz ozadja in da naj bi imela precejšen vpliv njegova pomočnica Meta Vesel Valentinčič, ki jo je pripeljal v hišo in s katero se še danes razumeta, odgovarja z vprašanjem: »Se vam zdaj, ko dobivate malo občutka o meni (srečala sva se prvič, op. p.), zdi, da sem človek, ki bi mu nekdo dirigiral? Tisti, ki me bolje poznajo, pravijo, da sem celo nemogoč, kar se tega tiče, preveč suveren.«

Če že kdo, pove, je imela daleč največji vpliv nanj žena, s katero imata tri otroke: »Z njo sem se največ pogovarjal o razmerah v UKC. Sicer pa sem vedno delal timsko, stvari smo predebatirali na širših kolegijih.« V poslovnem smislu se ne čuti nikomur nič dolžnega. Ni član nobene politične stranke, vse življenje pa voli eno samo. Kot soavtor bele knjige želi ministrici Milojki Kolar Celarc, da se ji reforma izide. Sedanji sistem plačevanja prispevkov se mu zdi nepravičen.

Veliko udarcev, trda koža

Vrhunec, rojen leta 1964, je kariero gradil postopno. Dušan Keber mu je že leta 2004 omenil, naj se prijavi na razpis za direktorja, a je ocenil, da je še premalo zrel. Ko se je kasneje vendarle prijavil, pa v političnih krogih ni bilo občutiti pretiranega veselja. Pravi, da se tisti, ki o njem govorijo, da je del starih struktur, z njim nikoli niso srečali. Kot svojega podpornika vidi Kebra, s katerim še danes prijateljujeta. Po službovanju v Adrii Airways, kjer je bil tudi štipendist, je namreč v kliničnem centru postal njegov pomočnik, pristojen za organizacijo in kakovost. Leta 2000, ko je bil Keber imenovan za zdravstvenega ministra, je postal njegov državni sekretar in kot tak sedel v svetu UKC.

Bil je tudi direktor območne enote ZZZS, leta 2009 pa je bil v mandatu Pahorjeve vlade, prvič izbran za generalnega direktorja kliničnega centra. Na položaju je ostal šest let in bil vmes večkrat na tem, da ga zapusti: »Prevečkrat so udarjali po mojem hrbtu, zagotovo prevečkrat, ampak v menedžmentu moraš biti pripravljen na pritiske in udarce. Kakovost direktorja se kaže v tem, koliko jim popusti.« Po njegovem ni grešen tisti, ki izvaja pritisk, pač pa je greh direktorja, če popusti nečemu, kar ni dobro. In glede tega ima sogovornik čisto vest.

Je brez greha tudi za čas, ko je izraelski kirurg Mishaly v UKC delal brez licence? Program se je začel pri njegovi predhodnici, pojasnjuje, in od začetka je bilo stališče, sprejeto tudi pri vseh strokovnih službah, da je ne potrebuje, ker bo zgolj uvajal nove kirurge. Ko pa ta program v smislu usposabljanja ni dal rezultatov, je naročil interno revizijo in ta je pokazala, da bi moral pridobiti licenco: »Program otroške srčne kirurgije je bil kljub mednarodnemu poročilu v mojem času boljši, kot je zdaj.«

Na obrazu mu piše, da s sedanjim vodenjem UKC ni zadovoljen. Stopi v bran Rajku Kendi, strokovnemu direktorju pediatrične klinike, ki ga razrešujejo že od marca: »V mojem času nismo pred javnostjo niti enkrat na tak način in osebno razčiščevali stvari, pa je imel tudi marsikdo tudi o meni javno povedati marsikaj. Menil sem, da moraš na funkciji direktorja imeti trdo kožo in se ne spustiti v igro, da bi s prstom kazal na sodelavca.«

UKC je zanj institucija z veliko začetnico, tako jo delajo ljudje. Ljudje z veliko začetnico, z referencami in visoko izobrazbo, ki pa znajo biti včasih podli, pohlepni in zahrbtni. Pravi, da teh slabih lastnosti, še posebej med akademiki, s katerimi je sodeloval, ni nikoli začutil. Razumel je, da je kdo včasih uveljavljal osebne interese, ravnal sebično in imel kdaj slab dan, toda vodila ga je misel, da so ljudje v osnovi dobri.

Potem ko kliničnega centra ni več želel voditi kot vršilec dolžnosti, je tam ostal zaposlen kot pooblaščenec za informacijsko varnost. Po individualni pogodbi mu je bila zagotovljena služba za nedoločen čas, zato nove ni mrzlično iskal, se je pa zavedal, da bo treba oditi.

Mnogi so se spraševali, kako je strojnik in ekonomist po izobrazbi sploh lahko postal pooblaščenec za informacijsko varnost in kaj pravzaprav počne. Odgovarja, da je že računsko sodišče priporočilo tako delovno mesto in da ni res, da bi bilo sistemizirano prav zanj. Pa je bil vsaj ob odhodu iz hiše kot pooblaščenec vpisan v interni telefonski imenik, če že nekaj mesecev po nastopu nove službe ni bil? Pravi, da temu niti ni posvečal pozornosti: »V glavnem so vsi kar vedeli, kaj delam.« V tistem času so organizirali tudi široko izobraževanje o informacijski varnosti za vse zaposlene.

Zdaj ga je strah, kajti zasebništva še ni izkusil. Boji se tekmovalnosti in pohlepa po dobičku, ki ga je vedno več, pritiskov za zniževanje stroškov. Pri tem poudari, da je velik zagovornik javnega zdravstva, da pa zasebnega, sploh ko je to komplementarno javnemu in zagotavlja dodano vrednost na ponudbo, ni nikoli zavračal. In v Barsosu izziv vidi prav v gradnji dodane vrednosti.